V središču občine Repentabor v tržaški pokrajini je slikovita vas Repen, kjer stoji  muzejska kraška hiša. Obiskovalec na vsakem koraku srečuje kakovosten kraški  kamen, ki ga domači kamnoseki že od nekdaj tenkočutno oblikujejo v uporabne in okrasne izdelke.

Repentabor sestavljajo vasi na slovenski in italijanski strani državne meje. To ime je začelo prebivalstvo uporabljati konec osemnajstega stoletja. Postalo je pojem za urejeno gradišče s cerkvijo na Taboru, župnijo in občino. Leta 1947 se je tukajšnje življenje znatno spremenilo s postavitvijo državne meje med Italijo in Jugoslavijo. Življenje in razvoj nekdaj enotne skupnosti sta šla skozi leta vedno bolj vsaksebi, a zavest o skupni narodni pripadnosti ni nikoli zamrla. Prizadevni turistični delavci območje povezujejo tudi prek Razvojnega združenja Repentabor. Sedež ima v Dolu pri Vogljah. Kraje povezujejo pohodniške poti, naokoli so vinotoči oziroma osmice in kamnoseške delavnice.

 V dolini reke Reke, nekaj kilometrov vzhodno od Ilirske Bistrice, se skrivajo zanimive tradicionalne maske, ki so bile še pred kratkim neznanka širši in strokovni javnosti, ušle pa so celo znanemu slovenskemu raziskovalcu mask Niku Kuretu. To so vrbišće šjme, kot se imenujejo sami.

Njihova skupina šteje okoli šestdeset mask. Najlepši in najzanimivejši sta bel in črn lovc, ki sta oblečena v krzno in hlače iz vrečevine. Tudi druge šjme so črne in bele. Bele predstavljajo gospodo, črne pa njihove podložne. Na čelu teh revnih sta uoče in moma, ki ju spremljajo različni obrtniki, lovec, orača in sejalec, gospodinja, ciganka, cuprnca. Imajo tudi rastlinsko masko – bršljanarja in nekaj živalskih: medveda, srno, jelena, osla, ki vlečeta plug, opico in kamelo. Opico si je izmislil nedavno umrli Miha Logar leta 1968, ki je izdeloval tudi naličja, kamela pa je nastala, ko so prišli vaški fantje iz Abesinije, kjer so služili italijansko vojsko. Likov je seveda še veliko več.

Novembra lani je minilo 150 let od rojstva Karla Bervarja, cerkvenega glasbenika in skladatelja, organista, učitelja in ustanovitelja privatne orglarske šole v Celju. V rojstnem Motniku so ob tej priložnosti odkrili njegov doprsni kip.

Karl Bervar se je rodil 4. novembra 1864 v Motniku. Zelo mlad se je začel učiti orgle v sosednjem Špitaliču in samostanu Nazarje. Pri 18 letih se je vpisal v orglarsko šolo v Ljubljani, ki jo je vodil Anton Foerster, in jo tudi dokončal.

Po odsluženem vojaškem roku je eno leto služboval kot organist v Blagovici in pet let v Gornjem Gradu. Leta 1896 se je vpisal v konservatorij v Regensburgu, ga končal z odličnim uspehom, na Dunaju pa opravil državni izpit za poučevanje glasbe na srednjih šolah. Nato se je vrnil v Celje, kjer je leta 1899 z dovoljenjem cerkvene in posvetne oblasti v svoji hiši Vila Cecilija ustanovil orglarsko šolo. Vodil jo je neprenehoma do julija leta 1937, ko je bila šola premeščena v Maribor.

 Na fotografiji iz leta 1958 je naša naročnica Antonija Novak iz Jagodnika za Hmeljnikom pri pranju perila v bližnjem studencu Zmrzljak, spremljali so jo tudi njeni otroci. Najstarejša hči Tončka pa je medtem v škafu na glavi domov nanosila vodo za potrebe v gospodinjstvu.

Organist in ustanovitelja prve zasebne orglarske šole pri nas Karel Bervar in Jožefa Matek sta imela 12 otrok, enajst deklet in enega fanta. Šest preživelih je na družinski sliki iz leta 1914, ki jo hrani njegov vnuk Zarjan Fabjančič, sin Alojzije (stoji prva z desne).

Saloma v ljubljanski operni hiši

Istoimensko glasbeno dramo je skladatelj Richard Strauss komponiral po predlogi Oskarja Wilda in se z njo ob premieri leta 1905 povzdignil med najpomembnejše operne skladatelje. Osnova je biblijska zgodba o Janezu Krstniku in v njej smo priča usodnemu srečanju med ljubeznijo, poželenjem in smrtjo. Pomembno mesto imajo tudi nekatere izrazito mejne teme, kot so obsesija, maščevanje, incest, samomor, ki jih nobena družba ne sme prezreti. Predstava je nastala v koprodukciji z Opero iz Hongkonga, v režiji priznanega Andrejsa Žagarsa in pod taktirko maestra Lorisa Voltolinija. Vlogo Salome kot gostja poje Natalia Ushakova, vlogo Heroda Jure Košir oz. Branko Robinšak, vlogo Herodiade pa Mirjam Kalin oz. Vlatka Oršanić. Ogled v več februarskih terminih.

Mlada Francozinja Ivana Orleanska se je neznanega dne februarja 1429 južno od Loare pridružila kralju Karlu VII. in ga prepričala, da jo je poslal Bog, da reši Francijo. Kralj jo je poslal v 160 km oddaljeni Orleans, ki so ga že pet mesecev oblegali Angleži. V naslednjih desetih dneh je briljantno vodila boje okoli mestnega obzidja. Čeprav je bila hudo ranjena, ji je uspelo spodbuditi Francoze k napadu, zaradi katerega so Angleži končali obleganje. Kralj je kljub temu Ivano prepustil usodi. Angleži so jo obsodili na smrt zaradi domnevnega čarovništva in sežgali na grmadi, njen pepel pa stresli v reko Seno.

ODSTRTE PODOBE – LOČE

»Obcestno središčno naselje z gručastim jedrom leži v osrčju Dravinjske doline med Roglo na severozahodu in Bočem na vzhodu, jugovzhodno od Slovenskih Konjic. Zahodno od vasi se v Dravinjo izlivata potoka Klokočovnik in Žičnica. Kraj leži ob križišču cest proti Slovenskim Konjicam, Poljčanam in Slovenski Bistrici. Starejše jedro je v okljuku Dravinje pri barokizirani župnijski cerkvi sv. Duha iz 17. stoletja, mlajši del pa na vzhodu,« je najprej na kratko opisal svoj rojstni kraj 64-letni upokojeni časnikar in državni uslužbenec Peter Štefanič, nazadnje zaposlen na Uradu Vlade RS za komuniciranje. Še vedno živi na domačiji Pri Petru, ki je le devet metrov stran od cerkvenega zvonika, in z veliko ljubeznijo skrbi za bližnji sadovnjak na levem bregu Dravinje.

Vse drugo je trdo delo, pravi Ivo Svetina, priznani slovenski pesnik, dramatik, esejist in prevajalec z ogromnim opusom, ki obsega več kot 20 pesniških zbirk, 10 dram, 3 zbirke esejev, 5 pravljic za otroke in več prevodov. Ustvaril ga je, čeprav je bil vedno zaposlen – najprej na slovenski televiziji (dramaturg in urednik dramskega programa), potem v Slovenskem mladinskem gledališču  (dramaturg in umetniški vodja), podsekretar na ministrstvu za kulturo in dolga leta direktor Slovenskega gledališkega muzeja. Lani se je upokojil, a ne bo zapečatil svoje ustvarjalne duše.

Mizarske spretnosti Janka Zakovška imajo korenine pri njegovem očetu in dedu. Tudi njegovi hčeri sta od malega vedeli, da bosta zaposleni v družinskem podjetju. Njihov "paradni konj" so starinske kuhinje, čeprav izdelujejo prav vse pohištvo.

»Dedek je imel veliko kmetijo v Krški vasi in je sam izdeloval marsikaj, tudi pohištvo. Naš oči se je učil ob njem in že kmalu znal poprijeti za marsikatero delo. Čeprav je po poklicu strojnik, sta pred 30 leti z mamico ustanovila Mizarski atelje; oče je duša proizvodnje, mamica pa je s posluhom za estetiko in tradicijo usmerjala družinsko dejavnost v starinsko pohištvo,« pripoveduje Anja, mlajša hčerka, ki je tudi zaposlena v njihovem Mizarskem ateljeju v Celju. Oče Janko je tik pred upokojitvijo, zato je že pred leti direktorsko vlogo predal starejši hčerki Katji, mama Jadranka pa je že upokojena. To pa ne pomeni, da ni z dejavnostjo še vedno zelo povezana, vendar z malo drugačne plati.

Sivolasa gospa, počasnega, utrujenega koraka, a ostrega uma in izjemnega spomina. Letos bo naštela 90 poletij, z možem bosta prihodnje leto skupaj že 70 let. Berta Čobal Javornik, ki živi v Pernici pri Mariboru, je po duši kulturnica, po srcu pa učiteljica. Skozi njene roke je šlo 35 generacij prvošolcev. Je pobudnica dneva upokojencev in založniške dejavnosti.

Rodila se je 22. junija 1925 na Pernicah nad Muto kot najstarejša med šestimi otroki. Ime Berta, ki je bilo pred devetdesetimi leti precej nenavadno, ji je dal dedek. Med 2. svetovno vojno je bila s starši, brati in sestro izseljena v Srbijo. Maturirala je na Trgovski akademiji v Zrenjaninu, kasneje pa je ob delu diplomirala na Pedagoški akademiji v Mariboru.