Iz roda v rod 

Zaprta meja je naju s pisateljem in režiserjem Markom Sosičem z Opčin nad Trstom prisilila, da sva se pogovarjala po telefonu in e-pošti. Osamitev pa je delala preglavice tudi njegovim staršem, ki so kljub letom (oče bo letos star 90 let, mama pa 87) še zelo družabni in so težko sprejeli osamo v času koronavirusa. »Navajena sta, da se s prijatelji dobivajo na kavi v kavarni, in temu se jima je bilo težko odreči. Sicer pa so moji starši zelo potrpežljivi in razumevajoči,« pravi naš sogovornik.

Nekoč smo imeli Rudnik urana Žirovski vrh

Konec maja je minilo 60 let od odkritja nahajališča uranove rude na območju Žirovskega vrha v Poljanski dolini v tedanji občini Škofja Loka. Rudnik urana Žirovski vrh (RUŽV), prvi in edini tovrstni rudnik v Sloveniji, je bil ustanovljen leta 1976. Leta 1982 se je uradno začelo odkopavanje uranove rude, a je trajalo le deset let.

Razlogov za zapiranje rudnika je bilo več. Po nesreči v jedrski elektrarni v Černobilu leta 1986 se je po svetu omajalo zaupanje v jedrsko energijo, cene urana na svetovnem tržišču so padale, ruda, pridobljena v RUŽV za potrebe Jedrske elektrarne Krško, je bila precej dražja od tiste na trgu. V prvi Demosovi koaliciji, ki je sprejela odločitev o začasnem prenehanju izkoriščanja uranove rude, so bili Zeleni Slovenije zelo močna stranka, njen predsednik dr. Leo Šešerko je bil tudi podpredsednik vlade. Dve leti kasneje, natančneje 24. julija 1992, pa je tedanja republiška skupščina sprejela zakon, s katerim je zapečatila usodo rudnika. Čas atomskega stoletja se je iztekal.

Zaljubljen v les, starine in planine – s temi besedami bi lahko na kratko opisali Franca Parašuha iz Savinjske doline, točneje iz Kaple 37 v občini Tabor. Letos se je prvič zgodilo, da zaradi koronavirusa svojih izdelkov ni mogel pokazati na tradicionalni razstavi v sklopu aprilskega Šentjurskega sejma.

Je pa zato razstavni prostor na njegovem domu natrpan z najrazličnejšimi izdelki. Med njimi so prevozna in delovna sredstva: tovornjaki s prikolicami in cisternami, nadstropni angleški avtobus, traktorji, delovni stroji in tudi motorji. Poleg teh pa še veliko drugih izdelkov, kot so kapelice z Marijo, cerkvice, ladja, mlin na veter, vaze pa zajčki, ki jih je izdelal za darila ob velikonočnih praznikih. Nekaj posebnega je konjski komat, ki ga je obdelal z lesom in zaprl z vratci. V notranjosti starega komata se namreč skriva barček z raznimi žganimi pijačami.

Vse se je začelo leta 2002, ko je imel Vidkin mož Jože šele 62 let. Tedaj sta šla zaradi njegovega pogostega pozabljanja in spremenjenega vedenja prvič k zdravniku. Slutnja, da je z možem nekaj narobe, pa je že nekaj mesecev tlela v njeni duši, a dobro skrita v njeni podzavesti.

In čeprav je Vidka Kuselj, sicer učiteljica slovenščine, veliko vedela o alzheimerjevi demenci, saj jo je imela njena mama, jo je dejstvo, da je napadla tudi njenega ljubljenega moža, pretreslo do obisti. »Življenje se mi je obrnilo na glavo. In zelo dolgo je trajalo, da sem demenco sprejela.« Še vedno pa je njena sovražnica.

Zagotovo ste na kateri izmed prireditvi videli skupino ljudi, ki so bili oblečeni tako, kot so se oblačili pred stoletjem, na starodobnih kolesih, če je bila zima, pa na starodobnih smučeh. Verjetno so bili iz Društva Rovtarji, smučanje in kolesarjenje po starem iz Škofje Loke.

Člani so si zadali nalogo, da življenje na stara leta preživijo čim bolj aktivno in zabavno, pri tem pa obujajo spomin na nekdanje čase in običaje. Stara kolesa in smuči zbirajo na podstrešjih in v kleteh, oblačila pa dajo sešiti po starih skicah in fotografijah.

 Na fotografiji iz leta 1932 so sestre Omerzo iz Pečic pri Brežicah: Amalija, Marija, Antonija in Matilda. Fotografijo pošilja Marijina hči Klara Gnus Kunst iz Koprivnice.

 Ivana Habjan, gostilničarka in trgovka na Podbrezjah, iz stare blejske rodbine Bijol, je v narodni noši fotografirana leta 1938. Fotografijo hrani njena hči Marta Trogrlič s Podbrezij.

 Med Maistrovimi borci na fotografiji, ki naj bi nastala leta 1918 ali 1919, je tudi Franc Bayer (sredi druge vrste). V bojih za severno mejo je bil ranjen, iz matične knjige novomeške moške bolnišnice je razvidno, da so ga tja prepeljali iz ljubljanske bolnišnice maja 1919 kot borca prve ljubljanske letalske stotnije.

Biti gasilec je način življenja, je čast in dolžnost obenem, predvsem pa pomeni delati za sočloveka, sovaščana, občino in s tem tudi za državo. Ko vsi drugi obupajo, ko vsi drugi odidejo, ko se mnogi ustrašijo, takrat ostane gasilec, ki ne vpraša, koliko časa bo na intervenciji. Takšen je že od rane mladosti tudi Franci Čretnik iz Liboj. Poleg tega je vseskozi povezan tudi z naravo, pohodništvom in tudi čebelarstvom, ki je sicer bolj v rokah žene Jerice.

Franc Čretnik že dolgo ni več operativni gasilec, je pa zato vseskozi vpet v delovanje domačega gasilskega društva, dve leti je častni član Gasilske zveze Žalec. Uradno pa je član gasilske organizacije od leta 1957. »Že kot mlad fant sem začel spoznavati delo gasilcev v rojstni Veliki Pirešici. Leta 1967 sem se včlanil v PGD Zabukovica, leta 2000 pa sem postal član PGD Kasaze - Liboje, kjer tudi živim,« z iskrico v očeh pove moj sogovornik. V vseh teh letih je v društvih opravljal naloge tajnika, podpredsednika, podpoveljnika in predsednika...

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Sol je bila v preteklih obdobjih zelo pomembna surovina, saj je bila glavni konzervans za pripravo in shranjevanje živil (za meso, ribe, zelenjavo, sire itd.), uporabljali pa so jo tudi v živinoreji, medicini, usnjarstvu, pri izdelavi stekla in podobno. Pridobivali so jo povsod, kjer je bilo to mogoče: iz rudnikov, slanih jezer in izvirov ter morja.

V Sredozemlju obstajata dva tradicionalna sistema pridobivanja soli iz morske vode, ki sta odvisna od geografskih in podnebnih razmer. Na območjih, kjer je malo padavin (severni del Afrike, Grčija, južni del Apeninskega polotoka, Sicilija, Sardinija), so sol pobirali enkrat do trikrat letno (npr. Trapani), na območju srednjega in severnega Jadrana, kjer je bilo število deževnih dni v povprečju precej višje, pa so sol pobirali vsakodnevno ali pa vsaj na dva do tri dni. Sistema se razlikujeta tudi po načinu in intenzivnosti dela, kar vpliva na proizvodne stroške in število delavcev.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA – KOSEZE

Koseze, ki so leta 1935 postale sestavni del mesta Ljubljane, ležijo severozahodno od hriba Rožnika (394 m), med severno obvoznico in Mostecem. »Nekdanja vasica na obrobju Ljubljane je pred dobrimi sto leti imela podružnično cerkev sv. Marjete, gostilno, trgovino, opekarno in večinoma kmetije s travniki in polji v okolici. Po letu 1970 pa so se Koseze razvile predvsem v stanovanjski del mesta s številnimi individualnimi hišami in dvema večjima skupinama blokov, od katerih ena, in sicer na Ulici bratov Učakar, predstavlja prve terasaste bloke v Ljubljani,« nam je iz enega od stanovanj v teh blokih po telefonu pripovedoval 65-letni upokojeni vodja veleprodaje v Toku Zmago Tančič.

Sestri Jolanda in Sabina sta si izbrali poklic, ki je povezan z zdravjem; Jolanda je zdravnica – specialistka pediatrije, Sabina pa magistra farmacije. Njuna mama in oče sicer nista delala v zdravstvu, rdeča nit, ki v tej družini teče iz roda v rod, pa je delavnost, disciplina in povezanost z naravo vključno z zaupanjem v njeno moč. Glede na pandemijo, ki nas je vse postavila v povsem nov položaj in se izrazito kaže tudi med strankami v lekarnah, smo se v tokratnem pogovoru s Sabino pogovarjali tudi o tem, kaj nam lahko priporoča za izboljšanje imunskega odziva in tudi kako se – glede na še ne tako daljno preteklost – spreminja lekarniška dejavnost.