Na fotografiji, ki naj bi nastala leta 1928, je družina Jurija in Terezije Holc iz Stare Gore v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Stoji najstarejši sin Jožef, pred njim je Vincenc, v maminem naročju pa najmlajši Anton. Ob straneh stojita hčerki Anica in Marica. Fotografijo hrani Nada Holc iz Maribora, Vincenčeva snaha.

 Olgica in Pišta Cipot sta se poročila leta 1961 v Tešanovcih. Svatba je trajala cele tri dni, med svati je bila tudi nevestina prijateljica Angelca Turšič iz Ljubljane, ki nam je posredovala fotografijo.

Zgodba Veljka Tomana, akademskega slikarja, priznanega restavratorja, maratonca, ljubitelja narave in humanitarca, je precej nenavadna. Lahko bi rekli, da je šel skozi trnje do zvezd, da je prišel do svojega likovnega poslanstva. Tudi njegove tri hčerke delujejo v umetnosti: Katarina je slikarka, Urša kiparka, Ajda pa igralka. Z ženo Fani živita sredi čudovite narave v Rakitni.    

Tomanovi so star rod. Prvi podatki o njih so iz   okoli leta 1700. Po domače se jim je reklo pri Vovkovih, izhajajo pa iz Kamne Gorice. Od tod so šli na vse strani, tudi na Dunaj, kjer sta v telefonskem imeniku dve strani Tomanov, pravi naš sogovornik Veljko Toman. Tomanova sta bila tudi Prešernova mama (Vovkova po domače) in politik Lovro Toman, ki se je v dunajskem parlamentu srčno zavzemal za Slovenijo. »Ali veš, da se je prav zaradi njega Slovenije prijelo ime Tomanija?« je Veljka v prvem letniku srednje oblikovalske šole vprašal profesor...

Franc Primožič iz Kamnika še vedno navdušeno smuča na Krvavcu, svojem priljubljenem smučišču. Avgusta bo dopolnil že 98 let, pa je v sezoni vsak dan na smučeh. Njegova energičnost, živahnost duha, bistrost in odličen spomin so presenetljivi in samo občudujemo ga lahko, ko se kot kakšen mladenič okretno giblje v pancerjih ali v njih teče po vznožju smučišča.

Smučanje pa ni edini njegov priljubljeni šport. Veliko let je podaril telovadnici, veliko let planinstvu, še vedno veliko tudi kolesari, saj vsak teden prevozi sto kilometrov. Toliko jih moram nabrati vsak teden, pravi. Nekaj kolesarskih poti napravi z upokojenskim društvom, nekaj s planinskim, preostale kilometre pa potem naredi še sam.

ODSTRTE PODOBE – DOLENJA IN GORENJA ŽETINA

Razloženi vasici z gručastima jedroma ležita v Škofjeloškem hribovju, na polici prisojnega južnega pobočja hriba Koprivnika (1393 m) nad Poljansko dolino v občini Gorenja vas - Poljane. Nekoliko položnejša Dolenja Žetina z 41 prebivalci se razprostira na površini 3,4 kvadratnega kilometra in 831 metrov nad morjem, medtem ko strmejša Gorenja Žetina z 59 prebivalci zajema površino 2,5 kvadratnega kilometra na nadmorski višini 930 metrov. »Posebnost obeh naselij pa je, da v celoti ležita na fosilnem plazu, ki je v davni preteklosti zdrsel s Koprivnika in katerega sledove srečujemo na vsakem koraku,« nam je povedal 65-letni upokojeni kipar in restavrator Jože Tavčar iz Dolenje Žetine.

 Marina Drolc iz Motnika nam je poslala dve krasni in zelo stari fotografiji. Na prvi je Marija Bervar, teta njenega očeta, fotografirana pred letom 1915 v Trstu. Spominja se je kot razgledane in odločne ženske. Kot mlado dekle je delala v Zagrebu in Trstu kot gospodinjska pomočnica in sobarica. Nato se je vrnila v rodni Motnik, kjer je vodila svojo trgovino.

Na drugi fotografiji pa je njena stara mama Frančiška Hribar, kasneje poročena Regulj. Že z enajstimi leti je odšla za pastirico k družini v Zajasovniku, nato kot služkinja v graščino na Vranskem, od tam pa v avstrijski Gradec, kje je služila pri bogati meščanski družini. Fotografija je nastala pred njeno poroko leta 1900.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Kranjčan Franc Hvasti z Brega ob Savi je več kot pol stoletja zapisan kolesarstvu. Kot vrhunski tekmovalec, uspešen trener ali odličen organizator je sodeloval na sedemnajstih svetovnih prvenstvih in štirih olimpijadah.

V 78. letu starosti ta Brežan povsem mirno prizna, da se je za osnovno šolo, ki jo je obiskoval v Stražišču pri Kranju, učil kampanjsko. Ko pa je začel obiskovati poklicno šolo za avtomehanika v Šentvidu pri Ljubljani, je popolnoma spremenil odnos do šolanja. Postal je polno odgovoren perfekcionist. Ti dve lastnosti, ki ju je še dopolnil z nekaterimi izjemnimi pristopi k organizaciji, delu in sprejemanju ter prenašanju znanja, sta ga v naslednjih desetletjih pripeljali do naziva častni občan Mestne občine Kranj, ki ga je prejel decembra lani za izjemen prispevek k športu in razvoju kolesarstva v Kranju tako v nekdanji Jugoslaviji kot tudi samostojni Sloveniji.

NEKOČ SMO IMELI

Kot kažejo raziskave o prehranskih navadah, testenine tudi pri nas postajajo vse bolj priljubljena jed in že izpodrivajo tradicionalni krompir. Prvo tovarno testenin Pekatete smo po zaslugi Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice dobili že daljnega leta 1925, iz nje je zraslo današnje Žito. Tudi blagovne znamke od leta 1991 ni več. Najprej jo je zamenjala blagovna znamka Grande in nato Zlato polje.

Za ustanovitev prve tovarne testenin na naših tleh sta zaslužna inovativna in pogumna posameznika, ki sta jo daljnega leta 1898 v Ilirski Bistrici poimenovala Pekatete. To sta bila poslovneža Rudolf Valenčič in Anton Žnideršič, ime tovarne in kasnejše blagovne znamke pa je bilo sestavljeno iz Prva E Kranjska A Tovarna E Testenin E. Tovarna je leta 1904 pogorela, a sta jo družabnika obnovila in posodobila, kasneje pa sta se poslovno razšla.

Psihoterapevtka Adelaide Bry je zapisala: »Lahkotnost prijateljstva ni nekaj, kar bi smeli jemati kot nekaj samo po sebi umevnega. Kajti poleg dihanja, hranjenja in spanja so prijateljstva bistvenega pomena za naše preživetje.« Dodala bi, da je prijateljstvo nuja in še kako potrebno, zato ga moramo negovati in vzdrževati.

Februarja sem s prijateljicami praznovala 25 let skupnega druženja v klubu pod imenom Vražje babnice. In kaj je botrovalo temu, da smo se želele povezati v klub? Preprosto me je spodbudil oglas v slovenski reviji, kjer so pozivali, da se pridružimo mesečni akciji Kluba vražjih babnic. Napisali so, da je lahko članica vsaka samostojna, neodvisna, pogumna, dinamična dama, željna prijateljstva. Ker sem s svojimi desetimi prijateljicami prav to, jih ni bilo težko poklicati in se z njimi sestati na prvem skupnem druženju.

Kako to, da ste tako dolgoživi, ga vprašam ob obisku. »Ona me je jezila dostikrat,« odgovori Maks Kampl, ki je januarja letos praznoval 102. rojstni dan. Z ženo Marto se veselo zasmejita. Poročena sta že 72 let, oba vitalna, z odličnim spominom. Marta doda: »To je šele najboljše, da sva pri močeh!«

S Hajdine, kjer sta živela, sta se pred dvema letoma preselila v bližnje Kidričevo v enoto Park Doma upokojencev Ptuj. Domače, prijetno, z urejenim parkom, kjer je Maks Kampl (uradno Maksimiljan) lani posadil jablano sorte bobovec. »Bil sem živahen otrok v naši družini, 15 otrok nas je bilo iz dveh zakonov. Samo jaz sem ostal, drugi so že odšli. Oče in mati sta imela hišo s pekarno in sta rekla, da bom to podedoval. Izučil sem se za peka, naredil mojstrski izpit in dal vlogo za obrt. Pekarna je bila opremljena, dovoljenja za obrt pa nisem dobil, ker je bilo na Ptuju dovolj pekarn,« na hitro opiše prvo delovno izkušnjo.