ODSTRTE PODOBE – ROGAŠKA SLATINA

Mestno naselje in središče istoimenske občine v severovzhodnem delu Zgornjesotelskega gričevja leži ob državni meji s Hrvaško v dolinah Ratanskega, Irskega in Imenskega potoka. Skozenj sta speljani železniška proga in cesta Celje–Rogatec. K njemu spadajo zaselki Imence, Sveti Križ in Takalce. Rogaška Slatina, v kateri je leta 1900 živelo 517 prebivalcev, zdaj pa jih živi 5094, je največje zaposlitveno in oskrbovalno središče zgornjega Posotelja. »Razvoj kraja je najtesneje povezan z izkoriščanjem izvirov zdravilne mineralne vode. To je dobilo pospešen zagon po letu 1803, ko so vrelce prevzeli štajerski deželni stanovi in začeli graditi objekte, ki v veliki meri še danes zaznamujejo prepoznavno podobo Zdravilišča Rogaška Slatina,« je začel pripoved o svojem rojstnem kraju 63-letni upokojenec Slovenskih železnic Marko Karlin.

Iz roda v rod

Franc Kraševec je za prijatelje Frenk, za sorodnike na Dolenjskem pa Marjan, ki je njegovo krstno ime. Rodil se je leta 1958, po kitajskem horoskopu v letu psa in v zodiakovem znamenju ovna. Za znamenje psa med drugim velja, da je sočuten, pošten, dosleden, oven pa je idealist, ki zna gledati naprej, in je odličen vodja ter prijatelj. Frenkova življenjska pot vse to potrjuje. Že od malega ga spremljajo tudi nenavadni dogodki, na primer, ko se je igral pred hišo, ga je neka ženska ukradla in ga – kot v pripovedki – odnesla v košu. Mama in oče sta jo skupaj s sovaščani kmalu dohitela in rešila otroka. Kasnejša nenavadna doživetja so mu bila bolj naklonjena.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Gill in Dennis Wraight, Angleža, ki sta se pred šestnajstimi leti preselila na Belčji Vrh v občini Črnomelj, sta lahko vzornika vsem nam. Nenehno zaposlena upokojenca živita življenje, ki ga ljubita, in se dobro razumeta z vsemi. Oba tečeta in sodelujeta na tekaških tekmovanjih. Kot učitelja in učenca sodelujeta pri projektih vseživljenjskega učenja in skrbita za svoje mačke.

Gill se je rodila leta 1946 v angleški pokrajini Buckinghamshirev v kraju Aylesbury. Končala je šolo za tajnice v Londonu pri Institut Français du Royaume-Uni. Tekoče obvlada francoščino, španščino in nemščino, nekaj let je delala kot stevardesa in potovala po vsem svetu. »Ko sem delala kot stevardesa, smo imeli dovolj časa, da smo lahko obiskovali kraje, kamor smo leteli. Uspelo mi je prileteti celo v Avstralijo.« Preostali čas je delala kot tajnica v različnih podjetjih, kariero je končala kot osebna tajnica v zaposlovalnem podjetju v severozahodnem Londonu.

Tovarna JOR (Jakob Oražem Ribnica) je bila prva tovarna športnega orodja na Slovenskem, tesno povezana z nastankom in razvojem sokolstva pri nas, njihova športna orodja pa so uporabili tudi na prvi jugoslovanski sokolski »olimpijadi« leta 1922 v Ljubljani.

Starejši bralci se bodo še spomnili orodij v šolskih telovadnicah, na katerih je bil vtisnjen logotip JOR. Orodje, kot so koze, konji, bradlje, blazine …, je bilo sinonim kakovosti, z njim pa so med obema vojnama opremljali domala vse šole na širšem jugoslovanskem prostoru, v številnih šolskih telovadnicah se je ohranilo še daleč v drugo polovico preteklega stoletja. Podjetje je iz pozabe obudila zanimiva panojska razstava, ki je bila spomladi na ogled sredi Ljubljane, z naslovom Prvi stadion in prva tovarna športnega orodja na Slovenskem.

Spoznajte jih 

Marica Soklič je najstarejša mojstrica klekljanja klekljarske sekcije Turističnega društva Železniki. Pri 93 letih je še vedno najsrečnejša s kleklji v rokah. 

Rodila se je v Železnikih v delavski družini s šestimi otroki. Že pri rosnih šestih letih je začela obiskovati čipkarsko šolo in jo kot odlična učenka uspešno zaključila, a je morala nehati klekljati. Življenjska pot jo je po rojstvu in šolanju petih otrok vodila v tovarno Domel, kjer je dočakala upokojitev. Potem pa je ponovno sedla za »punkel«, tako v Železnikih rečemo blazini za klekljanje. Leta 1992 se je včlanila v klekljarsko sekcijo Turističnega društva Železniki in v njej vztraja še danes. Leta 1993 je prejela naziv mojstrica klekljanja. Ta pripada le klekljaricam, ki obvladajo najmanj 12 tehnik klekljanja.

Spoznajte jih

»Dobro se z dobrim vrača,« je prepričana Emilija Lončarič, živahna in lepa dvaindevetdesetletna upokojena medicinska sestra in otroška negovalka iz Celja.

Rodila se je v vasi Osenice pri Teharjah blizu Celja, kjer je obiskovala podružnično osnovno šolo, v Celju pa je hodila v meščansko. Ko so leta 1941 prišli Nemci, so vse slovenske učitelje zamenjali z nemškimi. Šolarji niti med seboj niso smeli govoriti slovensko. »Ker sem s sošolko govorila v svojem maternem jeziku, sem morala za kazen dve uri klečati v kotu,« se spominja Emilija.

Znano je, da sta evangelista Matej in Luka zapisala rodovnike po obdobjih vse od Adama in Eve do Jezusa, tudi vse plemiške in imenitnejše družine jih imajo. Le zakaj ga ne bi imeli tudi navadni ljudje? Z njim izvemo, kdo smo, od kod prihajamo, morda lažje razumemo, kje hodimo in kam gremo. Z rodovnikom naše prednike ponovno povežemo v družino, spomin nanje pa kot dediščino predamo zanamcem.

Rodoslovje je pomožna zgodovinska veja, ki se ukvarja z raziskovanjem ter dokumentiranjem prednikov, potomcev in razširjenih sorodstvenih zvez. »Ni nekaj novega, je pa v zadnjih desetletjih doživelo velik razmah z računalniško podporo. Dodatni zagon je dobilo tudi v povezavi z internetom in genetiko,« začne Peter Hawlina, ki se je pri nas med prvimi začel ukvarjati z računalniškim rodoslovjem. Izdelal je izjemno bogat družinski rodovnik, ki zajema nekaj deset tisoč ljudi. 81-letni diplomirani ekonomist, Ljubljančan, prihaja iz zelo velike družine, saj sta starša zdravnika imela kar devet otrok, in tako veliko družino si je ustvaril tudi sam. Le iz mesta je družino preselil na idilično obrobje Škofje Loke.

V družini Kapš iz Rumanje vasi sta doma lesarstvo in čebelarstvo. Že tretja generacija skrbi za to, da ti dve njihovi dejavnosti vedno nosita pečat odličnosti. Čebelariti je začel že ded Johann, nadaljeval je njegov sin Rudolf, Rudolfov sin Frenk pa je to dejavnost dvignil na zavidljivo raven. Obenem pa vestno skrbi za družinsko dediščino.

Frenk čebelari od leta 1986; na začetku je imel 25 čebeljih družin, zdaj pa ima 130 pridobitnih in približno 20 rezervnih družin. Odvisno od letine pridobi dve do šest ton medu. Ob našem obisku je ravno zaključil točenje in pravi, da dobro kaže. Je certificiran pridelovalec slovenskega in kočevskega gozdnega medu (zanj je dobil že tri zlate medalje), pridobiva pa še hojev, smrekov, lipov in javorjev med. Njihove posebnosti pa so še med s sokom rdeče pese, med s cvetnim prahom, propolisom in drugimi zdravimi dodatki.

Spoznajte jih

Zvone Babič iz Šešč pri Preboldu je neutruden kulturni delavec, zbiratelj pevskega izročila in ljubitelj ljudske pesmi. Veliko ljudi ga pozna kot ustanovitelja in člana skupine ljudskih pevcev Prijatelji 6 še.

Na njegovo pobudo je bilo osnovanih več prireditev. Med drugim prireditev Večer na vasi, ki je bila zasnovana na ljudskem prepevanju in starih običajih. Sčasoma je prireditev postala tradicionalna pod imenom Z ljudsko pesmijo in glasbo v novo leto.

S kulturo je povezan že od otroških let, je povedal. »Položena mi je bila že v zibelko, saj izhajam iz družine, ki ji je kultura veliko pomenila. Oče je na primer deloval v dveh pevskih zborih, doma ni manjkalo pogovorov o kulturi z njegovimi pevskimi tovariši, ki so bili zaokroženi tudi s pesmijo.« Tem pogovorom je rad prisluhnil in pozneje tudi sam nadaljeval v tej smeri. »Ukvarjal sem se tudi z instrumenti, igral sem klarinet in tubo, kasneje pa zaradi službenih obveznosti in veliko odsotnosti od doma, bil sem v tujini, za to ni bilo več...