Iz roda v rod

Že ime in priimek prof. dr. Adolfa Lukanovića veliko povesta o njegovih prednikih. Adolf je bilo ime tudi njegovemu očetu, ki je izhajal iz mešanega zakona sudetske Nemke (pokrajina na nemško-češki meji) židovskega porekla in Silvestra Lukanovića z Brača. Toda naš sogovornik je v svojem priimku uradno spremenil črko č v mehki č šele po letu 1982. Takrat je na Dunaju v državnem arhivu iskal sledi za svojim dedom in naletel na mapo, ki je, kot mu je povedal tamkajšnji arhivar, že več kot 60 let ni nihče odprl. Šele takrat je odkril, da je avstrijski cesar dedu Silvestru Lukanoviću podelil naziv plemeniti, ki se prenaša tudi na njegove potomce.

»Saj sem vedela, da bo Beni dobil zlato medaljo,« je rekla njegova 95-letna babica Marija Stanovnik, ki v živo ali pa ob televizijskih prenosih tekem zanj zvesto navija, in to v navijaški majici. Kanuist Benjamin Savšek, ki nas vse navdušuje s svojimi športnimi rezultati, izhaja iz tesno povezane družine, v kateri uspehi enega osrečujejo vse.

Beni je s svojo prijaznostjo in ustrežljivostjo že v otroštvu marsikomu zlezel pod kožo. »Vsi trije najini sinovi, med katerimi je le majhna razlika v letih, so vljudni in prijazni, toda v primerjavi z Jonasom in Domnom je najmlajši malce odstopal; če je srečal starejšo gospo, ki je iz trgovine nosila polne vrečke, ji je z veseljem pomagal in se z njo pogovarjal,« povesta mama Metka in oče Matjaž Savšek. Matjaž je odraščal na bregovih Save, saj izhaja z Broda, ki ga danes marsikdo napačno prišteva kar k Tacnu, kar domačine seveda moti. Od malega je veslal, toda predvsem za dušo. Je pa imel njegov brat Iztok velik potencial, vendar se je moral zaradi zdravstvenih težav profesionalnemu veslanju odpovedati. »Danes bi znali težave z neenakomerno rastjo skeleta regulirati, takrat pa ni bilo druge izbire.«

»Rad se pretepam tudi z dekleti,« se pošali judoist Milan Mugerle, prvi državni prvak v inkluzivnem judu, član Judo kluba Železničar iz Maribora. Milan ne vidi že skoraj 20 let, vendar ga to čisto nič ne ovira, ne pri judu ne drugje v življenju.

Nadvse aktiven šestdesetletnik se je invalidsko upokojil leta 2006 in je že drugi mandat predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Maribor, v katerem se med drugim ukvarjajo z izvajanjem osebne asistence. Pravi, da dela s polno paro – tako kot vsak pravi upokojenec. No, Milan ni čisto povprečen upokojenec. Treninge juda, in sicer dvakrat tedensko po dve šolski uri, ima takrat, ko večina njegovih vrstnikov že udobno poležava na kavču (in zakaj pravzaprav ne bi, mar ne?), tj. okoli 21. ure. »Treninge imamo tako pozno zato, ker je v klubu veliko tekmovalnih in drugih skupin, in mi smo se jim pač prilagodili. Ko sem treniral še kot mladinec, smo s člani trenirali še bolj pozno, tako da sem na te ure navajen,« razloži Milan. Mojca Antolinc, strokovna delavka v Judo klubu Železničar, doda, da Milan rekreativno trenira kar z drugimi člani, ne le s tistimi, ki so vključeni v inkluzivni judo, »in nas tudi vse premaguje«.

Gibanje je ena najučinkovitejših metod za upočasnitev staranja in je dejavnost, ki nam vedno vrača več energije, kolikor jo vanjo vlagamo. V Društvu upokojencev Rakek je priljubljena rekreacija ples.

Mavrica je ena od plesnih skupin, ki delujejo v društvu. Nastala je spontano, v njej smo ženske raznih poklicev in spretnosti, ki se cenimo, se med seboj podpiramo in dopolnjujemo, predvsem pa rade plešemo tako imenovane linijske plese. Stare smo nad 60 let, najstarejša jih ima 77. Ples nam ne pomeni le sproščujoče rekreacije, ampak tudi svobodo, neodvisnost in osrečujoče druženje. Članice si dajemo podporo, izmenjujemo si nasvete in tudi semena ter okrasne rastline.

Leta 2008 je šlo v stečaj podjetje Industrija usnja Vrhnika (IUV), nekoč največja svetovna usnjarna. Na prostoru nekdanje tovarne so svoje mesto našla nova podjetja, sodobno zasnovana stavba, v kateri so bili šivalnica, skladišča in komerciala, pa je dobila novo podobo in povsem nov namen. Stavbo je iz stečajne mase odkupila Občina Vrhnika in v njej uredila Kulturni center Vrhnika, Cankarjevo knjižnico Vrhnika in nekaj razredov osnovne šole, ki nosi pisateljevo ime.

V bistvu je celotna knjižnica svojevrsten spomin na nekdanjo usnjarno, opremljena je s predmeti, stoli, delovnimi mizami, železnimi konstrukcijami in drugim materialom iz nekdanje tovarne. V domoznanskem oddelku knjižnice, ki ga vodi Nataša Oblak Japelj, so svoje mesto dobili obsežen arhiv nekdanje tovarne in tudi najrazličnejši predmeti, povezani z življenjem tovarne, fotografije, albumi, načrti, promocijski katalogi, umetniški predmeti. Na spletni strani www.kamra.si pa so objavljene številne fotografije ter osebne pripovedi nekdanjih zaposlenih. Pri prebiranju njihovih spominov podrobnejše spoznamo delo v tovarni, njen razvoj, uspehe, ekološke težave in tudi družabno življenje zaposlenih.

V Latkovi vasi pri Preboldu v Savinjski dolini, točneje v zaselku Groblja, živita zakonca Marija Ana in Viljem Petek, ki ju kličejo Mari in Vili in sta na pragu praznovanja 65. obletnice skupnega življenja, njuna ljubezen pa se je začela že sedem let prej. Oba vseskozi druži ljubezen do kulture, pisane besede, knjig, narave in domovine.

Marija Ana je bila dolgo časa skrita literarna ustvarjalka, ki je svoje pesmi pod psevdonimom objavila šele pred kakšnimi dvajsetimi leti v preboldskem občinskem glasilu Pod Žvajgo. Danes je znana ljudska pesnica, ki pa piše, kot pravi, predvsem za svojo dušo, pa tudi kakšno po želji. Mož Viljem je njene pesniške in prozne stvaritve spravil v knjižno obliko, s čimer je ustvaril bogat literarni opus, zajet v 22 knjigah.

Angeli Košmrlj, ki živi na svojem domu na Polzeli skupaj s sinovo družino, ne bi prisodili, da je pred kratkim praznovala stoti rojstni dan. Med drugim je ohranila izjemen spomin.

Kot najmlajša od devetih otrok se je rodila na Sarskem v občini Ig pri Ljubljani v zavedni delavsko-kmečki družini Štrumbelj. Po osnovni šoli je ostala doma na kmetiji, kjer je opravljala vsa kmečka in gospodinjska dela. V začetku druge svetovne vojne se je kot mladinka vključila v narodnoosvobodilni boj. Bila je kurirka in obveščevalka na Dolenjskem. Vojna jo je krepko zaznamovala, saj ji je vzela štiri brate, eden je umrl kot zajeti partizan v taborišču na Rabu, drugega, ki je bil prav tako na Rabu, so po kapitulaciji Italije ubili, tretji je bil ranjen v brigadi in je umrl, četrti pa je umrl med vračanjem iz taborišča Dachau.

Slikati je začela šele pred nekaj leti, po moževi smrti. A slike Zvezdane Sabotić so tako čudovite, da včasih resnično ne veš, ali gledaš fotografijo ali sliko. Z njimi navdušuje tudi člane Dnevnega centra aktivnosti na Rudniku v Ljubljani, kjer poleg drugih dejavnosti obiskuje tudi slikarski krožek.

Ukvarja se tudi z drugimi ustvarjalnimi tehnikami, za katere je potreben več kot le kanec umetniške žilice. O tem, kako to, da je prijela za slikarski čopič, pa pravi: »Človek, ki je na delovnem mestu leta in leta gledal slike, pa čeprav gibljive, dobi občutek za razmerja. Postane zelo natančen. Ena sličica je 1/24 sekunde, in to lahko pomeni veliko pri gibu ali pogledu, pri spreminjanju svetlobe. Tako sem videla stvari, ki jih drugi niso niti opazili. Šlo je samo za občutek, da je nekaj v redu, drugače pa enostavno ni. Potem so tu še totali – pokrajine in bližnji posnetki, na primer velike rože, in ko prideš bližje, bolj občutiš, kaj slika govori. To se počasi usede vate in ostane. Dozdeva se mi, da lahko s temi občutki slikam. Zato so moje slike večinoma realistične.«

 Fotografija je iz leta 1930 s poroke zakoncev Bukovšek iz Loč pri Poljčanah. Hrani jo hči Marija Petek iz Mlač. Kmalu bo praznovala 91. rojstni dan, a še vedno zna na pamet pesem Stoji učilna zidana, ki jo je kot petletno deklico naučila mama.

 Fotografija družine s sedmimi otroki pa je nastala avgusta 1959. Obe fotografiji hrani najmlajša hči Ana Kolarič iz Gajševcev.

 Na fotografiji iz leta 1915 je Angela Vařacha, rojena Podrekar, s hčerkama. V naročju ima mlajšo hčerko Jožico, ob njej pa stoji Božena, mama Brede Kecman iz Kranja, ki nam je poslala fotografijo.

Majda Konvalinka iz Ljubljane je zaradi svojih številnih dobrih del leta 2011 postala slovenska naj prostovoljka leta. Za dolgoletno človekoljubno delovanje je štiri leta kasneje, ko je imela že devetdeset let, prejela še državno odlikovanje Rdečega križa Slovenije. Pri tej človekoljubni organizaciji deluje že skoraj šestdeset let.

»Odkar pomnim, pomagam ljudem v stiski,« pravi 96-letna sogovornica, ki še sama skrbi zase. Sem in tja sicer zboli, a vsem zdravstvenim tegobam pogumno kljubuje. Pred leti je premagala tudi raka dojk. »Da je treba revnim in nesrečnim pomagati, so me naučili že starši, jaz pa svoja otroka, onadva sta to prenesla na moje vnuke … Tako se veriga dobrote nadaljuje. To je zelo pomembno v tem svetu, kjer nekaj veljajo le dobiček, moč, oblast in rivalstvo,« nadaljuje sogovornica, ki se je rodila v Kranju. Že več kot šest desetletij pa vse poletne mesece preživi v Dolenjskih Toplicah, kjer je imel legendarni dr. Konstantin Konvalinka, možev oče, pred drugo svetovno vojno dvajset let v lasti terme in tudi veliko hišo. Le-to je kasneje prodala, saj je ni več mogla vzdrževati ter negovati okolice, in si kupila stanovanje v topliškem naselju.