Frane, Boštjančič od majhnega, kot si sam rad reče, je doma z Male Bukovice v občini Ilirska Bistrica. Poznam ga že vrsto let, ko sem se sprehajala mimo njegove hiše ali včasih postala pri njegovih kozah. A šele čez nekaj časa sem se začela ustavljati in sva kakšno rekla. Šele takrat sem ugotovila, kako zanimiv sogovornik je in da imava pravzaprav veliko skupnega.

V prvi vrsti sta to ljubezen do živali in narave ter skrb za okolje. Skrbi za 15 do 20 koz, ima nekaj perutnine različnih pasem, družbo mu delajo tudi dve mucki in trinajst let star kavkaški ovčar, ki se počasi poslavlja. Frane nima samo rad živali, tudi neverjeten občutek ima zanje. Nekoč je iz struge potoka blizu trga v starem mestnem jedru rešil hudo pogrizeno srno, ki so jo napadali potepuški psi. Ujel jo je z lasom.

Ženska pevska skupina Bodeče neže AFS Ozara Kranj je pripravila letni koncert, ki so ga posvetile tudi 80. letnici njihove pevke. Z izbranimi ljudskimi pesmimi in recitacijami sedmih avtorskih pesmi ter uvodno Cankarjevo pripovedjo o izjemnostih naše domovine so se poklonile članici skupine Jožici Debeljak, ki že dolga leta skrbi za ohranjanje ljudskega izročila. Februarja je praznovala 80. rojstni dan. Na koncu koncerta je recitirala svojo pesem o tem, kako smo dobili našo deželo.

Jožica Debelak, Joži Šmid in Živka Murko (1. glas), Barbara Kozjek, Tea Sušnik, Jolanda Podobnik, Mateja Urbiha (2. glas) ter Anita Peteh, Metka Herman, Justina Repina (3. glas) so izvedle koncert pod naslovom Naše pesmi, naše misli. Bodeče neže del programa pojejo v narečjih, pojejo pa iskrive, nagajive in tudi pesmi o žalostnih dogodkih v preteklosti. Pritrjujemo oceni vodje skupine Mateje Urbiha, da so želele izvesti lep, spontan večer za nastopajoče in zveste obiskovalce. Želimo jim, da bi prihodnje leto pevsko in odločno pripovedno počastile 30. obletnico delovanja in polnoletnost letnih koncertov.  

 Maturantke učiteljišča so ob zaključku šolanja pred 60 leti ponosno korakale po Ljubljani. Med njimi je tudi Jožica Škufca iz Ljubljane, ki nam je poslala fotografijo. Ker se je vmes zgodila šolska reforma, so morale maturo opravljati kar dvakrat – v 4. in 5. razredu.

 Fantje so se leta 1934 fotografirali na kolesih, ki so bila izdelana pri zasebniku v Polju pri Ljubljani. Hišno ime pri Zajcu je še danes poznano. Drugi z leve je oče Marije Plohl iz Ljubljane, ki nam je poslala fotografijo.

Nekoč smo imeli …

Z zaprtjem »cuker fabrike« v Ormožu je na cesti ostalo več kot 300 delavcev, večina visoko izobraženih strokovnjakov, za nekaj let je usahnila pridelava sladkorne pese, za vedno smo izgubili številne kmetije na severovzhodnem delu države. Da sta bila prodaja tovarne tujcem in posledično njeno zaprtje usodna napaka, se danes strinjajo vsi, prst pa upirajo v vrhove tedanje vlade, kmetijskega ministrstva in zadružne zveze.

Tovarna sladkorja Ormož (TSO) je uradno obratovala od januarja 1980 do 26. januarja 2007, nastala pa je v sklopu prizadevanj za povečanje prehranske varnosti in samooskrbe v nekdanji Jugoslaviji. Leta 1949 so na osnovi planskega gospodarstva v Sloveniji posejali peso na 1080 hektarjih za potrebe tovarn sladkorja v Osijeku in Belem Manastirju. Po letu 1970 se je povpraševanje po sladkorju v Jugoslaviji močno povečalo, v Beogradu so prižgali zeleno luč za gradnjo novih tovarn in uvedli tako imenovani sladkorni dinar. Tedanjemu predsedniku slovenske vlade Andreju Marincu naj bi uspelo izboriti gradnjo tovarne tudi v Sloveniji.

Spoznajte jih ALI na koncu DD

Marija Frlan, za vse na Rakeku, kjer živi v svoji hiši, znana kot Frlanova mama, je v življenju doživela hude preizkušnje, a tudi mnogo lepega. Zato je svojo stoletnico praznovala veselo – in večkrat.

Rojstni dan ima 27. januarja, in ker je ta dan posvečen spominu na holokavst in ker je bila tudi Marija (takrat Marija Bajt) ena od internirank v taborišču Ravensbrück, je sprejela vabilo predsednika republike Boruta Pahorja na spominsko slovesnost ob 75. obletnici osvoboditve taborišča Auschwitz na Poljskem. Skupaj s tremi preživelimi taboriščnicami in enim od ukradenih otrok so se odpeljali z vladnim letalom in se udeležili proslave. Še prej ji je predsednik s šopkom čestital za visoki jubilej. 

V obmejni dvojezični vasi Žitkovci pri Lendavi živi Marija Vegi, ki je svoje življenje posvetila delu na kmetiji. Že kot mlado dekle jo je mama naučila peči domači kruh v krušni peči, zato se je pred leti tudi Marija odločila za nov izziv.  

Na kmetiji je odprla dopolnilno dejavnost peko domačega kruha in raznih kvašenih izdelkov. Tako že od leta 2003 skoraj vsak dan vstaja zjutraj ob petih in pripravi sestavine. Kot nam je povedala, za mešani kruh uporablja moko tipa 950 in pšenično moko tipa 850. Potem doda kvas in vodo in vse skupaj zgnete v testo, nato oblikuje kolače, jih da v košarice in pusti na toplem, da lahko kruh vzhaja. Med tem časom pripravi peč, pri čemer vedno uporablja jesenova drobna drva. Naenkrat peče do 20 kolačev kruha, ki tehtajo kilogram ali več.

»"Poštar, oglasi se v hiši!" je pisalo na listku, zataknjenem na leseni ograji. Stopim v hišo in pri peči sedi stara ženica pa pravi: "Zobe mi peli!" Debelo pogledam, ne razumem ničesar in vprašam: "Reza, ke' praviš?" Že malo nejevoljna mi naroča: "Pa zobe mi peli v Makole k dohtar'u, ka' ne vidiš, da so se mi zlomali. Nič ne morem jejsti." Seveda sem vzel protezo in jo 'peljal' k zobozdravniku v Makole in naslednji dan sem ji prinesel 'zrihtane' zobe nazaj.«

To je le ena od mnogih dogodivščin, ki so se zgodile poštarju Igorju Verdeniku - Štuku iz Makol na obrobju Haloz, ki že 25 let nosi pošto tam okrog. »Joj, če se samo spomnim prvih let! S poštarjem, ki sem ga zamenjal, ker se je upokojil, sva en teden skupaj prehodila teren, vsak dan sva prepešačila verjetno do 30 kilometrov. Potem sem poti »gori-doli« po haloških gričih opravljal sam in jih opravljam še danes, le da mi zadnjih 20 let pomaga motor.

Jožico Samsa sem spoznala, ko se je več let zaporedoma prijavila v arheološki krožek na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica. Krožek ni bil nikoli izveden, greva pa skupaj na kakšno razstavo, predavanje ali arheološki ogled.

Doma je iz Šembij. Pravzaprav se je težko odločiti, kdo ali kaj je bolj zanimivo – ona ali vas. Ločeno od njene vasi je sploh ne moremo spoznavati, ker je verjetno ravno njeno domače okolje botrovalo njenemu zanimanju. In to je arheologija.

Odkar pomni, je vedno nekaj zbirala – novce, znamke in kamne. Dokler je bila otrok, so ji domači stvari sproti metali stran. Pa ji to ni vzelo veselja. Vztrajala je – ne pravijo zaman Šembijcem puntarji – in se z leti vpisala v domače zbirateljsko društvo, ki ima numizmatično in filatelistično sekcijo. Tam se je spoznala s Francem Poklarjem, ki je na ilirskobistriškem območju znan kot zelo dober ljubiteljski arheolog.

Malo je mož, ki bi pri 97 letih (dopolnil jih je januarja) počeli vse to, kar zmore Franc Udrih iz Šempetra v Savinjski dolini, ki je sicer tudi čebelar, lovec, vinogradnik, gobar in velik ljubitelj planin. 

Čebelarjenje je v širši Udrihovi družini prisotno že več generacij. Vse svoje življenje je z njim povezan tudi Franc. Čebelnjak je postavljen na sončni legi v Martjakih pri Zalogu, kot pravijo temu delu hribovitega obrobja Spodnje Savinjske doline. Ko je deset let po poroki in smrti žene ostal sam s sinovoma, se je v to dejavnost vključil še bolj intenzivno, saj je bil vsak dinar še kako dobrodošel za družinski proračun. »Imel sem osemdeset panjev in tudi več. Z veseljem sem čebelaril in hodil v službo.

Dr. Darja Kocjan Ačko je sicer Ljubljančanka, vendar je od otroštva naprej ob očetu odkrivala kmečko življenje in moč zemlje. Danes je docentka na oddelku za agronomijo ljubljanske biotehniške fakultete. Odmevni so njeni članki in strokovne knjige, saj je že v času, ko so bila v rastlinski pridelavi v ospredju predvsem sintetična kemična sredstva, opozarjala na pomen ekološke pridelave hrane.

Ljubezen do zemlje je v njej rasla zaradi očeta, ki se je rad vračal v domači Zagrad pri Škocjanu in pomagal na družinski kmetiji. Takrat še ni bilo strojev, zato je prav prišel vsak par rok. Tudi otroci so pomagali po svojih močeh in sogovornici ti spomini veliko pomenijo.