Rudarstvo spada med najstarejše industrijske panoge. Takoj ko je človek spoznal koristnost kovin, jih je začel pridobivati iz zemlje. Seveda je bilo prvotno pridobivanje težaško, skoraj suženjsko delo, saj tehnična sredstva še niso bila razvita in so delali predvsem ročno.

Pridobivanje premoga časovno zaostaja za pridobivanjem kovin, saj človek ni potreboval premoga, dokler je imel dovolj lesa. V srednjem veku so premog kopali najprej na Angleškem, prvi pa so ga uporabljali kovači. Prve rudarske pravice je podelil kralj Henrik III. okrog leta 1239 v mestu New Castle. V 17. stoletju so začeli pridobivati premog tudi v nemških in avstrijskih deželah. Med temi je imela Štajerska zaradi nahajališča železove rude še posebno močno rudarsko tradicijo, kar pa je vplivalo tudi na nastanek premogovništva.

Nekoč smo imeli

Ob Celovški cesti v Ljubljani, tam, kjer danes stoji razkošno nakupovalno središče, so nekoč ropotali stroji Dekorativne Ljubljana, tovarne dekorativnih pohištvenih tkanin. Opremljali so hotele po vsej Jugoslaviji, pisarne, poslovne stavbe, domove. Bilo je eno največjih in najuglednejših slovenskih podjetij, ki je potonilo skupaj z izgubo jugoslovanskega trga in vdorom tujih ponudnikov cenejšega tekstila. 

 Njihovi izdelki kavči, fotelji, oblazinjeno pohištvo in druga notranja oprema so bili kakovostni, lepi, sodobni … Stroji so ropotali noč in dan, kadar je bilo veliko naročil, so delali celo v štirih izmenah, v treh izmenah skoraj do konca. Dekorativna je v najboljših letih dajala kruh več kot tisoč petsto zaposlenim. Tovarna je bila pomembna predvsem za ženske, številna mlada dekleta so prihajala pretežno iz vasi v okolici Ljubljane v želji po lepšem življenju, mnoga so bila brez izobrazbe. Delale so večinoma za stroji, mojstri in delovodje so bili pretežno moški.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Postiljoni so bili poštni uslužbenci, ki so prevažali poštne pošiljke in so se na Slovenskem pojavili z uvedbo jezdne pošte v 17. stoletju. Na poštnih postajah so skrbeli za konje in poštne vozove. Nosili so službene uniforme in pri svojem delu uporabljali poštne rogove. Z njimi so pred prihodom na poštno postajo naznanjali pomembnost vožnje, da so bili uradni postopki čim hitreje opravljeni.

S posebnim poštnim signalom so tako postiljoni naznanili, da se morajo vsa vozila umakniti s ceste ali pa da morajo na poštni postaji pripraviti ustrezno število konj za menjavo. Medeninast poštni rog z okrasnim trakom, ki je na ogled v Muzeju pošte in telekomunikacij, je bil dolga leta v lasti družine Tomšič, ki je imela v zakupu pošto v Polhovem Gradcu.

 Ko so v 13. stoletju v današnji Portorož, tedaj še ribiško naselje v zalivu, imenovanem sv. Lovrenc, kjer so se ukvarjali tudi s pridobivanjem soli iz morske vode, prišli redovniki benediktinci, so na mestu današnjega hotela Metropol postavili samostan. V njem so s pomočjo morske vode in blata iz bližnjih solin v Luciji začeli zdraviti revmatična in druga obolenja, je zapisano v starih spisih.

Leta 1897 je bil Portorož z zakonom avstro-ogrske monarhije razglašen za zdraviliški kraj, kamor so na okrevanje napotili predvsem vojaške častnike. Nastanjeni so bili v delu kemične tovarne (v njej so iz slanice izdelovali kozmetične izdelke), ki so ga preuredili v poskusno zdravilišče. Leta 1910 so na mestu, kjer je stala tovarna, postavili hotel Palace s 175 sobami, namenjen sprejemu najzahtevnejših gostov. Z novim prestižnim hotelom se je Portorož uveljavil kot eden najpomembnejših turističnih krajev na Jadranu. Gostom je bilo kmalu na voljo več kot dvajset hotelov in penzionov, približno petdeset zasebnih počitniških hiš in igralnica.

ODSTRTE PODOBE – BREŽICE

Upravno, gospodarsko, izobraževalno, zdravstveno in kulturno središče vzhodnega dela Krške kotline leži v neposredni bližini sotočja rek Save in Krke, na tektonski prelomnici pod Gorjanci. Kraj, ki se je začel razvijati okoli gradu, je imel pomembno razvojno vlogo na štajerski strani Spodnjega Posavja in je tekmoval s Krškim, ki je imelo enako vlogo na kranjski strani. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano ob široki glavni cesti od gradu proti župnijski cerkvi sv. Lovrenca. V novejšem času pa so se Brežice, kot pravi 72-letni domačin Lenart Šetinc, dipl. pravnik in mag. komunikologije, razširile predvsem proti dva kilometra oddaljeni železniški postaji na severu ter ob cestah proti Bizeljskemu in Dobovi na vzhodu, pri čemer so se jim leta 1982 priključila še primestna naselja Brezina, Šentlenart, Črnc, Zakot in Trnje.

 Ivan Vovk iz Goč je sestri v Trst poslal fotografijo iz mesta Voitsberg v Avstriji. Na njej je med drugim zapisal, da gredo takšni na »bojno pole« od 10. do 15. aprila 1915, in izrazil slutnjo, da bo to njegov konec. Res je padel v Galiciji konec junija 1915. Zapustil je tri majhne otroke. Fotografijo hrani njegov vnuk Jožef Vovk.

 

 Na fotografiji iz leta 1930 je Rudolf Fink iz Suhorja pri Dolenjskih Toplicah. S prijateljem sta služila vojaški rok v Valjevu. Fotografijo hrani njegova hči Anica Avsenik.

Vrednote niso le tema za filozofe, vrednote so kot začimba zmožnosti in možnosti našega boljšega bivanja, so v pristojnosti vseh ljudi, in to ne glede na starost, spol, izobrazbo, ideologijo. Vrednote so namenjene vsem nam, da jih spoštujemo in razdajamo. Spoštovanje naše zgodovine je ena najdragocenejših vrednot.

Tako je svojo najnovejšo, že sedmo pesniško zbirko z naslovom Odsev vrednot na pot pospremil pesnik, dolgoletni novinar, urednik in podjetnik, Ljubljančan Srečko Čož. Pesmi, ki govorijo o temeljnih vrednotah človeštva, kot so poštenost, moralnost, odgovornost, tovarištvo, humanost, spoštovanje, solidarnost …, so prišle med bralce kot naročene v času, ko se pod vplivom pandemije vsi sprašujemo, kam drvi človeštvo.

Žvegla je lesena prečna piščal, na katero so v preteklosti znali igrati skoraj vsi Haložani ob različnih priložnostih, predvsem pa so nanjo igrali fantje na paši. Gre za leseno struženo glasbilo v obliki cilindrične cevi, ki je na eni strni zaprto s čepom, na drugi strani pa je odprto. Strokovnjaki ga imenujejo diatonična prečna flavta.

Prve zapise z omembo žvegle najdemo že v daljnem petnajstem stoletju, in sicer v popotnem dnevniku Santonina od leta 1472 do leta 1479, ki omenja, da so že v tistih časih žveglači po večerih igrali na žvegle in vabili na ples. 

Vloga Mileve Einstein (1875–1948) dolgo časa ni bila izpostavljena, ali namerno, da se ne bi razblinil mit o Einsteinu, ali pa je bilo to morda le posledica njene skromnosti. Da je njen lik v zadnjih letih postal opazen, imata verjetno največ zaslug znanstvenik, pesnik in pisatelj Djordje Krstić ter Slavenka Drakulić, ki je njeno življenjsko zgodbo prelila v roman z naslovom Teorija žalosti. Ta naslov pomenljivo združuje dva vidika življenja te izjemne ženske, ki velja za eno izmed prvih teoretičnih fizičark na svetu, v zasebnem življenju pa je doživela veliko razočaranj in žalosti.

Dušan Stefančič se je rodil leta 1927 v Gornjem Gradu v Zgornjezadrečki dolini, kot jo lokalni prebivalci radi imenujejo. Obujal je spomine na lepo otroštvo, žalostno obdobje med drugo svetovno vojno, ko ga je trdna vera v boljšo prihodnost držala pokonci, in povojni čas.

»Sem Gornjegrajčan s presledki,« je začel. Njegova družina se je namreč selila po vsej Jugoslaviji, saj je bil njegov oče živinozdravnik in so ga povsod potrebovali. Šolal se je v krajih nekdanje Kraljevine Jugoslavije, zato mu srbohrvaščina ni delala težav. Nazadnje so živeli v Bihaću, kjer pa so se po Stefančičevem mnenju »dogajale čudne stvari, saj se je začela Nezavisna država Hrvatska. Zlasti nasilno so preganjali Žide in Rome.« V takih razmerah se je njihova družina leta 1941 raje preselila v Ljubljano.