ODSTRTE PODOBE – MALI LIPOGLAV

Gručasto naselje v jugozahodnem delu Posavskega hribovja leži vrh slemena med dolinama Dolom in Slivnico ter je del četrtne skupnosti Sostro v Mestni občini Ljubljana. Območje Malega Lipoglava je bilo naseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo ostanki gradišča Mrdiž z obrambnim nasipom, nedaleč stran pa je tudi bolj znano arheološko najdišče Magdalenska gora. Tako Mali kot Veliki Lipoglav sta ime dobila po lipah, ki stojijo ob cesti v dolino. Zakaj je eden mali in drugi veliki, obstaja več razlag: Veliki Lipoglav ima s 532 metri za tri metre višjo nadmorsko višino; Veliki naj bi nastal prej kot Mali; na Velikem Lipoglavu naj bi lipe, ki so jih nekoč posadili v obeh vaseh, hitreje rasle.    

Na Marofu v Brežicah, danes strnjenem stanovanjskem naselju, delavci že od poletja podirajo bolj ali manj propadle ostanke nekdanje Tovarne pohištva Brežice. Na tem prostoru bodo zrasli novi stanovanjski bloki, tako pa bo dokončno izbrisana sled za tovarno, ki je bila nekoč ena naših najboljših pohištvenih tovarn, in brežiškim gospodarskim ponosom, ki je dokončno potonil s stečajem leta 2011.

Za podjetjem in stavbami ostajajo le zapisi, najbolj obsežnega hranijo v Knjižnici Brežice. Na spletni strani v rubriki Domoznanski mozaik najdemo naslov Odstiramo zgodbe brežiških stavb. Avtorica mag. Sabina Stanič je zaobjela zgodovinsko dogajanje v drugi polovici preteklega stoletja, povezano z ustanavljanjem novih tovarn za potrebe ljudi po drugi svetovni vojni. Iz Brežic in okolice je bilo med vojno namreč ogromno ljudi izseljenih v Nemčijo, in ko so se vrnili na svoje opustošene domove, ni bilo nikjer v okolici nobene obrtne delavnice,...

ODSTRTE PODOBE – ŽALEC

»Panoramski posnetek v zgornjem levem delu štirislikovne krajevne razglednice iz leta 1916 prikazuje pogled na trško naselje s severne strani. V ozadju vidimo 1090 metrov visok hrib Gozdnik, levo pred njim je Bukovica (584 m), pod njo pa na razglednem Gradišču (341 m) v Migojnicah stoji griška podružnična cerkev Lurške Matere božje iz leta 1894, zato ga imenujejo tudi savinjski Lurd. Slika zajema pravzaprav celoten tedanji trg Žalec, katerega osrednji del predstavlja sklenjeno pozidano jedro ob pomembni cestni povezavi vzhod–zahod (Dunaj–Trst), ki ga obdajajo polja. Značilno kmečko okolje so v drugi polovici 19. stoletja spremenili nasadi hmelja, ki še danes dajejo pečat naši dolini – dolini zelenega zlata,« je začel žalske podobe odstirati 66-letni upokojeni grafičar in domoznanec Veni Ferant.

Okoli Trebelnega je zelo gričevnat svet. Čužnja vas leži na dobrih 400 metrih nadmorske višine, in ko je mlada Amalija Pečjak po vojni prišla z dobrniškega konca delat na njihov krajevni urad, ji ti kraji niso bili všeč. Toda usoda je hotela, da je tu ostala. Spoznala je Zoretovega Alojza in 1949 leta sta se poročila. Pustila je službo in ostala doma na kmetiji. Vedno pa je našla čas tudi za ročna dela, ki jo pomirjajo in sproščajo še danes.

Pri 96 letih še vedno veze, plete in šiva. Najpogosteje se loti vezenja prtičkov z barvno prejico, pod njenimi rokami pa nastajajo tudi čudoviti prti, vezeni v tehniki rišelje. Leta za to niso ovira, le roke so postale bolj okorne, potarna, vendar se ne da motiti in že pokaže novi prtiček v delu. Še pred leti je naredila tudi ogromno gobelinov, ki jih je večino razdala. Amalija se spominja, kako je bilo včasih težko priti do platna in prejice. Osnovnih vbodov se je naučila v šoli, vezenje ji je bilo tako všeč, da je kasneje kupovala modne revije Burda in druge revije, kjer je našla nove vzorce in se sproti učila in izpopolnjevala. In ker je imela ročno delo rada, je kljub delu na kmetiji in ob skrbi za družino našla čas tudi za vezenje. Največkrat ob večerih in nedeljah, seveda ga je bilo več pozimi, ko je na kmetiji manj dela. Zdaj ima več časa za ustvarjanje, poleg tega pa rada rešuje še križanke in sudoku ter bere knjige.

V lepi vasi Čezsoča smo obiskali dve sestri – Pavlino, ki je v 83. letu starosti, in Ano, ki je pravkar dopolnila 89 let. Raziskovalci lokalnega narečja in zahtevnega ljudskega petja se obračajo nanju, saj sta zakladnica ljudskega, še zlasti pa pevskega izročila. Nadaljuje ga Pavlinin sin Dario, ki že 39 let poje v Moškem pevskem zboru Golobar Bovec.

Po domače se je hiši reklo pri Čouplju, sicer pa so se pisali Hrovat. Rodilo se je 13 otrok, tudi trije sinovi, ki si jih je oče nadvse želel, toda eden je umrl ob prezgodnjem rojstvu, štirje otroci pa zaradi krvave griže. Ostalo je osem hčera in vse so – tako kot oče Anton in mama Terezija – zelo lepo pele. Pevska kultura pa je bistveni del slovenske kulture, poudarita sestri.

Združenje naravoslovnih fotografov Slovenije je za naravoslovnega fotografa leta 2020 razglasilo Ajdovca Marjana Cigoja, ki je za nameček na izboru mednarodnega natečaja naravoslovne fotografije Magična narava osvojil še nagrado za naj naravoslovno fotografijo leta. Dodajmo še, da je lastnik največje fotografske zbirke ptic v Sloveniji, v kateri je že več kot 330 različnih vrst ptic iz vse Evrope, in da je bil tudi pionir digiskopije v naši državi.

Moj moto je bil vedno biti svoboden in leteti kot ptica, priznava Marjan Cigoj in tako deloma pojasni, zakaj so mu ptice bolj pri srcu kot druge živali, medtem ko bi del razlage lahko našli v podatku, da ga je – tako kot fotografija – že v mladih letih navduševalo letenje. Tako se je s šestnajstimi leti začel ukvarjati z jadralnim letenjem, pri osemnajstih se je poskusil v letenju z motornimi letali, kasneje pa se je kar nekaj let posvečal jadralnemu padalstvu.

 Dijaki 4. b razreda novomeške gimnazije so se fotografirali ob koncu šolskega leta 1953/54. Med njimi je tudi Angela Štalcer, poročena Koritnik, ki bo vesela, če jo kateri od sošolcev pokliče na telefonsko številko: 051 338 853.

 Na Cvenu so leta 1960 uprizorili ljudsko igro Rože ob poti, dohodek od vstopnic pa so namenili za ureditev zadružnega doma. Sodelovali so vaščani Cvena, Mote in Krapja, učiteljici Helena Jureš in Rozalija Krajnc ter učitelj Ludvik Jureš kot režiser. Fotografijo hrani Rozalija Vremšak iz Kamnika.

 Marija Krajnc iz Malečnika, ki nam je poslala fotografijo v objavo, je zapisala, da je imela kot osemletna družica ali krancjufrova na poroki tete Mimike in strica Mirka leta 1962 nagovor nevesti. Druga družica je bila njena sestrična Breda.

 Leta 1962 sta se poročila Anica Rajh iz Mihalovcev in Otmar Zobovič z Libanje. Na fotografiji z gostüvanja sedi med mladoporočencema njuna hči Helena Husić iz Ivanjkovcev, ki hrani fotografijo.

 Junija 1952 so se fantje iz vasi Gradac, Klošter in Vranoviči odpravljali k vojakom v družbi harmonikarja Ferda. Fotografijo hrani Slavko Renko iz Kranja.

ODSTRTE PODOBE – VELIKE LAŠČE

Gručasto središčno naselje leži sredi obsežne zakrasele pokrajine na nižji vzpetini ob glavni cesti Škofljica–Kočevje. Tu se od nje odcepita cesti proti Podsmreki pri Velikih Laščah in Mali Slevici ter naprej proti številnim drugim vasicam na tem razmeroma gosto poseljenem območju. V okolici so manjši zaselki Kijani, Sela in Pod Kolodvorom. Dokler ni leta 1893 stekla železniška proga iz Ljubljane v Kočevje, so bile Velike Lašče pomembna furmanska postaja. Kraj je v listini oglejskega patriarha Peregrina kot villa Lasis prvič omenjen leta 1145, trške pravice pa je dobil leta 1912. Prvotna naselbina je nastala ob stari rimski cesti blizu današnje železniške postaje, kjer so stiški menihi kmalu po letu 1230 postavili leseno cerkvico.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Letos mineva 130 let od zaprtja železarne na Dvoru pri Žužemberku. Počasi bledi spomin na največji industrijski obrat na Dolenjskem v 19. stoletju. Železarno je ustanovila družina Auersperg, ki je bila pomembna plemiška družina na Dolenjskem z obsežnimi posestvi in več gradovi. Kar 31 let so si prizadevali dobiti dovoljenje za gradnjo železarne, kar jim je leta 1795 tudi uspelo. Surovo železo je iz plavža prvič priteklo 17. aprila 1796.

Dvor je bil več kot odlična lokacija za postavitev železarne, saj leži ob reki Krki, v bližini so obsežni roški gozdovi, kjer so kuhali oglje, Dolenjska je že od prazgodovine naprej znana po nahajališčih železove rude in v tem okolju je bilo na voljo dovolj delovne sile.