Lani je v »klub slovenskih stoletnikov« vstopila Ana Rezar, ki se je starejši Žalčani spominjajo kot odlične frizerke. Skupaj z možem sta namreč dolgo let skrbela za pričeske mnogih občank in občanov v njunem salonu Kristl, imenovanem po možu Kristjanu. 

Rodila se je 13. septembra 1921 v Celju kot peti otrok mami Ani in očetu Jožefu Novaku. Mama je bila šivilja, oče železničar. Družina je rasla, kmalu je bilo vsako najeto stanovanje premajhno, zato se je družina s sedmimi otroki pogosto selila. Spominja se, da je bilo življenje trdo, otroci so morali kmalu poprijeti za delo in si poiskati svoj kos kruha. Ana je končala obrtno šolo, se izučila za frizerko in opravila mojstrski izpit. Čedno frizerko je proti koncu leta 1939 zaposlil Kristjan Rezar, ki je imel frizerski salon v znani Janičevi hiši v Žalcu. Mojster, ki so mu domačini rekli Kristl in tako poimenovali tudi njegov lokal, je imel običajno dve pomočnici in dve vajenki, ki so skrbele, da so bile žalske dame in gospodje ostriženi oziroma urejeni. 

Nekoč smo imeli

Sedemnajst let mineva od tistega 14. januarja leta 2005, ko so iz Hidroelektrarne Završnica v omrežje poslali zadnje kilovate električne energije. Potem so elektrarno ugasnili, njene naloge je prevzela sodobnejša sosednja Hidroelektrarna Moste, območje elektrarne je postal spomenik naravne in kulturne dediščine, kjer si danes roko podajajo šport, kultura in turizem.

V občini Žirovnica je v dolini reke Završnice nastal športnorekreacijski kompleks z urejenim parkiriščem, lepimi sprehajalnimi potmi in izhodišči do okoliških vršacev, predvsem do mogočnega Stola in Valvazorjeve koče pod Stolom, do koder je dobra ura hoje. Osem kilometrov dolga struga reke Završnice, ki teče skozi dolino Zavrh, je skupaj z obema izviroma pod Zelenico postala predvsem poleti priljubljena turistično-rekreacijska točka, ob njej so še ohranjeni objekti, ki spominjajo na nekdanjo prvo javno elektrarno v Sloveniji, ki je v omrežje poslala elektriko, namenjeno prebivalstvu Zgornje Gorenjske. Hidroelektrarna Završnica je ob svojem nastanku leta 1915 predstavljala temelj javnega energetskega omrežja na Slovenskem, bila je simbol gospodarskega razvoja in energetske neodvisnosti države.

Med nami je veliko ljudi, ki opazijo živo bitje v stiski, ki ne premišljujejo dolgo, pač pa ukrepajo takoj. Že 28 let revija Naša žena/Ženska v akciji Ljudje odprtih rok išče, predstavlja in se vsaj simbolično zahvali tistim, ki so v družbi pustili neizbrisno sled s svojim humanitarnim delom in skrbjo za okolje. Oziroma tistim, ki z dobrodelnostjo včasih premikajo meje mogočega in se trudijo, kot je povedala nekdanja dolgoletna odgovorna urednica Marta Krpič, »da na svet gledajo tudi s srcem, ne le z očmi, s katerimi vidimo zgolj zunanjost, ne pa vsebine«.

Pestro in zanimivo življenje je Jožefa Oselija iz Medvod vodilo na vse konce sveta. Spomini kar vrejo iz njega in paleta teh je vezana na mnoge vidne osebnosti. Organiziral je številne dogodke, kjer je poskrbel tako za vrhunsko kulinariko kot tudi za vrhunsko postrežbo. Posebno poglavje v njegovem življenju pa tvorijo leta, ki sta jih z ženo Metko kot »butlerja« preživela s Titom.

Ko je učitelj v sedmem razredu spraševal učence po njihovih načrtih, je Jože glasno povedal, da si želi biti kuhar. »Tako pa sem izgubil vse simpatije sošolk, saj so si želele fante z drugačnimi, večjimi ambicijami.« Njegova profesionalna pot se je začela z vpisom v gostinsko šolo, toda ker so bili »kuharski« razredi že polni, so ga vpisali kar v strežbo. Če bi takrat Jože in njegova mama vedela, kako odlična kariera se mu odpira na tem področju, ne bi odšla domov tako zelo razočarana. Čeprav je zablestel v strežbi, se želji biti kuhar ni odpovedal. Uresničil jo je mnogo kasneje, vmes pa ga je čakala zanimiva pot, ki se je naglo vzpenjala.

Čeprav sta poleti praznovala 60. obletnico poroke, ki ji rečemo tudi diamantna, se še natančno spomnita, da sta se spoznala 28. junija leta 1959. Vsak od njiju je spremljal slepo osebo, ki jih je njihovo društvo slepih in slabovidnih peljalo na izlet na morje. »Ko sva se spogledala, je iskrica med nama takoj preskočila in se pri priči močno vnela,« sta začela Tilka in Janez Cimerman iz Ljubljane, ki sta imela tedaj že oba, kar je bilo za tisti čas običajno, redno službo za nedoločen čas.

Na srečo je tudi Janez že odslužil vojaščino, ki je tedaj pri mornarici trajala kar tri leta. Poročila sta se dve leti kasneje, natančneje 26. avgusta. »Civilna poroka je bila na ljubljanskem magistratu, cerkvena pa na Sveti Gori nad Novo Gorico, saj je Tilka, po dekliško Furlan, doma iz vasi Brije in je Primorka.«

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA ŠENTVID

»Leta 1928, ko je ljubljanski fotograf Franc Kunc z jase Grček na robu Šentviškega hriba napravil objavljeni razgledniški panoramski posnetek, je bil St. Vid pri Ljubljani še samostojna občina. Ta se je leta 1961 priključila občini Ljubljana Šiška, po ukinitvi ljubljanskih petih občin leta 1994 je postal del mesta in leta 2001 tudi sedež Četrtne skupnosti Šentvid. Vanjo spadajo še naselja: Vižmarje, Brod, Gunclje, Stanežiče, Dvor, Medno, Podgora, Pržan, Trata in Poljane,« nam je začel svoj rojstni kraj opisovati 71-letni upokojeni grafičar in ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine Jože Jager.

Da so imeli v Šmarci pri Kamniku že pred drugo svetovno vojno eno največjih tovarn testenin in pražarno kave, danes praktično nihče več ne ve. Tovarna je v drugi polovici prejšnjega stoletja ugasnila, v njenih prostorih je nato deloval obrat podjetja Svit, danes pa je na tem mestu Menina, podjetje za pogrebne storitve. O makaronih in kofetu iz Šmarce se je mogoče poučiti le še v muzeju ali iz starejših zapisov.

Ob junijski Poletni muzejski noči so v Medobčinskem muzeju Kamnik pripravili zanimivo panelno razstavo z naslovom Makaroni in kofe iz Šmarce, posvečeno nekdaj znameniti tovarni testenin Triglav. Septembra so v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine razstavo nadgradili s pripovedjo 87-letne Ivane Bergant, zadnje še živeče delavke iz te tovarne. Razstavo je pripravil Marko Kumer, ki je tudi avtor lepo oblikovanega kataloga, v katerem je strnil zgodovino te zanimive tovarne, ki je klavrno končala.

Spomin iz otroških dni

Pisane figurice PEZ in bombončki v njih so prava paša za otroške oči, a tudi mnogi odrasli se jim ne morejo upreti. Prodajajo jih skoraj po vsem svetu, marsikdo pa figurice tudi zbira.

Vse se je začelo leta 1927 na Dunaju, kjer je slaščičarsko podjetje Eduarda Haasa III. izdelovalo pepermintove bombone po starem družinskem receptu. Prodajali so jih v priročnih kovinskih škatlicah. Izdelek so poimenovali PEZ, in sicer tako, da so uporabili prvo, srednjo in zadnjo črko nemške besede PfeffErminZ (pepermint). Za škatlico so namerno izbrali obliko, ki je spominjala na vžigalnik, ker so bombone oglaševali kot alternativo kajenju.

Gaja Novak je izredno družabna, vesela in zgovorna prostovoljka, ki živi v oskrbovanem stanovanju v koprski stanovanjski soseski Olmo. Zanimajo jo ljudje, narava, zelišča, živali, pesni, piše, bere, posluša glasbo, vadi jogo, telovadi … Rada je aktivna, mora se gibati, rada je v družbi. Le na sprehode najraje hodi sama.

Mahala mi je z balkona najvišjega nadstropja bloka ob Oljčni poti in prihitela v pritličje. Vitka, z manekensko postavo, urejeno pričesko in nasmejanim obrazom me je stisnila v topel objem. Kot da sta se po dolgih letih srečali stari prijateljici. Rodila se je v Ljubljani, se tam šolala in dobila službo …, veliko megle in vlage, pravi. Že ko je bila kot diplomirana inženirka agronomije zaposlena na Zavodu za kmetijstvo v Ljubljani, se je odločila, da bo po upokojitvi živela ob morju, ker potrebuje toplino in toploto. Najprej se je preselila v Cerknico. Pravi, da je bilo tam zelo lepo: pritličje, vrtiček, voda zraven, Slivnica, na katero je hodila … Potem sta prišla zima in mraz, kar 24 stopinj pod ničlo. V stanovanju je bilo tako mrzlo, da se je toplo oblečena hodila gret v avto, parkiran na soncu. Takrat ga je še imela, pri 80 letih pa se je odločila, da ne bo več vozila, zaradi svoje in varnosti drugih udeležencev v prometu.