V imenu podjetja AJM, ki je z 200 zaposlenimi največje družinsko podjetje v Sloveniji, so inicialke začetnikov – Janeza in Marije Ajlec. A gospod Janez je delal marsikaj, preden se je posvetil stavbnemu pohištvu. Bil je ključavničar doma in v Nemčiji, kjer se je nato ukvarjal tudi z gostinstvom, ob vrnitvi v domovino pa z nizkimi gradnjami. Po upokojitvi so podjetje AJM prevzele vse tri hčerke s svojimi možmi in uspešna zgodba se nadaljuje.

V pripovedi gospoda Janeza Ajleca iz Maribora človek lahko le uživa; doživeto, živahno, navdušeno opisuje svoje »življenjske postaje«, ki so vse po vrsti uspešne. Spoznala sem ga kot ustanovitelja izjemno uspešnega družinskega podjetja, ki svoje stavbno pohištvo prodaja celo na Japonskem, v Koreji, Ruski federaciji itd. Na dan najinega pogovora so bili na poslovnem obisku tudi predstavniki velikega belgijskega podjetja, ki želijo v svoj prodajni program vključiti tudi okna in vrata AJM. V podjetju so zaposlene vse tri njegove hčerke in njihovi možje, zato gospod Janez prizna, da je imel srečo, ker se je v družini vse tako lepo poklopilo. Toda preden je prišel do mirne upokojitve, se je marsikaj zgodilo ...

»Sem tak kot Greta Garbo, skrivam svojo starost,« je med pogovorom dejal Kranjčan Jurij Kurillo, upokojeni pediater, pisec in fotograf, in svojo odločitev podkrepil s spoznanjem, da »nekateri v mladosti ne naredijo veliko. Drugi pa še v starosti nič. Za javnost.«

Njegovo mladost so po šestem letu polnili življenje nad bližnjo Zarto, sotesko reke Save, obiskovanje nemške šole med drugo svetovno vojno in odkritje odstranjenih slovenskih knjig z dragoceno Vodnikovo Pismenostjo in gramatiko v drvarnici ob kranjskem gasilskem domu.

 Po zaslugi Minke Skaberne so slepi že leta 1918 dobili prve knjige v braillovi pisavi. Rodila se je leta 1882 v Kranju. Še preden je dopolnila drugo leto, ji je umrl oče, tako je mati ostala sama s štirimi otroki. Medtem ko so njeni bratje študirali na Dunaju, je Minka pri 19 letih končala učiteljišče in obžalovala, da je bil v tistem času študij dostopen le moškim. Poučevala je na ljubljanskih šolah in kasneje na učiteljišču. Leta 1911 se je na Dunaju udeležila tečaja za pouk slepih, in ta je zaznamoval njeno nadaljnjo pot.

  

Pri Jožetu Kondi se je 'pokrilo' veliko naključij, ki so zaznamovala njegovo zanimivo in zelo pestro pot. Na eni strani najvišje vojaške poveljniške dolžnosti v Slovenski vojski ter aktivno sodelovanje v Natu, na drugi strani pa ogromno narodopisno delo, ki se ga ne bi branil podpisati tudi kateri izmed 'velikih' narodopisnih strokovnjakov.

Po končani novomeški gimnaziji se je Jože Konda, rojen leta 1948, predvsem zaradi socialnih razmer odločil za vojaško akademijo, in sicer za program raketne tehnike. To je bila nova študijska smer v sklopu vojaške akademije, priročno pa je bilo tudi to, da je študij potekal v Zagrebu – blizu njegovega doma. Ko se je oglasil na vojaškem uradu, da bi se pozanimal glede šolanja, so bili tam zaposleni presenečeni, da se sploh še kdo med mladimi zanima za vojaški poklic. V kaj točno se podaja, pa tudi sam Jože ni vedel; predvsem pa si ni mogel misliti, da ga bo vojaški poklic popeljal celo do Nata. Po študiju je poklicno kariero začel v Črni gori v raketni bazi tedanje vojne mornarice, nato v Beogradu in nazadnje tudi na Vrhniki. Potem pa je postal načelnik doma JLA v Ljubljani; pri opravljanju te funkcije se je še zlasti dobro počutil, saj je po srcu predvsem humanist. Tako je tudi v sami vojski deloval na dveh zelo različnih področjih.

Anthony Beskine ni turist kot mnogo drugih, ki zadnja leta množično obiskujejo našo prestolnico in se nato odpravijo naprej. Že drugo leto z ženo živi v Ljubljani. Slovenijo sta si namreč izbrala za kraj, kjer želita preživeti svoja pozna leta. Zanimalo nas je, zakaj sta se odločila ravno za našo deželo in kaj ju je pripeljalo k nam.

Anthonyja Beskina smo spoznali, ko sta se z ženo JS oglasila v Zdusovi svetovalnici za izboljšanje bivanja starejših. Iskala sta namreč možnosti za najem ali še rajši za nakup stanovanja.

Ana Kosten je predsednica Društva upokojencev Kočevje od leta 2008, na društvenih volitvah prihodnje leto pa bo to delo prepustila nekomu drugemu. »Še vedno bom aktivna, a ne bom več predsednica,« pravi. Od lani je namreč tudi občinska svetnica, sicer pa počasi, kot pravi, prihaja tudi čas, ko bi se rada posvetila tudi drugim stvarem, ki jih ima rada in si jih želi početi, a zanje v zadnjih 12 letih ni imela časa.

Kot mnogim, rojenim v burnih, težkih časih druge svetovne vojne, tudi Ani otroštvo ni bilo postlano z rožicami. Kmečka družina, v kateri se je rodila kot šesti otrok, je bila med vojno izgnana in se po vojni ni imela kam vrniti, saj je bila na njihovi domačiji nastanjena kočevarska družina. Nova nesreča je družino zadela že leta 1950. Oče je umrl, ko je bil star komaj 46 let, skoraj vse posestvo, ki je bilo kar precej veliko, pa je dobil najstarejši sin, ki pa je bil, kot pravi Ana, slab gospodar in zelo grob do svojih mlajših bratov in sester. Ana je zato že pri 15 letih zapustila domače Gorenje Skopice na Krškem polju. Odšla je v Novo mesto, kjer se je zaposlila kot strojepiska v podjetju SGP Pionir. V Pionirju je tudi spoznala moža Marjana, Trebanjca, s katerim sta se leta 1961 zaradi boljših služb in stanovanja preselila v Kočevje, kjer sta se naslednje leto poročila in se jima je rodil prvi izmed njunih dveh sinov.

ODSTRTE PODOBE – RADLJE OB DRAVI

Mesto in občinsko središče leži tik ob meji z Avstrijo v osrednjem delu Dravske doline na severnem robu Radeljskega polja in obronkih Kozjaka. Tu se od ceste Maribor–Dravograd odcepi cesta proti mejnemu prehodu Radelj, pod naseljem pa čez Dravo v Vuhred. Poldrugi kilometer dolgo obcestno naselje je prvič omenjen leta 1161 kot gručasta vas villa Radela, trške pravice pa je dobilo leta 1268. Krajevno ime je sprva izviralo iz slovenskega osebnega imena Radila oziroma Rado, od 14. stoletja do leta 1952 pa se je kraj – po gradu na bližnjem skalnem pomolu – uradno imenoval Ma(h)renberg.

V Filovcih v Prekmurju je nekoč delalo veliko lončarjev, a se z lončarstvom danes ukvarja v glavnem le še družina Bojnec. Imajo tudi zanimiv lončarski muzej, v katerem si obiskovalci lahko ogledajo izdelavo lončene posode, zbirko posod, ki so jih izdelali skozi čas, nekdanje bivalne razmere ter druge posebnosti iz ustvarjalnega življenja nekdanjih rodov.

Lončarski muzej v Filovcih je v lepo obnovljenih cimpračah, kjer ima vse prvobitno podobo, tudi nekdanja črna kuhinja. Obiskovalcem lončar praktično pokaže oblikovanje posode iz sveže gline.

Ivana Pelko iz Dolenjskih Toplic, ki je za katedrom v osnovni šoli stala kar 43 let, zdaj pa je že peto leto v pokoju, je topla in nadvse rahločutna oseba, ki vidi in sliši vsak klic na pomoč. Predvsem pa zna prisluhniti ljudem v stiski, jih objeti in jim dokazati, da je za oblaki sonce. S svojimi izkušnjami in pozitivno energijo skupaj z drugimi dobrimi ljudmi vedno najde najustreznejšo rešitev za starejšega človeka, družino ali otroke.

Učiteljsko pot je začela leta 1967 v Gabrju pod Gorjanci. Po dveh letih je odšla poučevat na Dvor pri Žužemberku, zadnjih osem let pa je v Žužemberku poučevala 4. oziroma 5. razred ob uvedbi devetletke.

Kadar najbolj znan piranski trg preplavijo stojnice s starinami, je na ulicah že od jutra čutiti posebno vzdušje. Starine, izdelki domačih obrtnikov in tudi primorske dobrote skupaj z zgovornimi prodajalci poskrbijo za živahen utrip, ki spominja na čase, ko je mesto živelo na račun trgovanja.

Organizator Sejma starin, domače obrti in darov narave, ki zasede prav vse kotičke Tartinijevega trga, je piransko Društvo ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot. Že več kot desetletje ga prirejajo vsako četrto soboto v mesecu.