Žarko Leban iz Kromberka pri Novi Gorici je človek s širokim naborom dejavnosti, poudariti pa velja področje varnosti in zdravja pri delu, saj je pred kratkim prejel nagrado Avgusta Kuharja za življenjsko delo za pravičen boj za varnost in zdravje delavcev na severnem Primorskem.

Kot diplomirani varnostni inženir je tej stroki v celoti posvetil svojo poklicno pot – od leta 1973 do upokojitve v letu 2012. Prvih deset let je delal v tedanjem podjetju Avtopromet Gorica, nato pa kot medobčinski in kasneje republiški inšpektor za področje varstva pri delu. Iz obsežne utemeljitve ob podelitvi nagrade lahko razberemo, da je na severnem Primorskem njegovo delo pustilo neizbrisen pečat pri ozaveščanju delodajalcev in delavcev za varno in zdravo delo ter da je vedno dajal prednost varnosti, saj je bil prepričan, da je ohranitev zdravja delavcev pomembnejša od gospodarske škode. Njegove odredbe so na območju, kjer je deloval, pomenile nenapisani standard, ki zagotavlja varnost delovnega procesa.

»V življenju z umetnostjo je treba izbrati prave smeri, treba je imeti veliko sreče, določenega znanja, veselja, pozitivne življenjske energije, ki se velikokrat odraža v drznih poletih domišljije, ki se umirjajo šele takrat, ko se ideje začenjajo uresničevati,« trdi Amalija Hribar iz Matk pri Preboldu v Savinjski dolini, ki je skoraj vse svoje življenje povezana z likovnim ustvarjanjem, tekstilom, svilo in barvami. 

Prve delovne izkušnje je nabirala v Tekstilni tovarni Prebold kot risarka vzorcev. Ko je dobila štipendijo, je dokončala srednjo šolo za oblikovanje in grafiko v Ljubljani in še dve leti delala kot risarka vzorcev, potem pa se je ponovno lotila študija, in sicer na fakulteti za arhitekturo. Potem se je vrnila v tovarno, tokrat v razvojni oddelek. »Kot ustvarjalka novih izdelkov sem delala 24 let. Oblikovala sem vzorce, modele, embalažo, kataloge, pripravljala sejme ... Delo je bilo zanimivo, vendar sta se moja ustvarjalnost in znanje do neke mere zožila, saj trenutni navdih v osmih urah ni mogel priti do prave veljave. Ko sem pridobila status samostojne kulturne delavke (kot prva v spodnji Savinjski dolini, op. D. N.) in začela ustvarjati v lastnem ateljeju, pa je bilo vse veliko bolj sproščeno.«

Nikoli nisem dvomila o tem, da bom preživela taborišče, si nisem pa niti v sanjah predstavljala, da bom doživela tako visoko starost, pogosto ponovi Dana Klanšček Valič. Maja letos bo dopolnila 98 let. »Saj ne morem verjeti, da sem že tako stara,« reče med smehom. Prijetna gospa je najboljši dokaz za to, da so leta samo številke.

Vse njeno življenje je najtesneje povezano z gledališčem in igralci. Njen mož je bil Aleksander Valič, eden najbolj prepoznavnih igralcev svoje generacije, dobitnik Boršnikovega prstana. Njun sin Iztok je diplomiral iz režije in je bil dolgoletni vodja ustanove Španski borci ter ustanovitelj Gledališča za otroke in mlade (GOML), širša javnost pa ga bolj pozna kot igralca, nazadnje je zaigral v Usodnem vinu. Trenutno najbolj znana iz družine Valič pa sta njena vnuka: stand up komik Vid in dramski igralec Domen.

Krplje so pripomoček za uživanje v sveže zasneženi pokrajini za stare in mlade s kondicijo ali brez nje, izkušene pohodnike ali popolne začetnike. Nekoč so bile narejene iz lesa, danes pa večinoma iz umetnih materialov in kovine.

Krplje z veliko površino preprečujejo, da bi se med hojo pogrezali globoko v sneg. So nastavljivih velikosti, z varnostnimi paščki je mogoče vezi enostavno pripeti na pohodniške čevlje, ki so primerni za sneg. Le premehki ne smejo biti in dobro je, da dajejo tudi oporo gležnjem. Za premagovanje strmin so priporočljive smučarske ali pohodniške palice. Še nepremočljiva obleka, kapa, sončna očala, rokavice ... in pustolovščina se lahko začne. Če hlače niso nepremočljive ali se ne prilegajo čevljem dovolj tesno, so priporočljive še gamaše. Te preprečujejo, da bi sneg prišel v čevlje, in obenem ohranjajo suhe hlačnice. In ne pozabite na zaščito obraza pred sončnimi žarki, saj se sonce odbija od snežne podlage in je zato še bolj intenzivno.

Franc Žvikart iz Slovenskih Konjic še pri 85 letih ne more brez čebel. Za njim je več kot 60 let čebelarjenja, vzgoje mnogih čebelarjev in navduševanja za čebelarstvo mladih že v osnovnih šolah. S sinom Sandijem, ki ima naziv mojster čebelarstva, »poveljujeta« okoli 21 milijonom čebel in 350 tisoč trotom, saj imata 350 panjev.

Franc se je rodil kot sedmi otrok v dvanajstčlanski družini na Dravčah pri Vuzenici na Koroškem, ki je živela v skromnih razmerah. Po končani takratni nižji gimnaziji se je na pobudo ravnatelja vpisal v novoustanovljeno čebelarsko šolo v Ljubljani. O času šolanja mi je povedal: »To je bilo trdo obdobje. Tri mesece sem enkrat prebil ob kruhu in vodi ...« K temu je dodal še anekdoto: »Med spoznavanjem različnih sort medu smo obiskali Medexovo skladišče. Pridite z žlicami, nam je rekel učitelj. Jaz sem zaradi izkušenj z velikokrat praznim želodcem verjetno prevečkrat segel v sode z medom. Dobro me je zadelo. Od takrat naprej vem, da ni dobro imeti preveč sladkorja v krvi.« Leta 1956 je opravil strokovni izpit in si kot eden redkih pridobil naziv kvalificirani delavec v čebelarstvu – poklic čebelar.

 Fotografija družine Kavčnik iz Dragomera je nastala leta 1927 ob poroki sina Andreja, ki je prišel na obisk iz Amerike (stoji na desni). Na levi stoji njegov brat Janez, ob njem pa sedi Cecilija, to sta starša Marije Kavčnik iz Ljubljane, ki nam je poslala fotografijo.

 Takole so leta 1925 pustovali na Polzeli. Med udeleženci sta tudi brata Orešnik. Levo ob »pustu« stoji Pavle, desno spodaj ob bobnu pa je Vinko. Fotografijo hrani Marija Orešnik iz Ljubljane.

ODSTRTE PODOBE – HMELJČIČ

Razloženo naselje z gručastim jedrom leži na južnem vinorodnem pobočju Hmeljčanske gore, ki se v Raduljskem hribovju položno dviga proti severu. Pod vasjo na okrog 320 metrih nadmorske višine, v kateri živi nekaj več kot sedemdeset prebivalcev, teče glavna cesta Ljubljana–Novo mesto. Kraj je po besedah upokojenega časnikarja in vinskega publicista Jožeta Rozmana ime zelo verjetno dobil po nekaj kilometrov oddaljenem mogočnem gradu Hmeljnik iz 12. stoletja. Ta se dviga na 507 metrov visokem pomolu razglednega hriba nad Dolenjim Karteljevim, severozahodno od Novega mesta, in je nekoč obvladoval pokrajino med potokoma Temenico in Raduljo ter varoval starodavno tovorniško pot v dolini. Na severnem koncu vasi stoji podružnična cerkev device Marije Vnebovzete, ki je bila v 18. stoletju pozidana na temeljih srednjeveške prednice, od katere so ostali le deli gotskih fresk.

»Najraje sem med otroki in med starimi ljudmi,« pravi naš izjemni gledališki in filmski igralec Pavle Ravnohrib. Mlado in staro je osvojil kot legendarni televizijski voditelj Malih sivih celic, odmeva z vsako svojo gledališko vlogo – sprva v Slovenskem mladinskem gledališču, nato tudi na drugih odrih, zadnja leta pa je član Anton Podbevšek teatra. Poznamo ga tudi po filmskih upodobitvah, še zlasti kot Prešerna. S Prešernom je na »ti«, saj ga je ob tej vlogi preštudiral, kolikor ga je le lahko preštudiral, in z njim našel marsikatero vzporednico. Tega seveda še ni vedel, ko je prejel Prešernovo študentsko nagrado, saj je že takrat nakazal, da je igralec velikega formata. Za svoje vloge je prejel številna prestižna priznanja in nagrade.

Marsikomu se zdi nemogoče, da bi nenadoma izgubil sposobnost govora. A se dogaja, med vzroki so najpogosteje možganska kap ter rak grla in ustne votline. Nekateri se kasneje naučijo tako imenovanega nadomestnega govora, drugi uporabljajo govorni aparat ali protezo … Nekateri pa na žalost onemijo. Med njimi bi bil lahko tudi Branko Bubnič, upokojeni trgovec, ki je pred 18 leti preživel hudo operacijo raka na grlu.

»Ko so mi pri 48 letih diagnosticirali raka grla, sem mislil le na smrt. A sem se odločil za boj in zmagal.« Prizna, da brez pomoči strokovnega osebja ter žene in dveh sinov, s katerimi živijo v Hrvatinih, ne bi šlo. »Najhuje je, da po taki operaciji ostaneš brez glasu, ker ti odstranijo glasilke. S tem se je najtežje sprijazniti. Ostaneta ti le sporazumevanje z rokami in pisanje. Med domačimi še nekako gre, je pa lahko zelo nerodno, ko moraš po opravkih ali pa na ulici srečaš znanca. Težko jim je razložiti situacijo, zato se jih veliko zapre med štiri stene.«

Ali morda poznate roman in film Skrivno življenje čebel? Čeprav se zgodba ukvarja predvsem s tematiko rasizma, pa naslov še kako drži: življenje teh bitij je izjemno zanimivo, čeprav je očesu skrito. Zato bomo letos v Vzajemnosti odstirali tančice življenja čebel in čebelarjev …

Gordana Vidić, članica Čebelarskega društva Barje, je nad njimi od nekdaj navdušena in zase pravi, da je rojena čebelarka. Že kot majhna deklica je opazovala dedka, ki se je ukvarjal s čebelami, in mu sčasoma začela pomagati. Kasneje se je čebelicam posvečala občasno, ko pa so otroci odrasli in še posebej odkar je v pokoju, se je njena ljubezen do čebelic spet razcvetela. »Pravzaprav me je leta 2000 našel en roj. Oskrbeli smo ga in mu ponudili panj, za katerega so čebele preprosto vedele, da je zanje.«