MED VAMI

Lambrechtov dom v Slovenskih Konjicah je najstarejši, a vsebinsko eden najsodobnejših domov za starejše v Sloveniji. Leta 1871 ga je ustanovil Konjičan Franz Lambrecht. Gotovo ni pričakoval, da bo seme, ki ga je posejal, obrodilo tako bogate sadove, saj je na pogled privlačen in vsebinsko bogat javni zavod.

Dom je bil prenovljen leta 2009 in zagotavlja institucionalno varstvo 160 stanovalcem. Čakalne dobe za vselitev v eno- ali dvoposteljne sobe so od dveh mesecev do dveh let, odvisno od zdravstvenega stanja prosilca. Najdaljše so na oddelku za osebe z demenco. Poleg tega imajo v domu prostor za dnevno varstvo, vendar tiste, ki želijo preživeti dan z vrstniki, praviloma vključujejo v redno dejavnost. Že doslej so poskrbeli tudi za začasne nastanitve, od začetka poletja pa bodo lahko v novem prizidku dodatno sprejeli do 13 stanovalcev. Če imajo pri stalni nastanitvi prednost prebivalci iz občin Slovenske Konjice, Zreče in Vitanje, bodo pri začasni sprejemali starejše iz vse Slovenije. Za marsikoga bo to dobrodošla rešitev v času med odpustom iz bolnišnice in vrnitvijo domov ali v času dopustov svojcev.

ODSTRTE PODOBE – SLIVNICA PRI MARIBORU

Gručasta vas leži pod obronki Slivniškega Pohorja na robu Dravskega polja na obeh straneh glavne ceste Slovenska Bistrica–Maribor. Od leta 1998 skupaj s še dvanajstimi naselji sestavlja občino Hoče - Slivnica. Večina od nekaj več kot šesto prebivalcev je zaposlena v devet kilometrov oddaljenem Mariboru. Naselje obdaja mokroten ilovnat svet ob Polanskem potoku, ki so ga izrabili za njive in travnike. Kmetijska zemljišča prečkata tudi železnica in avtocesta. »Za nastanek krajevnega imena Slivnica sta dve razlagi. Po eni je povezano z besedo zlivnica, saj se s severnih in južnih pobočij Pohorja v dolino zlivajo vode v Polanski potok. Druga pa se nanaša na številne slive, ki so nekoč rasle tukaj,« nam je pojasnil 67-letni domačin Anton Obreht, upokojeni profesor fizike.

 Med letoma 1974 in 1975 je pri gradnji HE Ramui v Papui Novi Gvineji sodelovalo precej Jugoslovanov iz tovarn Metalna, Litostroj in Rade Končar. Med njimi je bil tudi Franc Drofenik, ki je delal v mariborski Metalni. Zelo bo vesel, če se kdo prepozna na fotografiji in mu piše na e-naslov: frank.drofenik@gmail.com.

 Fotografija je z birme v Braslovčah, ki je bila 10. julija 1966. Med birmankami sta bili tudi sestrični Branka Berkopec (kasneje poročena Peterle) in Marija Breznikar Prevolnik, ki nam je poslala fotografijo v objavo. Obema je bila botra teta Malči.

Izumitelji na Slovenskem 

Ali veste, po kom se imenuje Resljeva cesta v Ljubljani? To je tista cesta, ki se od železniške postaje spusti proti mestnemu središču in tržnici. Ko boste stopali čez Zmajski most in se morda ozrli na turistične ladjice, ki lenobno plovejo mimo, verjetno ne boste pomislili, da se je prav tu spodaj, v vodah Ljubljanice, rojeval izum, ki je spremenil tok svetovnega pomorskega prometa in zbližal ljudi in celine.

Zakaj se torej pomembna cesta v slovenski prestolnici imenuje po »nekem« Čehu Josefu Resslu? V zgodovino zapisan kot inženir, tehnolog, izumitelj in gozdar se je rodil leta 1793 v češki vasici Chrudim očetu vaškemu mitničarju in davčnemu inšpektorju. Po študiju artilerije v Čeških Budjejovicah, kjer se je izobrazil v algebri, geometriji in trigonometriji, in študiju medicine na Dunaju, kjer se je ob tem izobraževal še v kemiji, veterini, agronomiji, državnem računovodstvu, knjigovodstvu, farmaciji, hidravliki in arhitekturi, si je zaradi...

Izumitelji na Slovenskem 

Kodeljevo je del Ljubljane, ki se imenuje po nekoč eni najznamenitejših plemiških družin na Slovenskem. Njen zadnji prebivalec v graščini Turn, bolj znani kot Grad Kodeljevo, je bil Anton Codelli, mož živahnega pustolovskega duha, v katerem se je porodila vrsta izumov, ki jih danes, ne vedoč, da so njegovi, uporabljajo ljudje po vsem svetu.

Čeprav v že desetletja nerešenem denacionalizacijskem postopku Gradu Kodeljevo nekateri birokratski krogi Antona Codellija ne štejejo med slovenske državljane, pa je ta trgovska rodbina italijanskega porekla v slovenskih zgodovinskih knjigah zapisana že od šestnajstega stoletja, ko se je naselila v slovenskih krajih. Leta 1700 je vitez Peter Anton Codelli, fužinar in trgovec, v ljubljanskih Mostah kupil takrat šest desetletij star poznorenesančni dvorec Turn, kot so ga imenovali zaradi stolpaste oblike. Baronski stan je leta 1749 Codellijevim podelila cesarica Marija Terezija zaradi zaslug pri soustanavljanju goriške škofije, kjer so najprej živeli. V rodbini sta bila tudi ugleden sodnik pa deželni glavar dežele Kranjske, Antona Franca Codellija (1753–1832) pa najdemo celo med imeni ljubljanskih županov.

Izumitelji na Slovenskem

»Pri izumljanju moraš imeti veselje do odkrivanja in premagovanja ovir. Biti moraš radoveden, opazovati ljudi in razkrivati njihove potrebe. Biti moraš drzen in znati moraš tudi poiskati ljudi, ki ti zaupajo in ti pomagajo spraviti izume v življenje. Predvsem pa je treba imeti srečo. Veliko sreče, da si ob pravem trenutku na pravem kraju,« je dejal v nekem intervjuju. In Peter Florjančič z Bleda, ki je postal svetovno znan izumitelj in svetovljan, jo je imel.

Izumitelji na Slovenskem

Če izume tega sveta dvignemo v vesolje, ne moremo mimo sicer širšemu občinstvu manj znanega slovenskega znanstvenika, raketnega inženirja Hermana Potočnika, ki si je nadel umetniško ime Noordung.

Mož, ki se je rodil decembra 1892 v hrvaškem Pulju slovenskemu mornariškemu zdravniku, je bil pionir astronavtike, vesoljskih poletov in tehnologij. Njegove vizije poletov v vesolje, zamisli posameznih faz poleta rakete, izračunov podatkov za geostacionarni satelit in načrt za bivalno kolo z umetno težnostjo so bili učna snov kasnejših vidnih razvojnikov astronavtike z Wernherjem von Braunom, konstruktorjem prve rakete na tekoče gorivo, na čelu. Von Braun, namestnik direktorja ameriške vesoljske agencije NASA, ki je vodil razvoj rakete Saturn in igral odločilno vlogo pri projektih poletov v vesolje Mercury, Gemini, Apollo in pristanka na luni, je večkrat poudaril, da je svoje znanje in zamisli razvil prav na osnovi Hermanovih teoretičnih ugotovitev, ki jih ta še ni mogel uresničiti, ker je bil z njimi daleč pred razvojem tehnologije.

Izumitelji na Slovenskem

Ljubitelji motorjev in (terenskih) avtomobilov pa tudi koles vsekakor poznajo ime Puch oziroma Janez Puh – junija je minilo 160 let od njegovega rojstva. Drugi od štirih otrok bajtarske družine iz Sakušaka pri Juršincih v Slovenskih goricah se je v svetovno zgodovino zapisal kot genialni mehanik, izumitelj, inovator in tovarnar. Bil je pravzaprav začetnik industrijske proizvodnje motornih vozil v Evropi.

Janez Puh sicer ni izumil ne kolesa ne avtomobila, jih je pa s svojim izrednim občutkom za mehaniko in inovativnost ter s svojimi izumi zelo izpopolnjeval. Do svoje smrti, ko ga je na ogledu konjskih dirk v Zagrebu leta 1914 zadela kap, je razvil 21 različnih tipov avtomobilov, tudi tovornjake, avtobuse, vojaška in še nekatera druga specialna vozila, bil je celo glavni proizvajalec limuzin za carsko družino Habsburžanov.

Anton Žagar, kličejo ga Tone, z Vrha pri Pahi je letos praznoval visok življenjski jubilej, 90. rojstni dan. Kot sam pravi, je recept za dolgo življenje v tem, da je treba »fajn delat'«, česar se je sam vedno držal. 

Tone se je rodil 1. januarja 1932 v Jagodniku v fari Trebelno mami Neži in očetu Mihaelu. V družini je bilo šest otrok, štirje fantje, od katerih je eden umrl že pri šestih mesecih, in dve dekleti. Zlasti trije bratje so se vedno zelo lepo razumeli, ko so prišli skupaj, so se pogovarjali o marsičem ter obujali spomine. Zdaj od vseh Žagarjevih otrok živita le še najstarejši Tone in njegov leto mlajši brat Miha iz Karteljevega. Tone in Miha sta se poročila istega dne. To je bilo 21. januarja leta 1961. Tone se je poročil z Ivanko Novak in se iz Jagodnika preselil k njej na Vrh pri Pahi. Leta 1968 sta začela graditi novo hišo, nato so zgradili še hlev za živino. Ko je bilo doma vse postorjeno, pa je prišla na vrsto še gradnja nove zidanice.

»V priimku Prešeren so vsi trije e-ji, ki jih pozna slovenščina. Prvi je široki e, nato ozki in nazadnje polglasnik,« svojim učencem v osnovnih šolah z italijanskim učnim jezikom nazorno pojasni učiteljica Alma Hlade Prescheren, ki se je po poroki z Jankom pred 49 leti iz Ljubljane preselila v Trbiž. Prišla je v ugledno družino zamejskih Slovencev, ki je predana slovenskemu jeziku in kulturi.

Preschernovi izhajajo iz vasi Ukve v Kanalski dolini. Po mnenju zgodovinarja Črtomirja Zorca so potomci družine pesnika Franceta Prešerna. Tam je bil pesnikov brat Jurij župnik, z njim pa so se v te kraje preselili tudi mama in nekaj drugih sorodnikov. Na spominski plošči v Volčji vasi je mamin in župnikov priimek napisan še s strešico, z leti pa so priimek začeli pisati po nemško, izgovarjajo pa ga po slovensko.