Benjamin Besednjak iz Šempetra pri Gorici usmerja svojo poklicno in zasebno pot z mirno odločnostjo in veliko mero človeške topline, obogatil pa jo je z različnimi in med sabo navidezno nepovezanimi dejavnostmi. Sam pravi, da je po duši predvsem gospodarstvenik.

Po nižji gimnaziji je leta 1950 opravil tečaj za knjigovodjo in se nato zaposlil v Poverjeništvu za obrt in industrijo v Novi Gorici, kmalu pa je bil premeščen v Okrajno mehanično delavnico v Šempetru pri Gorici. Delal je na področju financ in računovodstva, leta 1960 je postal glavni računovodja podjetja Agromotor, dobri dve leti kasneje pa je bil imenovan za direktorja družbe Poligalant Volčja Draga, kjer je prestal štiri reelekcije. Krog njegovih ožjih sodelavcev je praktično vseh sedemnajst let, kolikor je tam služboval, ostal isti. Zadovoljen je, da je v času njegovega vodstva podjetje doseglo pomemben razvoj.

Malo je zakoncev, ki so skupaj 70 let, še manj pa je tistih, ki bi se še sami peljali na izlet ali nakupovanje s svojim avtomobilom. Zakoncema Amaliji in Ivanu Basletu iz Šentruperta v Savinjski dolini je to dano, saj ima Ivan pri 96 letih še vedno vozniško dovoljenje in z veseljem vozi.

Amalija, kličejo jo Malči, se je rodila v družini Šketa v Orli vasi 19. julija 1927, Ivan Basle pa je bil rojen 15. marca 1923 v Šentrupertu. Poznala sta se že kot otoka, saj sta hodila v isto šolo. Takrat življenje ni bilo postlano z rožicami, vmes je prišla še druga svetovna vojna, ki je Ivana kot mobiliziranca pahnila na fronto v Afriki, kjer je poveljeval nemški feldmaršal Erwin Rommel. Amaliji pa so leta 1942 okupatorji ubili očeta in brata, mamo in enega brata so odpeljali v Auschwitz, drugega pa v taborišče v Mauthausnu, tri leta pa je...

Prihajamo v adventni čas, ko se od vsepovsod sliši glasba, tudi črnske duhovne pesmi. Te še posebno lepo zvenijo iz grl bratov Virtič, ki skupaj s prijateljem iz otroških dni tvorijo vokalno skupino 4Given. Za gospel, črnsko duhovno glasbo, so se odločili, ker »prinaša sporočilo radosti nad življenjem«. »Tako ga jemljemo – kot veselo sporočilo, evangelij,« pravijo vsi trije Virtičevi fantje. Že ime njihove skupine 4Given poudarja to sporočilo (forgiven – odpuščeno). O njihovi zanimivi družini smo se pogovarjali z Matejem, srednjim od treh bratov.

»Miklavž je lik, ki predstavlja dobroto, poštenje, ljubezen do bližnjega ter bratovsko pomoč. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred Miklavževim godom hodi naokrog in prinaša darove,« začne svojo pripoved Mirko Anželj, ki že dvajseto leto igra vlogo tega priljubljenega svetnika.

Doma je iz Prekmurja, kjer je veliko let živel s starši, bratom in sestro in kamor se še vedno redno vrača, saj ima tam svoj vinograd, ki ga z ljubeznijo obdeluje in tudi kletari. Po gimnaziji v Murski Soboti je odšel na študij v Ljubljano. In ostal. Po poklicu je magister strojništva. Služboval je v Iskri, Zavodu za raziskavo materiala, na strojni fakulteti kot asistent za strojne elemente in tribologijo – nauk o trenju in mazanju. Zadnjih 19 let je delal v Petrolu kot strokovni sodelavec na različnih področjih – od sistemov kakovosti do varnosti in zdravja pri delu ter požarne varnosti.

ODSTRTE PODOBE – PTUJ

Ostanki stavb, ki so jih našli na Prešernovi ulici, pričajo, da je območje Ptuja eno najstarejših nepretrgano naseljenih predelov Slovenije. Dokumentirana omemba današnjega upravnega, gospodarskega, prometnega in kulturnega središča Dravskega in Ptujskega polja, Haloz ter južnega dela Slovenskih goric pa sega v leto 69. Tako je Ptuj s 1950-letno zgodovino naše najstarejše mesto, v katerem je spomeniško zavarovanih več kot 250 objektov. Naselje se je razvilo na levem bregu reke Drave, tam, kjer se dravske terase najbolj približajo obrobju Slovenskih goric in kjer ni bilo večjih nevarnosti poplav. Staro mestno jedro se je, kot pravi 70-letni Franc Golob, upokojeni učitelj zgodovine in geografije, izoblikovalo okrog župnijske cerkve sv. Jurija, kjer izstopajo še mestni stolp, Orfejev spomenik in gledališče ter na zahodni strani cerkve – najmlajša – tržnica.

Za Majdo Vrbnjak krajani pravijo, da je srce vasi Ključarovci, saj pomaga, kjer le more. Je ženska z veliko energije in velikim srcem. S svojim bogatim znanjem in izkušnjami povezuje mlajše in starejše krajane, zato se ji je Občina Križevci pri Ljutomeru letos oddolžila s priznanjem.

 V Kulturnem, turističnem in izobraževalnem društvu Kelih Ključarovci med drugim sodeluje pri peki prleških gibanic. Na leto jih speče okrog 50. Kot predsednica krajevne organizacije Rdečega križa pomaga organizirati krvodajalske akcije, v času decembrskih praznikov pa občanom, starim nad 80 let, s prostovoljkami razdelijo darila. Po svojih močeh pomaga tudi v športnem društvu, zato so ji športniki leta 2009 organizirali podoknico. Poleg tega je članica gasilskega društva in domačim gasilcem pomaga, kolikor pač more. Pri vseh obveznostih pa vedno najde čas za rože. Na svojem domu ima lepo urejen velik vrt, ki ga vsakemu obiskovalcu z veseljem pokaže. Zanj je prejela že več priznanj. 

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Prve steklene jagode se v Novem mestu pojavijo v času pozne bronaste dobe (10. do 8. st. pr. n. št.) v žganih žarnih grobovih (Kapiteljska njiva, Mestne njive). Steklene jagode so izdelane iz modrega stekla v kombinaciji z rumenim in belim in so dodatno okrašene z očesci in valovnico, redkeje z izrastki. Količina le-teh je skromna, hkrati pa staljenost jagod priča o tem, da so pridatke skupaj s pokojnikom sežigali na grmadi. Z gotovostjo lahko rečemo, da so bile prve steklene jagode na območje Novega mesta uvožene.

To je zgodba otrok iz ene same vasi pod Snežnikom, zgodba o pristnem otroškem veselju, ki ga ni pokvarilo pomanjkanje opreme in pripomočkov – nasprotno, še podžgalo je ustvarjalnost in iznajdljivost, ki sta tisto prvo nadomestili. Le kaj je botrovalo temu, da so v eni sami vasi razvili več tipov doma izdelanih drsalk in celo organizirali smučarska tekmovanja? Nedvomno najprej naravne danosti.

Koseze so obcestna vas, ki leži severno od toka reke Reke, ki je do regulacije struge poplavljala (po domače jo imenujemo Velika voda, verjetno prav zaradi omenjenih pojavov), in na ilovnatih plasteh, ki posledično zadržujejo vodo. Tako je nekoč območje, imenovano Podrčije, vsako zimo zamrznilo in ustvarilo naravno drsališče, segajoče skoraj do sosednje vasi.  

Oktobra pred 60 leti je Novomeščanka Milica Jakopin prejela prijazno pismo iz Nemčije; kot dijakinja ekonomske srednje šole v Ljubljani se je že pred tem v angleščini dopisovala z vrstnicama iz Japonske in Belgije; tokrat pa je bilo pred njo pismo v nemščini. Iz dopisovanja z Vero se je razvilo 60-letno prijateljstvo.

Mladi so si želeli stikov s svetom in znanja tujih jezikov, naslove pa jim je posredovala agencija Sven V. Knudsen iz Köbenhavna na Danskem in tudi med seboj so si izmenjavali naslove, in tako je bil svet prepleten s pismi. Mnoga prijateljstva so vzklila in se hitro tudi končala. Toda prijateljstvo, ki se je začelo s pismom Vere Beffart iz Wiesbadna, traja že šest desetletij in med njima še vedno potujejo pisma, seveda pa se tudi slišita po telefonu in se redno srečujeta. »Začeli sva si dopisovati kot dijakinji, danes sva babici, jaz celo že prababica, in vse bolj sva povezani. Povezali sta se tudi najini družini,« pripoveduje Milica.

 Fotografija prikazuje notranjost kleparske delavnice, ki jo je leta 1884 v Novem mestu odprl Andrej Agnič (Agnitsch) starejši, ki je bil po rodu iz Koprivnika na Kočevskem. Na fotografiji Gvida Dolenca iz leta 1926 je na desni strani zgoraj družina Agnič. Z leve: kleparski mojster Andrej, ki je po očetu prevzel delavnico, sestre Fani, Iva in Mara, pred njimi sedi mama Ivana. Fotografijo hranita Ana in Marija Andrijanič.

 

 Kolesarji so se leta 1935 zbrali pred nekdaj zelo znano Orešnikovo gostilno na Polzeli. Včasih je ob gostilni stala mostna tehtnica, na kateri so okoliški kmetje tehtali pridelke, les in živino. Fotografijo hrani Marija Orešnik.