Ročna dela, kot so kvačkanje, pletenje, klekljanje, šivanje prtičkov ipd., so bila v preteklosti vsakdanje opravilo skoraj v vsakem gospodinjstvu. Zaradi tempa življenja, novih navad in modernizacije je tega vedno manj. Med tistimi, ki ohranjajo tovrstne rokodelske spretnosti, je tudi Savinjčanka Kristina Bobek, ki smo jo obiskali ob njenem stotem rojstnem dnevu.

Kristina Bobek svojih let nikakor ne kaže, prisodili bi ji vsaj 20 let manj. Pred štirimi leti je bila celo najstarejša kandidatka za svetnico na lokalnih volitvah. Zelo vitalna, zdrava in vesela gospa na svojem domu v Žalcu z veseljem kuha in opravlja vsa gospodinjska dela, ko ima čas pa vzame v roke igle za pletenje ali iglo za kvačkanje in ustvarja razne izdelke. Med temi je zadnja leta največ kvačkanih belih angelčkov s srebrnimi in zlatimi dodatki.

SPOZNAJTE JIH

Cirila Šmid iz Železnikov je mojstrica izdelovanja dražgoškega kruhka ali malega kruhka, kot to medeno pecivo še imenujejo, in na ta način predstavlja kulturno dediščino Seške doline.

Znanje je pridobila že pred 30 leti na tečaju, ki ga je organiziralo Turistično društvo Železniki. Tečajnice je poučevala Marija Jelenc iz Dražgoš, po domače Dobretova mama, ena izmed redkih, ki se je še ukvarjala s peko in oblikovanjem dražgoških kruhkov. Cirila je mojstrske veščine pridobila z vztrajnostjo in dolgoletnim delom.

Spoznajte jih

Ura nam meri čas od rojstva do smrti in hkrati gotovo spada med najlepše izdelke, ki jih je ustvarila človeška roka. Starinske ure nenehno tiktakajo. Če se ustavijo, jih mora v roke vzeti spreten urar, ki jih popravi in jim na ta način vrne življenje.

Urarji so bili včasih zelo cenjeni mojstri. Med njimi so bile urarke zelo redke. Ena izmed njih je Brina Godnik iz Celja, ki nam je z veseljem pripovedovala o njihovi družinski tradiciji. »Moj nono Viktor Godnik je prišel v Celje iz Komna na Krasu še pred drugo svetovno vojno, da bi se izučil za urarja. Med vojno so ga skupaj z ženo Julijano in sinom Dušanom Nemci izselili v Križevce na Hrvaškem. Ob koncu vojne se je družina vrnila v Celje in tako je nono Viktor prvega septembra 1945 odprl urarno na Stanetovi ulici, kjer je še danes,« začne svojo pripoved Brina Godnik, ena redkih žensk v tem poklicu. Njen nono je vodil urarsko delavnico do leta 1970, ko jo je prevzel njen oče Dušan, mama Magda pa mu je po Brininem rojstvu pomagala. »Moj oče je urarski mojster. Žal pa danes šole za urarje ni več, namesto nje so uvedli smer mehatronik, saj za ta poklic ni več zanimanja med mladimi.«

 Junija mineva 70 let, odkar so prvi celjski učiteljiščniki opravljali maturo in se z dekreti odpravili na poklicno pot. Fotografija je z maturantskega izleta ob dalmatinski obali ter po Sarajevu in Beogradu. Samo malo nas je še, pravi Anči Jernejc Skok, ki nekdanjim sošolcem pošilja lepe pozdrave. 

 Fotografija je nastala junija 1952, na njej pa so učenci in učenke 4. b razreda OŠ Vode v Trbovljah (danes OŠ Alojza Hohkrauta). V razredu jih je bilo kar 52. Z njimi je »kot mama skrbna učiteljica, 'tršica' Černetova«, se spominja Stane Kovačič, ki hrani fotografijo.

 ODSTRTE PODOBE – ČRNOMELJ

Naselje s starim jedrom leži na ozkem pomolu ob sotočju rek Lahinje in Dobličice. Kraj je kot Schirnomel omenjen leta 1228, nakar je leta 1277 postal trg in leta 1407 mesto, v času turških vpadov pa je zaradi svoje strateške lege postal pomembno obrambno oporišče. V kasnejših stoletjih je Črnomelj precej nazadoval, saj je bil le manjše podeželsko središče s pretežno kmetijskim zaledjem. Šele izgradnja železnice leta 1914 je pospešila razvoj trgovine in prometa, po prvi svetovni vojni pa se je razmahnila tudi industrija. »Pri spreminjanju mesta v tem obdobju je imel opazno vlogo tudi moj stari ate, mlinar, žagar, livar in župan Josip Doltar,« pravi njegova vnukinja Danica Todorovski, 79-letna upokojena bančna uslužbenka, ki živi v črnomaljskem predelu Čardak.

V ljubljanski četrtni skupnosti Šiška že deset let deluje ena od skupin Šole zdravja. Na zamisel, da bi tudi v njihovi soseski imeli jutranjo telovadbo, je prišla upokojena profesorica Marija Kurnik. Pripravila je obvestila in skupaj z nekaj somišljeniki oblepila oglasne deske v bližnjih blokih. V jami na košarkarskem igrišču med Ulico Ane Ziherlove in Rašiško ulico se je zbralo 12 krajanov in od takrat se dobivajo vsako jutro ob 7.30 in v pol ure razgibajo vse sklepe in vse mišične skupine. Letos je v skupini že več kot 30 članov, ki so med seboj zelo povezani, saj se pogosto družijo po jutranji telovadbi ter ob različnih drugih priložnostih. Ob deseti obletnici delovanja je skupino obiskal ustanovitelj Društva Šola zdravja dr. Nikolay Grishin in še posebej čestital gospe Mariji za vztrajnost in dobro počutje.

Nekoč smo imeli

Tokrat izjemoma ne bomo pisali o propadlem podjetju, pač pa o uspešni in sladki zgodbi: o Gorenjki, najslavnejši tovarni čokolade pri nas, in o njeni častitljivi sto let dolgi zgodbi. Podjetje se med drugim ponaša z nekaj oskarji za embalažo ter kar nekaj laskavimi priznanji za blagovno znamko, ki ji potrošniki najbolj zaupajo.

Tovarna Gorenjka iz Lesc, sestavni del podjetja Žito, ki je v lasti hrvaške Podravke, je edini slovenski ponudnik, ki čokolado izdeluje po lastni recepturi vse od surovin do končnega izdelka. Zavidljiv jubilej bodo v začetku junija v Mestnem muzeju Radovljica počastili z veliko razstavo, ki nastaja pod vodstvom kustosinje Katje Kreutz Praprotnik. Obogatena bo s predmeti, ki so jih nekoč uporabljali pri izdelavi čokolade, ter s spomini nekdanjih in sedanjih zaposlenih v Gorenjki. Pri pripravi razstave so sodelovali tudi z družino Zavrtanik, ustanoviteljico tovarne. V Žitu pa praznovanje zaznamujejo tudi z omejeno izdajo čokolad v retro podobi. Prav ovitki čokolad so namreč njihov dolgoletni zaščitni znak, še vedno je najbolj prepoznavna maskota ljubka deklica v narodni noši, ki jo je leta 1985 narisal legendarni Miki Muster.

Upokojena računovodja Marija Šolar iz Zgornje Besnice ima v več mapah zbrano domače in tuje gradivo o vezenju. Veliko časa in truda je bilo potrebnega za pripravo lepo oblikovanega priročnika Umetnost vezenja.

Do zdaj je izdala štiri poučne in spodbudne knjige z lokalno vsebino in leta 2010 za prvi dve prejela Prešernovo priznanje Mestne občine Kranj. V začetku letošnjega aprila pa je presenetila s priročnikom s kar 265 stranmi, ki ga je izdala pri KUD Sejalec Besnica. Sprva je bil njen namen, da vse, kar že ve in zna o vezenju, prenese na papir in ji bo v pomoč pri mentorskem delu. Sčasoma se ji je porodila ideja, da lahko s knjigo pomaga pri ustvarjanju še drugim veziljam.

Spoznajmo jih

Življenje Tončke Klobučar je prepredeno s skrbjo in ljubeznijo do ljudi. Bila je medicinska sestra, poleg tega pa več kot šestdeset let še prostovoljka Rdečega križa, za kar je pred leti prejela zlato republiško odlikovanje. Domačim pa je predana mama in babica.

Zdaj prebiva v Domu starejših občanov Horjul, kjer se poskuša čim bolj vživeti. »Dejavna sem na raznih delavnicah, vsako jutro telovadim, popoldne s sostanovalci igram tarok, včasih komu kaj postorim, če ne more sam. Zadovoljna sem z nastanitvijo in oskrbo, ampak srce me še vedno vleče domov,« mi ob obisku pove Tončka Klobučar in nadaljuje: »Vsi v mojem Horjulu in okolici so bili presenečeni nad tem, da sem v domu, saj sem veljala za nekakšen steber zdravja med ljudmi. No, mojih šestinosemdeset let mi pa že daje pravico, da nisem več tako trdnega zdravja.«

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Porodništvo je bilo skozi tisočletja v rokah žensk, ki so s svojim znanjem in izkušnjami pomagale pri porodih. Kot veda se je v Evropi in tudi na Slovenskem začelo razvijati šele v drugi polovici 18. stoletja. Naši kraji so s terezijanskimi zdravstvenimi reformami dobili prve babiške šole, izšli so učbeniki za babice v slovenskem jeziku, porodničarji so se izobraževali v ustanovljenih mediko-kirurških šolah. K razvoju porodništva so prispevale tudi iznajdbe novih instrumentov.