Anton Jeler iz Sevnice, na fotografiji iz leta 1890, je bil aktuar (sodni zapisnikar). Govoril in pisal je slovensko, nemško in srbohrvaško. Fotografijo hrani vnukinja Miri Jeler Dobovšek. 

 Fotografija iz leta 1934 je s primicije (prva maša) Frančiška Škofa, patra Gabrijela. Kljub hudi tuberkulozi in revščini v družini, ki je štela 11 otrok, je dokončal študij, a nato umrl, star komaj 28 let. Fotografijo hrani Marija Krajnc iz Malečnika.

 Fotografija je stara blizu 60 let, z vsakoletnega izleta, ki ga je za žene iz Ivanjkovcev organizirala predsednica aktiva kmečkih žena, sicer pa tudi pisateljica, Erna Meško. Živi sta še dve udeleženki, na levi je Brigita Vraz, na desni pa Tončka Munda, poročena Trop. Fotografijo je poslala Marica Trstenjak iz Ivanjkovcev.

Iz roda v rod

Človek se ne rodi kot hipnotizer, vsekakor pa mora imeti talent oziroma sposobnosti, se veliko izobraževati in tudi veliko garati. No, Božidar Grilc je te sposobnosti v sebi zgodaj spoznal, toda nikogar ni bilo, ki bi mu pojasnil njegova notranja dogajanja in doživljanja drugih stanj zavesti. Nikoli tudi ni izvedel, ali je morda podedoval te danosti od katerega od staršev ali starih staršev, saj se o tem ni govorilo. Je pa po njem podedovala te sposobnosti njegova mlajša hčerka Lara.

Vsak ozdravljeni bolnik pomeni veselje tako za zdravnike kot bolnika in njegove najbližje. Posebno zmago pa so zdravniki slavili pred 25 leti, natančneje 27. aprila, ko so presadili srce takrat 43-letnemu Francu Pozniču z Vranskega. Bil je peti državljan mlade države Slovenije, ki so mu opravili to zahtevno operacijo v domovini, danes pa je po stažu najstarejši Slovenec s presajenim srcem.

S Francem Pozničem sem se imel priložnost že nekajkrat pogovarjati. Prvič sem ga obiskal dobre pol leta po operaciji, nato čez leto dni, nekajkrat sva vmes še spregovorila o njegovem počutju in delu. Pred desetimi leti je bil organizator prvega srečanja članov sekcije društva Transplant, ki so jim zamenjali srce ali pljuča. Letošnje leto je jubilejno tako zanj kot tudi za društvo, zato sem ga znova obiskal na njegovem domu. Tokrat ne na Vranskem, kjer ima frizerski salon, ampak v Parižljah v občini Braslovče, kamor sta se z ženo Ivo preselila pred desetimi leti.

 

Fotografija iz leta 1932 ali 1933 je nastala na posestvu Petričevih na Platu nad Mežico. Med Marijo in Janezom Petrič sedi vnukinja Ivanka, ki je bila aprila stara že 90 let. Fotografijo hrani njuna druga vnukinja Marija Podobnik Cvetkovski iz Ljubljane.

 

Na fotografiji iz leta 1956 so učenci 2. a razreda slovenskokonjiške nižje gimnazije. Ta generacija je bila zadnja, ki je končala šolanje na nižji gimnaziji, po šolski reformi se je namreč uveljavila osemletka. Fotografijo hrani Pavel Leskovar iz Vojnika (drugi z desne v zadnji vrsti).

Ptuj, danes idilično majhno mesto, se je nekoč imenoval Petoviona in je bil kozmopolitsko velemesto rimskega imperija. Na pomembnem mostišču starodavne »jantarne poti«, ki je povezovala Sredozemlje z Baltikom, je že v prazgodovini nastala naselbina. Rimljani so na južnem bregu postavili legijski tabor, v katerem so se leta 69 poveljniki srednjeevropskih legij odločili, da v boju za prestol aktivno podprejo Vespazijana. Ta pomembni dogodek je spremenil potek zgodovine, Ptuju pa prislužil prvo omembo v zgodovinskih virih – lansko leto smo tako praznovali že njegovo 1950. obletnico.

Marija Veršič, po domače Tomažinova Minka, z Brezovice pri Ljubljani se rada smeji in večkrat ponovi, da so bili v mladosti vsi dnevi prekratki, zdaj pa postajajo predolgi. A to je bolj šala, saj je izjemno dejavna, čeprav ji teče 77. leto.

Je ženska mnogih talentov. Presenečeni smo bili, ko je povedala, da je v dvoranici za srečanja društev, v katerih sodeluje, po tleh sama položila keramične ploščice. Da ji gredo od rok zidarska, keramičarska, krovska, slikarska in podobna dela, je dokazala v preteklih desetletjih, ko sta z možem Heinzem zgradila hišo, obnovila hišo staršev ter obsežno gospodarsko poslopje oziroma hlev, na katerega je sama narisala freski.

ODSTRTE PODOBE – ŠOŠTANJ

Mestno naselje na zahodnem robu Šaleške doline leži na rečnih naplavinah med regulirano Pako in strmimi vzpetinami na jugu, visokimi do šesto metrov, medtem ko ga z vseh drugih strani obkroža ugrezninsko območje velenjskega premogovnika. Pred vstopom reke Pake v sotesko Penk se v bližini naselja vanjo izlivajo potoki Velunja, Bečovnica, Toplica in Šentflorjanščica. Krajevno ime izvira iz nemške besede Schönstein (lepi kamen), kakor se je imenoval stari šoštanjski oziroma današnji Pusti grad iz 12. stoletja, od katerega se je na strmem griču ohranil le večnadstropni obrambni stolp. Ob nastanku obeh razglednic pred dobrimi sto leti je bil Šoštanj, kot pravi 82-letni Joco Žnidaršič, domačin in eden najuglednejših slovenskih reporterskih in umetniških fotografov, cvetoče trško središče z eno največjih usnjarn v avstro-ogrski monarhiji, ki je bila v lasti družine Vošnjak in je odločilno prispevala h gospodarskemu razmahu kraja.

Tončko Podgorski iz Prebolda veliko ljudi pozna kot gospo s spretnimi rokami. Redno sodeluje na vseslovenskih razstavah rož iz krep papirja na Vranskem. Ne manjka niti na razstavah ročnih del upokojencev, festivalu čipk, festivalu potic in drugih dogodkih.

Njen oče Nikolaj Mazura je bil v času Avstro-Ogrske žandar. Ko je velik del slovenskega ozemlja po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo, je odšel v Bosno, kjer je spoznal svojo ženo Anko Mikulić, s katero sta imela pozneje kar trinajst otrok. Antonija oziroma Tončka, kot jo kličejo, je bila zadnja med njimi, rodila se je nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne. Leta 1964 se je poročila s Stjepanom Podgorskim, ki je bil rojen v Slavonski Požegi.

»Zrasli v trentarskih strminah, ki so bile pesem njihovega življenja ...« se začne posvetilo na spominski plošči, vzidani v previsno skalo pod Alpinetumom Juliana v Trenti. Postavili so jo leta 1957 v spomin na znane trentarske vodnike iz konca 19. in začetka 20. stoletja: Jožeta Komaca - Pavra, Andreja Komaca - Mota, Antona Kravanja - Kopiščarja, Ivana Berginca - Štruklja, Antona Tožbarja - Špika očeta in Antona Tožbarja - Špika sina.

V zahtevnih naravnih razmerah so pilili svojo prožnost in ostrili čut za ravnotežje najprej kot pastirji, nato kot gozdarji in lovci. Za Trentarje je nekoč veljalo, da imajo prirojeno ljubezen do lova. O njih je dr. Julius Kugy, ki velja za očeta alpinizma v Julijskih Alpah, zapisal, da tako divjih izbruhov lovske strasti kot v Trenti ni videl nikjer. A z njimi je ravnal z vso potrebno spoštljivostjo, in to ne samo v gorah, tudi sicer. Znan je primer, ko je dva izmed njih (Andreja in Jožeta Komaca) v hotelu na Trbižu povabil za svojo mizo v prvem razredu in je očitajoče poglede in negodovanje sosednje gospode pogumno zavrnil, češ da je njegovo življenje v njunih rokah.

Ko sem vprašala Tilna, najmlajšega od petih Slakanovih otrok, ki je pri 26 letih že uveljavljen skladatelj, kdo je njegov vzornik, je kot iz topa dejal, da so to njegovi starši. Danes je tako lepo priznanje iz ust mladega človeka redko slišati, zato sem si želela spoznati to družino iz Tabora v Savinjski dolini.

Mama Vida in oče Simon sta si za svojih pet otrok prizadevala pri razvoju njihovih talentov. Spodbujala sta branje, odgovornost do šole, jim omogočila, da se naučijo kolesariti, smučati, plavati, plesati, pridobiti vsaj osnovno glasbeno izobrazbo in ob polnoletnosti narediti šoferski izpit. Z leti so počasi odhajali od doma. Najstarejši Primož je zdravstveni tehnik-reševalec in živi na Dobrni, za njim je violinist Andraž, edina hči Patricija je pravnica, oba sta si dom ustvarila v Ljubljani, Ožbej, ki živi v Mariboru, je magister prometnega inženirstva, doma je le še Tilen, skladatelj (z več kot 80 deli) in profesor na umetniški gimnaziji.