Skozi zgodbo dr. Marije Turnšek Mikačić odsevajo zgodbe odličnih žensk in odličnih družin. Njena prababica je proučevala zvezdoslovje, mama je pri 92 letih izdala knjigo, sama pa je pri 77 letih doktorirala … Klene ženske, ki nas navdušujejo in nam kažejo pot. Navdušujoči pa so tudi dosežki moške strani obeh družin.

Tradicija, znanje, volja, ustvarjalnost, pogum in še marsikaj je zaznamovalo tako Košomatove, kot so po domače rekli Žnideršičevim, kot tudi Mikačićeve. Ti dve družini je v svoji knjigi Košomatovi zajela Alenka Mikačić, mama naše sogovornice. Odločitev, da napiše knjigo, je sprejela na praznovanju svojega 90. rojstnega dne na prigovarjanje prijateljic. Spomini na zanimivo in ustvarjalno življenje družine, ki je veliko prispevala družbi, niso smeli v pozabo. Knjiga je izšla, ko je bila Alenka stara 92 let, umrla pa je v 102. letu starosti.

Marijo Ano Petek iz Latkove vasi pri Preboldu je življenje obdarilo z mnogimi darovi. Še zlasti s pisanjem. Napisala je kar nekaj knjig, med njimi tudi nekaj pesniških zbirk za otroke. To je očitno podedovala po svojem stricu, pisatelju Janku Kaču. Tudi njen brat Janko, duhovnik, ki je nazadnje opravljal svoje pastirsko poslanstvo v Radvanju pri Mariboru, je imel takšen talent, teme pa je črpal iz vsakdanjega življenja.

Vaši predniki so bili za nekatere domačine tudi čudaki, a v pozitivnem pomenu besede …

Še poln svežih vtisov mi je Rudi Rauch razlagal, kako so mu njegovi zvesti pohodniki ob dvestotem skupnem pohodu izkazali hvaležnost in mu podarili letalski polet od Bovca do njegove rodne Bele Krajine in nazaj. Ob njegovem bližnjem osemdesetem življenjskem jubileju so se izkazali na najlepši mogoč način. Razkošni pogledi na pokrajino, ki jo je s svojimi pohodniki večkrat prekrižaril, so ga navdušili kot nekdanjega geodeta, zapriseženega planinskega vodnika in ljubitelja naravnih lepot. 

Rudi Rauch je vrsto let predan član slovenske planinske organizacije: v Planinskem društvu Tolmin je bil odbornik od leta 1976, v času od 1977 do 1982 predsednik, nato 15 let član nadzornega odbora in vse do danes član častnega razsodišča. V letih od 1994 do 1998 je bil član upravnega odbora Planinske zveze Slovenije, nekaj časa tudi predsednik njene komisije za lastninska vprašanja. V 80. letih pa je bil tudi predsednik prvega Meddruštvenega odbora PD Posočja.

ODSTRTE PODOBE – OTOČEC

Večjemu gručastemu naselju na terasi nad levim bregom reke Krke, ob hitri cesti Ljubljana–Zagreb, domačini še vedno – po renesančni župnijski cerkvi sv. Petra – pravijo Šempeter (Št. Peter), kakor se je imenoval vse do sredine prejšnjega stoletja. »Za takratno oblast očitno ni bilo sprejemljivo, da se kraj imenuje po farnem zavetniku, zato so ga uradno preimenovali v Otočec, kar se je do takrat uporabljalo le za bližnji grad na otočku sredi Krke,« nas je najprej opozoril 70-letni upokojeni časnikar Andrej Bartelj, prizadeven novomeški domoznanski raziskovalec, ki je že pri svojem dolgoletnem poklicnem delu sistematično preučeval zgodovino nekaterih dolenjskih gradov, med njimi tudi grada Otočec in s tem istoimenskega naselja, v katerem stoji od 13. stoletja.

Prepričanje, da so ženske komaj po drugi svetovni vojni prerasle kuhinjo, hišna opravila in vzgojo otrok, se hitro omaje, če poznamo usode številnih primorskih žena in deklet, katerih vloga odstopa od zgodovinskega stereotipa ženske kot gospodinje. V mislih imamo aleksandrinke in Šavrinke.

Šavrinke so bile ženske iz slovenske Istre, natančneje iz jugovzhodnega dela koprskega zaledja. To ime so jim nadeli prebivalci osrednje Istre, ki so pokrajino, od koder so prihajale, imenovali Šavrinija.

Bile so svojevrstne potovke, ki so se iz domačih vasi peš odpravile globoko v hrvaško Istro po jajca in jih nato prodajale v Trstu. V zameno za jajca so ponudile bodisi denar ali blago, kupljeno v Trstu: petrolej, riž, tekstil, milo, sladkor. Kupovale so tudi drugo blago, a glavnino so predstavljala jajca, zato se jih je oprijel vzdevek jajčarice.

Otrok na fotografiji iz leta 1907 je Franc Vavtar iz Sodražice z mamo Magdaleno in staro mamo. Nekdaj so namreč tudi dečke oblekli v oblekice. Fotografijo hrani njegova hči Olga Bregar.

 Ivan Schweiger je kot mlad fant odšel v Ameriko, ko pa se je vrnil, je v Črnomlju odprl brivnico. Fotografijo iz leta 1936 hrani njegova vnukinja Branka Švajger.

 Na fotografiji je Terezija Hallner iz Gorč pri Libeličah ali Halnerjeva »muma« (tako so po podjunsko imenovali mamo). Njena pravnukinja Marta Matvoz se spominja, kako jo je kot majhno deklico »guncala« na kolenih in ji pela.

V Mestnem muzeju Krško je med drugimi zanimivostmi na ogled stalna zbirka likovnega umetnika Vladimirja Štovička. Njegova dela izžarevajo tankočutne značajske poteze oseb, ki jih je ovekovečil v bronu, kamnu in drugih materialih. Največ pa je ustvaril medalj in plaket.

Vladimir Štoviček je bil rojen v Boštanju leta 1896. Naselje z zgodovinsko pomembno kulturno dediščino je kakih osemnajst kilometrov oddaljeno od Krškega. Tu so leta 1911 odkrili halštatske gomile, pri graščini pa so našli rimske grobove z bogatimi nagrobniki.

Bogato življenje 68-letne gospe Tonke Zadnikar je težko zajeti na kratko, saj počne »tisoč zelo različnih stvari«, in to vse zelo uspešno. Mnogi jo poznajo kot tankočutno socialno delavko, ki je med drugim sodelovala tudi z dr. Rugljem, veliko je tistih, ki jo poznajo kot oskrbnico različnih planinskih domov, planinci pa jo poznajo tudi po njeni dobri in prav posebni kuhinji. Gospa Tonka pa je tudi uspešna maratonka, svetovna popotnica. In ne nazadnje poznavalka zdravilnih zelišč in celo klekljarica.

Magda Kastelic Hočevar, štiriintrideset let učiteljica razrednega pouka na osnovni šoli v Žužemberku, je topla, nežna, vedra, nasmejana, iskrena, dobrohotna, razigrana, ljubezniva, hudomušna in iskriva, a tudi zelo delavna, odločna, vztrajna ter nepopustljiva.

Je tudi ženska, ki piše pesmi, pripravlja občinske proslave, slika, plete, kvačka, izdeluje nakit, ustvarja čestitke, šiva in še in še. Je tudi prava dobrotnica, saj ne zna reči ne, če jo kdo prosi za to ali ono uslugo. Da bi se spremenila in imela več časa zase, si je kupila celo knjigo Kako reči ne brez občutka krivde. Pa ji knjiga ni nič pomagala. »Ne morem iz svoje kože, ker vedno mislim na to, kako bi osrečila druge,« pravi, ko jo obiščem na njenem domu.