Marušo in Lucijana Skoka iz Ljubljane smo spoznali – kje drugje kot na izletu! Sta zgovoren in zabaven par in že na prvi pogled se opazi njuna povezanost in uglašenost, predvsem pa ljubezen do življenja in želja po doživetjih. Našla sta se v zrelih letih in odkrila, da sta kot ustvarjena drug za drugega.

Oba sta Ljubljančana, vendar se v mladosti nista poznala, čeprav sta živela v bližini, on na Viču, ona pa na drugi strani železniške proge, v Rožni dolini. »Sem pa hodil rabutat sadje k njim,« se nasmeje Lucijan. »Pa tudi jaz sem slišala za fanta z motorjem, ker pa je bil deset let starejši, se nisva poznala,« pove še Maruša. Za motorje ga je navdušila mama že v ranem otroštvu, še hrani fotografijo, na hrbtno stran katere je njegov oče zapisal, da se takrat štiriletni Lucijan »zelo zanima za tehniko, posebno za motorje«. »Moja mama je bila prava atrakcija, ko se je kmalu po koncu druge svetovne vojne vozila z motorjem. Oba sva imela rabljena stara horexa regina, jaz 350 ccm, ona pa 400 ccm, s prikolico. Kor študent sem tudi nekaj malega dirkal. Vožnja z motorjem je zame nekaj najlepšega!«

Mala čarovnica je že od nekdaj najljubša pravljica slovenske gledališke, filmske in televizijske igralke Ivanke Mežan. Tako kot mala čarovnica je hotela tudi ona vedno pomagati drugim in se vsakič znova potruditi, da bi naredila vse najboljše, da bi zmagalo dobro. Čeprav je ustvarila neizmerno veliko odličnih gledaliških vlog in leta 1995 za svoje delo prejela najvišje priznanje  Borštnikov prstan, je ostala v spominu kot potovka Maruša v Klopčičevem filmu Cvetje v jeseni, kjer je kamera ujela njeno dušo.

»Na radiu sem poslušal razpravo o bogastvu – anketirani so naštevali, da je največje bogastvo zdravje, pa to, da imaš dovolj časa, in šele na tretjem mestu so navedli materialne dobrine. Zdravja sicer nimam, imam pa dovolj časa – torej sem zelo bogat!« Danilo Musar ima majhno pokojnino – tako majhno, da je dobil regres. Pa vendar s tem denarjem, predvsem pa s svojimi idejami ustvarja čudeže.

Pravo bogastvo pa je tudi Danilov blagi karakter. Marsikdo bi na njegovem mestu tarnal, Danilo pa – kljub hujši obliki diabetesa, ob dejstvu, da je bil operiran na hrbtenici in da je preživel infarkt – vidi predvsem lepe plati življenja in ga zajema z veliko žlico.

ODSTRTE PODOBE – PRESERJE

 Razpotegnjeno naselje z večjimi gručami hiš na flišnem slemenu med Braniško in Vipavsko dolino leži na skrajnem severozahodnem delu Vipavskih Brd, severno od Branika. Po okoliških gričih so raztreseni zaselki Kresija, Zajči, Mravljevi, Triglavec, Lecki Breg, Sv. Katarina in Vrh, medtem ko se jedro kraja – po najpogostejših preserskih priimkih K(e)rševan, Vidmar, Ličen in Čebron - deli na: Krševansko, Vidmarsko, Ličkovsko in Čebronsko vas. V slednji, na Žefetovi domačiji (Preserje 61) smo se srečali z upokojenim obratovodjo šivalnice v tekstilni tovarni Okroglica in vinogradnikom, 84 – letnim Ivanom Ličnom.

Alenka Mežnaršič je najzaslužnejša za zaščito belokranjske pogače, njena hčerka Mojca pa kot podpredsednica Društva kmečkih žena Metlika skrbi za promocijo te in drugih tradicionalnih jedi. Obe pa tudi literarno ustvarjata.

Alenka se je pred skoraj 75 leti rodila v Ljubljani, očitno zelo ljubljena, saj sta ji starša dala dvoje ljubkih imen – Alenčica in Dragica. Toda vojna je grobo posegla v njihovo družino; oče, mama ter sestra so umrli, štiriletna Alenka pa je po spletu okoliščin ostala živa. Pri osmih letih jo je sorodnik odpeljal v Metliko na veliko kmetijo k teti Mici. »Teta je bila stroga, toda pravična,« pravi Alenka. Ko se danes ozira nazaj v svoje otroštvo, so spomini zamegljeni, vendar še vedno zatrepeta, ko sliši majhne otroke spraševati po mamici. Zamisli se, kako je njeno srce zaman klicalo mamo in očeta, kako se je znašla v novem in povsem drugačnem okolju … Šok je bil zelo hud.

Stare fotografije

Anton Jurečič se je kot 27-letni vojak K.u.k. Infanterie Regiment No 17 (“Kranjski Janezi”) fotografiral sredi septembra 1914. Takoj nato so ga poslali na osvajanje Lvova (danes Lviv v Ukrajini) na tedanjo »galicijsko« fronto. Fotografijo hranijo njegovi sinovi.

Takole so se leta 1946 pred fotografa postavili ključavničarji v mehanični delavnici tovarne Meril iz Slovenj Gradca. Fotografijo je poslal Zlatko Škrubej iz Slovenj Gradca.

Številčna družina Kranvogel iz Spodnje Voličine pri Lenartu v Slovenskih goricah se je fotografirala leta 1927. Fotografijo hrani Štefka Kranvogel iz Spodnje Voličine.

Ana Dimnik je bila gostilničarka, vendar je bila kljub pomanjkljivi izobrazbi sogovornica mnogim javnim osebnostim. Zelo se je zavzemala za slovenski jezik in širila narodno zavest.

Rodila se je leta 1852 v Hrastniku v družini Pintar. Z bratom Alojzom sta se že zgodaj začela navduševati nad slovenstvom, ki sta ga širila trboveljski župnik Hašnik in gostilničar Franc Roš iz Hrastnika. Leta 1875 se je poročila s Francem Dimnikom, imela sta tri otroke, a je hči kmalu po rojstvu umrla. Kmalu po poroki sta v Trbovljah odprla gostilno. V tem času so bile Trbovlje v celoti v nemških rokah. Nemci so bili lastniki rudnikov, trgovci, obrtniki in državni uradniki, nemščina pa je bila v javnem življenju najpogosteje uporabljen jezik. Dimnikova gostilna je bila eno redkih mest, kjer se je dosledno govorilo slovensko, na voljo so bili tudi slovenski časopisi.

Na pobudo skupine ljubljanskih planincev, ki se je imenovala Piparji, je bilo 1. januarja 1893 v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo. Piparji so morali biti samski in pri sebi vedno nositi pipo. Organizirali so visokogorske ture in prirejali predavanja ter zabavne večere.

 Blizu Osankarice na Pohorju so nemške sile 8. januarja 1943 uničile ves Pohorski bataljon. Padlo je 69 borcev, med njimi kmet in narodni heroj Alfonz Šarh - Iztok in njegovi trije sinovi.

Naselje Sveta Trojica v Slovenskih goricah hrani v svojem trškem jedru številne starožitne in novodobne zanimivosti. Je nekakšen muzej na prostem v širšem pomenu. Začelo se je v davni preteklosti, ko je bilo tukaj prastaro gradišče.

Nad naseljem kraljujeta mogočna baročna tristolpna cerkev in frančiškanski samostan. Cerkev se ponaša z umetninami, ki so delo graških in italijanskih mojstrov čopiča in dleta. V sorazmerno novejšem času je upodabljal nabožne kipe tudi domači podobar Leopold Perko (1848—1918). V trojiški cerkvi je pod korom nekoliko skrit oltar s Perkovo upodobitvijo hudobca, ki zvito opreza za »božjimi ovčicami«. V cerkvi so se skozi čas pogosto srečevali romarji in včasih so v njej celo zasilno prespali. Mlade je tu in tam premamila skušnjava in so se vedli nedostojno. Perkova plastika naj bi vernike opominjala, naj se ne pustijo zapeljati v pregreho v posvečenem poslopju. Slikoviti so tudi Perkovi kipi 12., 13. in 14. postaje križevega pota, ki so v kapelah na zunanji strani cerkve.

Običajno pravimo, da ima nekdo v zrelih letih tega ali onega konjička. Za 75-letnega upokojenca Viktorja Bregarja s Homca pri Radomljah pa bi lahko rekli, da ima konjičkov kar za cel hlev.

Kot upokojenec z dvanajstletnim stažem se namreč  ljubiteljsko ukvarja s slikarstvom, rezbarstvom, graditeljstvom iz kamna, izdelovanjem obdelovalnih strojev, zeliščarstvom, in še kaj bi se našlo. Tokrat smo se omejili le na njegovo najljubšo dejavnost – kreiranje in izdelovanje lesenih harmonik. Viktorja namreč veseli tudi glasba in s svojo kitaro sodeluje pri triu Jesenski cvet, ki ga vodi  Lojzka Ocvirk iz Podgorja pri kamniškem društvu upokojencev.