KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Kranjčan Franc Hvasti z Brega ob Savi je več kot pol stoletja zapisan kolesarstvu. Kot vrhunski tekmovalec, uspešen trener ali odličen organizator je sodeloval na sedemnajstih svetovnih prvenstvih in štirih olimpijadah.

V 78. letu starosti ta Brežan povsem mirno prizna, da se je za osnovno šolo, ki jo je obiskoval v Stražišču pri Kranju, učil kampanjsko. Ko pa je začel obiskovati poklicno šolo za avtomehanika v Šentvidu pri Ljubljani, je popolnoma spremenil odnos do šolanja. Postal je polno odgovoren perfekcionist. Ti dve lastnosti, ki ju je še dopolnil z nekaterimi izjemnimi pristopi k organizaciji, delu in sprejemanju ter prenašanju znanja, sta ga v naslednjih desetletjih pripeljali do naziva častni občan Mestne občine Kranj, ki ga je prejel decembra lani za izjemen prispevek k športu in razvoju kolesarstva v Kranju tako v nekdanji Jugoslaviji kot tudi samostojni Sloveniji.

NEKOČ SMO IMELI

Kot kažejo raziskave o prehranskih navadah, testenine tudi pri nas postajajo vse bolj priljubljena jed in že izpodrivajo tradicionalni krompir. Prvo tovarno testenin Pekatete smo po zaslugi Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice dobili že daljnega leta 1925, iz nje je zraslo današnje Žito. Tudi blagovne znamke od leta 1991 ni več. Najprej jo je zamenjala blagovna znamka Grande in nato Zlato polje.

Za ustanovitev prve tovarne testenin na naših tleh sta zaslužna inovativna in pogumna posameznika, ki sta jo daljnega leta 1898 v Ilirski Bistrici poimenovala Pekatete. To sta bila poslovneža Rudolf Valenčič in Anton Žnideršič, ime tovarne in kasnejše blagovne znamke pa je bilo sestavljeno iz Prva E Kranjska A Tovarna E Testenin E. Tovarna je leta 1904 pogorela, a sta jo družabnika obnovila in posodobila, kasneje pa sta se poslovno razšla.

Psihoterapevtka Adelaide Bry je zapisala: »Lahkotnost prijateljstva ni nekaj, kar bi smeli jemati kot nekaj samo po sebi umevnega. Kajti poleg dihanja, hranjenja in spanja so prijateljstva bistvenega pomena za naše preživetje.« Dodala bi, da je prijateljstvo nuja in še kako potrebno, zato ga moramo negovati in vzdrževati.

Februarja sem s prijateljicami praznovala 25 let skupnega druženja v klubu pod imenom Vražje babnice. In kaj je botrovalo temu, da smo se želele povezati v klub? Preprosto me je spodbudil oglas v slovenski reviji, kjer so pozivali, da se pridružimo mesečni akciji Kluba vražjih babnic. Napisali so, da je lahko članica vsaka samostojna, neodvisna, pogumna, dinamična dama, željna prijateljstva. Ker sem s svojimi desetimi prijateljicami prav to, jih ni bilo težko poklicati in se z njimi sestati na prvem skupnem druženju.

Kako to, da ste tako dolgoživi, ga vprašam ob obisku. »Ona me je jezila dostikrat,« odgovori Maks Kampl, ki je januarja letos praznoval 102. rojstni dan. Z ženo Marto se veselo zasmejita. Poročena sta že 72 let, oba vitalna, z odličnim spominom. Marta doda: »To je šele najboljše, da sva pri močeh!«

S Hajdine, kjer sta živela, sta se pred dvema letoma preselila v bližnje Kidričevo v enoto Park Doma upokojencev Ptuj. Domače, prijetno, z urejenim parkom, kjer je Maks Kampl (uradno Maksimiljan) lani posadil jablano sorte bobovec. »Bil sem živahen otrok v naši družini, 15 otrok nas je bilo iz dveh zakonov. Samo jaz sem ostal, drugi so že odšli. Oče in mati sta imela hišo s pekarno in sta rekla, da bom to podedoval. Izučil sem se za peka, naredil mojstrski izpit in dal vlogo za obrt. Pekarna je bila opremljena, dovoljenja za obrt pa nisem dobil, ker je bilo na Ptuju dovolj pekarn,« na hitro opiše prvo delovno izkušnjo.  

Petega marca bo praznovala 74. rojstni dan, na ta dan bo izšla tudi njena najnovejša knjiga Nagovor tišine. Poznamo jo kot priljubljeno univerzitetno profesorico, pisateljico, publicistko ... ter mamo in babico. Osvojila nas je s spodbujanjem k branju, navdušila z idejo radostnega staranja. Kot prostovoljka hospica je odpirala pogovore o smrti, ko je zbolela, se ni izogibala pogovoru o raku. Zase pa pravi, da je čas za radikalen obrat vase.

Otroštvo je preživljala v bloku v bližini kmetij in tako rekoč sredi narave. »Kakor hitro smo prišli iz šole, smo torbo vrgli v kot in takoj odhiteli na dvorišče ali travnik ...« Od treh otrok v družini Košir je bila najmlajša in edina deklica, en brat je od nje starejši tri leta, drugi pa eno leto. Kljub uglednim poklicem obeh staršev so živeli skromno; niso imeli ne televizije ne avta. Vendar pa poudari, da je živela v družini dobrih ljudi – mama je bila profesorica matematike in fizike, oče pa strojni inženir in ekonomist. »Ko sem že kot študentka nekoč mamo vprašala, kaj je zanjo najpomembnejša vrednota, je odgovorila: poštenje. Ko sem čez čas isto vprašala očeta, je odgovoril enako: poštenje. In to sta vtisnila v moje srce in dušo: poštenje, solidarnost, enakopravnost …« K temu še doda, da naš ego obrusi življenje še zlasti s težkimi življenjskimi preizkušnjami, kot sta smrt in huda bolezen. »Oboje je brusilo tudi mene in me še vedno …«

ODSTRTE PODOBE – MALA NEDELJA

Razloženo slemensko naselje na vzhodu Slovenskih goric leži med potokoma Bukovnico in Turjo. Vas je strnjena okoli župnijske cerkve Sv. trojice in je prvič omenjena leta 1441. »Krajevno ime je nastalo po primerljivi večji in starejši Veliki Nedelji ter po tamkajšnji istoimenski cerkvi Sv. trojice. Leta 1951 so kraj zaradi nabožnega pomena preimenovali v Bučkovce, ob prvem krajevnem prazniku 15. septembra 1991 pa se je izločil del na hribu in postal novo samostojno naselje s prejšnjim imenom Mala Nedelja, medtem ko je v dolini Turje ostala vas Bučkovci,« pripoveduje 77-letni domačin Ludvik Rudolf, upokojeni kmet in ljubiteljski zgodovinar.

SPOMINI NA OTROŠTVO

Kolikor bolj sem v letih, toliko raje z mislimi segam v otroške in najstniške čase. Rada primerjam takratno in današnje življenje v mestih, kakršnega sem doživljala tedaj in ga živim danes. Često se spominjam šolskih let.

Novo mesto je imelo v letih pred drugo vojno eno samo osnovno šolo, najbližja je bila še v Šmihelu. Danes se »meščančki« šolajo še v šolah Bršljin, Drska, Grm. Morda sem še katero izpustila. Nekdaj je imela takratna edina in današnja šola Center dva vhoda: enega za dečke in enega za deklice. Bili smo strogo ločeni že od vhoda naprej. V tedanji šoli ni bila redkost, da je učitelj v razred prihajal s šibo. Da je z njo večkrat oplazil kakšnega neubogljivega učenca. Klofute pa so bile povsem običajen del šolskega vsakdana.

Bojana Glavina je uspešna in zadovoljna ženska, ki govori sedem jezikov. Opravljala je vodilne posle v bančništvu, še vedno je športno dejavna, predvsem pa radovedna in srečna upokojenka.

»Odkar sem upokojena, je moje življenje še lepše kot prej,« mi pove ob srečanju Bojana Glavina. »Zjutraj vstanem brez budilke. Imam čas zase in za partnerja. Obiskujem nekaj tečajev na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, med drugim tudi novinarstvo, hodim na jutranjo telovadbo, igram odbojko dvakrat tedensko in obiskujem plesne vaje.«

Vokalna skupina Fantje z vasi je kljub velikim razdaljam in epidemiji koronavirusa v treh letih obiskala vseh 125 domov za starejše občane po Sloveniji. Povsod so stanovalcem pripravili manjši koncert in jih tako neizmerno razveselili. 

Janez Mraz, Slavko Živičnjak, Franci Turnšek, Toni Korez in Tone Plevčak prihajajo iz vasi iz okolice Rogaške Slatine, zato so si nadeli ime Fantje z vasi. Prve vaje so imeli 22. decembra 2018 in že januarja naslednje leto je sledil prvi nastop. V domu starejših v Slovenskih Konjicah so zapeli ob stotem rojstnem dnevu njihove nekdanje vaščanke Julijane Trobec. Poslušalci so jih toplo sprejeli in kmalu so sledili še drugi nastopi.