V dobi digitalizacije pisanje z roko izginja, nadomešča ga tipkanje, večinoma na računalniku in telefonu. Poslanstvo Društva Radi pišemo z roko je ozaveščati o pomenu pisanja z roko.

Razvoj informacijske tehnologije in prevladujoča uporaba računalnika v pisnem komuniciranju je privedla do zmanjšanja motoričnih spretnosti, ki jih razvijamo s pisanjem z roko. Napisati eno stran z roko predstavlja pravi fizični napor. Tudi veliko večino osebnih sporočil, kot so čestitke za rojstni dan, zahvale ali pohvale, izrazi sožalja, že kar natipkane pošiljamo oziroma prejemamo po elektronski pošti. Učitelji opažajo, mladi pa tudi priznavajo, da če že pišejo z roko, so njihove kretnje toge in pogosto že kar nerodne.

Nekoč smo imeli

Imeti v garderobi pletenino iz Almire je za ženske pred desetletji pomenilo svojevrsten prestiž, pomenilo je imeti kakovosten, moden in drag kos oblačila. Mnoge se spomnijo, da so varčevale, da so si lahko privoščile nakup vsaj enega njihovega oblačila, ki je bilo zaradi kakovosti, sodobnega oblikovanja in izdelave »večno«. Nekatera se še najdejo v omarah.

Od leta 2001 Almire ni več, končala je v stečaju, čeprav marsikateri vse do konca niso verjeli v takšen scenarij. Delavci so šli na zavod, premoženje so razprodali, kam so šli kakovostni in dragi pletilni stroji, nihče ne ve. Tudi poslopje tovarne v Radovljici so prodali, v njem je zdaj trgovina z uvoženimi oblačili. Na pročelju pa je še vedno kovinska umetniška skulptura, prepoznavno delo Toneta Svetine, prav tako je na steni še plošča v spomin na žrtve druge svetovne vojne, ki so jo postavili zaposleni.

Že kot otrok je Vida Bogataj govorila, da bo učila. Postala je profesorica nemščine in srbohrvaščine, kasneje je bila tudi na kadrovskih in vodstvenih položajih, vendar svojega poslanstva, tj. predajanja znanja mlajšim in uka željnim ljudem, ni nikoli opustila. Tudi po upokojitvi je ostala aktivna, več let je poučevala nemščino na univerzi za tretje življenjsko obdobje, še vedno pa jo poučuje v enem od dnevnih centrov. Ves čas je prevzemala tudi organizacijsko-vodstvene naloge. Zadnjih deset let je bila predana predsednica Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije (DUPDS), v njem pa dela že od začetka, saj je bila pred skoraj tridesetimi leti med pobudnicami združevanja upokojenih pedagogov. 

Leta 1965, ko je imela Marija Merčun šele 16 let, je prišla v Slovenijo iz lepega obmorskega mesta Metković na Hrvaškem, ki spada v Dubrovniško-neretvansko županijo v južni Dalmaciji. V Kamniku je obiskala brata, ki je že živel tu. Tudi njej je bilo pri nas všeč in čez noč se je odločila, da bo tu ostala.

Takoj je našla delo v tovarni Svilanit, ki je imela tedaj skoraj tisoč zaposlenih. Zdaj jih tam dela le še okoli 200. »Skoraj vsa nekoč cvetoča podjetja so propadla ali propadajo. Sprašujem se, ali je kapitalizem res boljša družbena ureditev. No, morda za tajkune, za nas, navadne ljudi, pa gotovo ne,« je začela Marija Merčun, ki se je po 37 letih delovne dobe v istem podjetju, kjer je ves čas delala v šivalnici, leta 2002 upokojila.

Ob cesti iz Kamnika proti Kamniški Bistrici voznike na levi strani spremlja dolga ograja, povsem zarasla z drevjem. Za gostim drevjem se je na okoli 60 hektarjih razprostiralo eno najpomembnejših podjetij v nekdanji Jugoslaviji – Kemična industrija Kamnik (KIK), med ljudmi bolj znana kot smodnišnica, barutana, tudi kot »pulfer fabrika«.

Podjetje, ki je nastalo leta 1852, je bilo leta 2008 likvidirano. Leta 2013 so pripadniki Slovenske vojske na prostoru nekdanje namenske tovarne smodnika, razstreliva in drugih vojaških sredstev začeli izvajati sanacijo, danes pa je žalostna podoba nečesa, kar naj bi bila nekakšna industrijska cona ali morda nekoč celo stanovanjska soseska, odvisno od tega, kaj so si zamislili aktualni lastniki. »KIK je eno zadnjih nekdanjih kamniških podjetij, ki je poniknilo.

Rudeta Valenčiča ni bilo treba prav veliko nagovarjati k intervjuju, še celo sam je pred nekaj leti izrazil željo, da njegovo zbirko predstaviva ljudem. Ne samo Rudetov muzej, ampak cela njegova domačija je ena sama galerija in tudi vasica z okolico, ki leži pod steno, ki ločuje Zgornjo Pivško kotlino od doline Reke, je prikupno slikovita.

Rude je imel že od malega veselje do zbiranja raznih predmetov, ampak ni imel svojega prostora za shranjevanje. Izšolal se je za zidarja, med vajeniško dobo se je prvič srečal z obdelavo kamna, vendar jo je za vrsto let prekinil. Leta 1980 se je poročil v slovensko Istro, kjer je delal v gradbenem podjetju Primorje, potem pri Komunali Piran. Kot komunalni delavec je bil izbran v ekipo, ki je delovala za piransko enoto zavoda za varstvo kulturne dediščine. Takrat se je spet srečal s kamnom. Deset let je bil razpet med istrskim domom in Podstenjami, kjer je še živela mama. Ko se mu je prvi zakon nesrečno končal, se je vrnil v svoj rojstni kraj. Večkrat je opravljal zidarska dela v okolici, in namesto plačila je sprejel stare predmete. Tako se je sčasoma vrnilo veselje do zbiranja starega orodja. Leta 1994 je odkupil oziroma zamenjal sosednjo hišo, na njenem mestu zdaj stoji njegov park kamnoseških izdelkov.

ODSTRTE PODOBE – ŽABČE

Majhno gručasto naselje na severovzhodnem robu tolminske kotlinice leži ob vznožju zahodnega pobočja Žabijskega vrha oziroma Šenpavla (772 m), kot mu pravijo domačini. Nekdanje nadstropne zidane primorske hiše z latniki vinske trte, zgrajene na morenskem grušču nad levim bregom reke Tolminke, so danes večinoma obnovljene in posodobljene. Med njimi je v zgornjem delu vasi tudi Mešeletova hiša, iz katere je doma 85-letna upokojena vzgojiteljica Marija Dvorščak, ki pravi, da so se v času njene mladosti Žabčani v glavnem preživljali s kmetovanjem. »Največ s planšarsko živinorejo, pri čemer so govedo pasli predvsem na planinah Polog in Lašca blizu izvirov Tolminke, medtem ko so na njivah na terasah pod vasjo pridelovali koruzo in krompir.«

V Ribnici in okolici živi okoli 200 ljudi izključno od izdelovanja suhe robe, to je od izdelovanja lesenih žlic, kuhalnic, zobotrebcev, rešet, pletenih košar, škafov in drugih izdelkov iz lesa, ličja in slame. Vsaj še 800 posameznikov pa se s suho robo ukvarja dopolnilno, tj. ob redni zaposlitvi. Poleg tega je še 50 trgovcev s suho robo, ki se vsak dan razkropijo po Sloveniji.

Izdelovanje suhe robe ni le ekonomska dejavnost, »pač pa se z njenim razvojem dviguje zavest o pomenu ohranjanja dediščine, dvigujejo se izobrazba in znanja domačinov, prenašajo se znanja na mlajše rodove, ohranjata se kulturna dediščina krajine in poseljenost podeželja ter krepi lastna identiteta domačinov«, meni Polona Rigler Grm, direktorica Rokodelskega centra Ribnica, kjer v pletarski in lončarski šoli skrbijo za prenos znanja ter načrtujejo izobraževanje v drugih suhorobarskih panogah.

Najdete ga lahko s pohodnimi palicami ali pa s sadjarskimi škarjami v roki. Ali ob šivalnem stroju – da, šivanje je njegov priljubljeni konjiček. Pogosto tudi s knjigo na najrazličnejše teme. In vse, kar prebere, rad deli z drugimi. Anton Prosen, ki je na področju prostorskega načrtovanja v mnogih pogledih oral ledino, se šolal doma in v tujini, doktoriral in za svoje delo prejel številna priznanja, pri 74 letih zajema življenje s polno žlico.

Pravi, da je ob upokojitvi takoj začel študirati vse o staranju, saj do tedaj o tem ni kaj dosti slišal. Od doma je prinesel le materino izkušnjo. »Ko je začela umirati generacija mojih staršev, je mama menila, da so oni stari, sama pa ne. Njen bratranec, zdravnik, ki je živel na Švedskem, mi je razložil to filozofijo. So ljudje, ki se dolgo časa čutijo mladostni, veliko delajo in se, tako kot se je moja mama, radi lepo uredijo. Ker pa je staranje po svoje nor proces, je ta stopnica, ko padeš z nje, ko se zaveš, da si star, zelo visoka in...

»Krivica me od nekdaj boli. Rada bi več naredila za pravičnejši svet brez laži in nasilja,« začne svojo pripoved Zlata Jeras Pohl, arhitekta in konservatorka, zadnja Plečnikova učenka, ki ljubi slikanje od svoje rane mladosti.

Rodila se je v Ljubljani leta 1930 v družini premožnega trgovca in industrialca Egidija Jerasa, ki je bil tudi častni meščan mesta Ljubljana. Njena ljubezen do slikanja se je začela, ko je imela 12 let, in od takrat ni nikoli podvomila, da bo izbrani motiv upodobila v sliki in risbi. Veselje in navdih največkrat najde v naravi in kot arhitekta v gradbeni dediščini. Pri študiju se je naučila vrednotiti risarske spretnosti. Ni pa obiskovala nobene umetniške šole. V slikarstvu je pravzaprav samouk.