Karel Košmrlj iz Podklanca je bil leta 1930 pri vojakih v Makedoniji, točneje v kraju Kočani (stoji na levi strani v prvi vrsti). Fotografijo hrani njegov sin Drago Košmrlj iz Sodražice.

 V čevljarski delavnici, ki je delovala v Gornjem Logatcu, se je leta 1928 učil za čevljarskega pomočnika Jože Kršmanc (prvi z leve). Fotografijo hrani njegova hči Marinka Podlogar z Loga pri Brezovici.

 Na fotografiji, ki je nastala v Sevnici leta 1940, sta Anton Žužek in žena Angela. Fotografijo je poslala njuna hči Marija Grdešič iz Novega mesta. 

ODSTRTE PODOBE – TRŽIČ

Ob poti iz glavnega mesta province Norik Virunuma na Gosposvetskem polju v Emono je že v rimskih časih pod Ljubeljem stalo naselje Forum in Lubelino (Ljubeljski trg). Ko ga je zasul plaz, so se prebivalci umaknili nižje v dolino in ob izlivu potoka Mošenika v Tržiško Bistrico ustanovili novo naselje, ki je leta 1320 v pisnih virih prvič omenjeno kot Neumarktl. Leta 1492 je cesar Friderik III. na prošnjo tedanjih lastnikov Tržiča grofa Lovrenca Paradeiserja in dedičev grofa Janeza Lamberga vasi podelil trške pravice, ki so omogočale prirejanje tedenskih sejmov in prodajo rokodelskih izdelkov po vsem cesarstvu. To je ugodno vplivalo na gospodarski razvoj kraja, skozi katerega je vodila glavna prometna povezava med Trstom in Avstrijo. Zaradi nje ter obilice vodnih virov, bogatih gozdov in nahajališča železove rude so se razmahnile številnih obrtne delavnice in manufakture (železarske, usnjarske, čevljarske, tekstilne idr.).

Zgodba o zimskih radostih je lahko tudi ljudska pripoved o globalnem segrevanju. Ljudje so začeli opažati, da so zime vedno manj bele že po letu 1965. Pa vendar je zapadlo več snega kot zdaj in tudi dalj časa se je obdržal. Tako včasih ni bilo treba potovati na oddaljena smučišča, pa tudi ni bilo s čim, zabava se je obetala že na domačem dvorišču.

Poleg sankanja in smučanja bi lahko rekli, da obstaja še ena starejša dejavnost, to je drsanje na snegu. Kar pomeni, da primanjkljaj sank otrok ni prikrajšal za veselje na snegu, prav je prišla prav vsaka reč: kos lesonitne plošče ali pločevine ali celo kak pokrov, ki so ga otroci izmaknili stari mami. Tudi narobe obrnjena pručka je prišla prav. Najstarejši spomini segajo do uporabe lestve za spuščanje po bližnjem klancu. Da je lestev drsela po snegu, se je moral prej odtajati in nato ponovno pomrzniti. Tako se je lahko zabavala cela soseska hkrati.

Rudolf Lopatec iz Dobrave pri Škocjanu, ki je s svojimi ročno izdelanimi čevlji segel celo do pariških modnih pist, pravi, da ostaja po srcu in duši kmet. Meni, da tisti, ki nad kmetovanjem vihajo nos, ne razumejo in ne cenijo življenja, saj vse izhaja iz zemlje, narave: hrana, najboljše surovine za oblačila in obutev ... Sam se tako v visokih krogih kot med kmeti dobro počuti, če je le med dobrimi ljudmi. So pa tu in tam takšni in drugačni, pravi. 

Rudolf je bil kot otrok zelo rad pri babici Mariji, ki ga je pazila in mu krajšala čas s pripovedovanjem o zgodovini njihove kmetije. Tudi o pradedu Janezu, čevljarju, ki je pridno delal, da bi si lahko nekoč kupil kos zemlje in kmetoval. Tako zelo je bil neučakan, da je s prvim prihranjenim denarjem ob čevljarski delavnici postavil kozolec, vendar vanj ni bilo kaj dati, ker ni imel travnika. Ker je sosednja zemlja pripadala gospodi Otoški, se je odpravil do »grofice«, kot so imenovali gospodarico, in predlagal, da bi kupil njen travnik, ki je...

»Od nekdaj je veljalo, da vsaka vas potrebuje šolo in cerkev. Da pa kraj v resnici zaživi, potrebuje tovarno, da imajo ljudje delovna mesta, ter gostilno, da se imajo kje pogovarjati in zabavati, in nogometni klub, da se imajo o čem pogovarjati.«

S temi besedami je leta 2015 televizijski novinar Zvezdan Martič začel svoj dokumentarni film Kam so vse tovarne šle. V njem je prikazal usodo nekaterih nekdaj zelo uspešnih slovenskih tovarn, poznanih po vsej tedanji skupni državi Jugoslaviji, med katerimi so se mnoge uveljavile tudi na tujih trgih. Doma so pomenile ponos kraja, saj so dajale kruh tisočim delavcem in njihovim družinam. Vse po vrsti so bile tesno vpete v širše družbeno okolje, skrbele so ne le za svoje zaposlene in njihove družinske člane, temveč so aktivno sodelovale pri gradnji celotnega kraja, skrbele so za kulturna in športna društva, šole, vrtce, zdravstvene domove, stanovanja, podjetja so bila pomembni donatorji.

Na obisku pri Emi Andoljšek čas neizmerno hitro mine. Z možem Ludvikom imata toliko zanimivega povedati – od spominov, neobičajnih zgodb do prepletanj življenjskih usod in dolgoletnih prijateljstev. Da o nevsakdanjih konjičkih niti ne govorimo. Še zdaleč nista človeka, ki bi se v pokoju dolgočasila.

Oba sta velika ljubitelja knjig, približno tisoč jih imata v Ljubljani in še toliko v Suhadolu. Tam sta si pred več kot 30 leti zgradila počitniško hišo in obdelujeta velik vrt. Imata tudi štiri vnukinje, pred leti sta jih čuvala, zdaj pa bolj ali manj spremljata njihovo odraščanje. Ob tem pa se ukvarjata še z marsičim. »Veliko skupnega imava, podpirava drug drugega pri delu in konjičkih. V delovni sobi imava vsak svojo pisalno mizo in delava vsak svoje, v Suhadolu pa se dogovoriva, kaj bova počela. Drugače pa Ludvik veliko časa posveti astronomiji, jaz pa vezenju s križci,« pove Ema Andoljšek.

Tako bi lahko rekli za Marinko Lancner iz Ljubljane, ki je pred kratkim praznovala svoj 95. rojstni dan. Še vedno je nadvse vitalna, sama skrbi za trinadstropno vrstno hišo, predvsem pa dobro skrbi za svoje zdravje in kondicijo.

Vsako jutro telovadi, vsak dan gre na enourni sprehod s pohodnimi palicami, rada okopava in ureja svoj vrt, na katerega je zelo ponosna, saj na njem ni plevela. Sicer pa je vedno vesela in razigrane volje in rada pove, da ji tako dobro, kot ji gre zdaj, ni šlo nikoli prej. V rani mladosti je morala trdo delati na kmetiji, s konji je orala njivo, kosila travnike, prevažala pesek, ki ga je morala prej skupaj z očetom ob reki presejati in naložiti na voz. Kasneje je kot tkalka težko delala v tekstilni tovarni. Nazadnje je deset let sama skrbela za nepomičnega moža. Zdaj ji kosilo dostavljajo na dom, zajtrk in večerjo pa si pripravi sama. Kot pravi, si ob kosilu rada privošči tudi kozarček črnega vina za zdravje.

»Človek v življenju ničesar ne zamudi, vedno je na pravem mestu in z razlogom,« je prepričan Vinko Kukman, upokojenec in ljubiteljski fotograf iz Kanižarice pri Črnomlju, ki mu je najtežje obdobje v življenju uspelo prebroditi s pomočjo ljubezni do fotografiranja. Zadnja leta, odkar je v pokoju, je njegov konjiček postal način življenja. S fotoaparatom se pogosto poda na sprehod po njegovih najlepših kotičkih Bele krajine. »Zgodaj zjutraj je narava najlepša in najboljša svetloba za fotografiranje. Najlepše fotografije pa nastanejo spontano,« pove.

  Marija Bevk in Franc Podobnik sta se v Cerknem poročila avgusta leta 1910. Fotografijo hrani njuna vnukinja Marija Podobnik Cvetkovski iz Ljubljane.

 Mama Mina Jerant je s tremi otroki leta 1930 fotografirana pred njihovo hišo na Jančah. Hči na levi je kasneje postala mama Mariji Plohl iz Ljubljane, ki nam je poslala fotografijo.

 Na birmi v Zrečah okoli leta 1950 je bila Ema Založnik s Padeškega Vrha pri Zrečah botra kar trem birmankam (na fotografiji levo). Njena hči Emica Sivka s Ponikve prosi vse, ki se prepoznajo, da jo pokličejo na tel. št.: 069 97 88 70.