KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

»Dragi moji, čez sto let bodo tukaj drugi ljudje. Zdaj je naš čas, zato je pomembno, da odpuščamo, delamo dobra dela in si pomagamo,« rad zaključi ob najrazličnejših priložnostih Novomeščan Jože Jazbec, med drugim dolgoletni ravnatelj osnovnih šol, predsednik Društva prijateljev mladine Mojca in do nedavnega, kar tri mandate, predsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Dolenjske in Bele krajine. Pravi, da je na svoji življenjski poti doživel veliko zanimivega in lepega. Ves čas pa je delal z ljudmi in za ljudi in bil kar 40 let na različnih vodilnih mestih.

ODSTRTE PODOBE – HRAST PRI JUGORJU

Hrast pri Jugorju je gručasto naselje v severnem delu Bele krajine, ležeče na robu zakrasele planote ob vznožju Gorjancev, ob cesti Novo mesto–Metlika. V njej se je pred osemdesetimi leti rodil upokojeni univ. dipl. ekonomist in dolgoletni direktor ljubljanske kmetijske trgovinske in proizvodne delovne organizacije Agrotehnika-Gruda Peter Popovič, ki pravi, da se o tej mali vasi ni ohranila skoraj nobena stara fotografija, saj so po partizanskem napadu 23. julija 1942 Italijani požgali in razstrelili 22 od 24 hiš. »Takrat smo se Hrastovčani na hitro umaknili iz vasi in v domovih pustili tudi vse osebne stvari. Naša petčlanska družina z mamo Maro in očetom Petrom se je zatekla k sorodniku Zvonetu Perkoviču v bližnjo Berečo vas, po vojni pa sta starša na istem mestu postavila novo domačijo.«

Miroslava Vospernik Piberl iz Ljubljane je upokojena profesorica zgodovine, šahovska mojstrica in babica, ki je, kot pravi, končno to postala šele pri svojih osemdesetih letih. »Bila sem prepričana, da ne bom nikoli babica, a ko se je 23. marca letos rodil moj prvi vnuček Nik, sem presrečna.« Že 13 let obiskuje tečaj kitajščine in še vedno šahira. Vsak dan tudi kuha za mlajša odrasla sinova, ob koncih tedna pa še za družino starejšega sina.

Mira, kot jo kličejo domači in prijatelji, se je rodila tik pred drugo svetovno vojno v Mariboru kot prva od šestih otrok. »Do koder seže moj spomin, in to je od mojega drugega leta naprej, sem čuvala mlajše brate in sestre. Med vojno smo živeli zelo skromno, bolj v pomanjkanju. Očeta na srečo niso vpoklicali v vojsko, saj je delal kot telefonski mojster na pošti,« pripoveduje. Proti koncu vojne je bilo zaradi bombnih napadov nevarno živeti v Mariboru, zato je oče družino poslal v viničarijo pri Šentjurju. Tam je morala mama delati pri kmetu, takrat petletna Mira pa je čuvala dva brata in sestro ter jim kuhala.

 Znameniti vrtnar in »oče« Mozirskega gaja Jože Skornšek je sredi marca dopolnil 83 let in je v odlični življenjski formi. Na družinskem domu ob Šmihelski cesti v Mozirju živi s »srčno cvetličarko«, ženo Milico, upokojeno vrtnarko, ter družino sina Jožija, ki skrbi za domače Vrtnarstvo Skornšek. Kot rad pove, ne bi nikdar zamenjal tega »foha« za kar koli drugega. »Narava, vrt, cvetje, hortikultura, delo in življenje z vsem tem me osrečujejo,« je dejal ob našem obisku.

Njegova pot med cvetlicami se je začela v Vrtnarski šoli Celje, kjer je opravil tudi mojstrski izpit. Devet let je služboval v Mestnem vrtnarstvu v Ljubljani. Med drugim se lahko pohvali, da je pripravil posebne cvetlične dekoracije v Postojnski jami, ko jo je obiskal etiopski cesar Haile Selassie. Dobil je celo ponudbo za službo vrtnarja na Titovih Brionih, a se je odločil vrniti se v domače kraje. V bližini rojstne domačije v Brezju pri Mozirju sta z ženo postavila hišo in leta 1962 prvi rastlinjak ter tako zasnovala vrtnarijo, ki še vedno uspešno posluje. V vrtnarstvu, cvetličarstvu in hortikulturi sta »doma« tudi Jožetovi hčerki Elica in Milena, 21-letna vnukinja Viktorija pa pripravlja diplomsko delo na fakulteti za agronomijo, smer vrtnarstvo.

V številnih televizijskih nanizankah glavni junaki – policijski forenziki v eni uri rešijo še tako zapleten zločin. Forenzike imamo tudi pri nas, le da nikoli ne bodo postali televizijske zvezde. Pred desetletji je bilo zelo moderno »prebirati« značaj človeka iz njegove pisave, kar počnejo grafologi. Forenzična grafologija je veda o proučevanju pisave in s tem se je nekoč z veliko predanostjo in žarom ukvarjal 88-letni Vinko Brodarič, ki vsako jutro začne s telovadbo, nato pa spije kavo s skupino prijateljev v svojem priljubljenem lokalu.

ODSTRTE PODOBE – ILIRSKA BISTRICA

Ob stiku apnenčaste snežniške planote in flišne doline reke Reke pritekajo na površje številni izviri, ki so skozi stoletja močno vplivali na razvoj naselja v kratki zatrepni dolini, ki je kot Bistrica v pisnih virih prvič omenjeno leta 1300. Prvotna vas se je kasneje – da bi se razlikovala od drugih Bistric – imenovala tudi Notranjska Bistrica, ki se je okrog leta 1830 v duhu ilirizma umetno preimenovala v Ilirsko Bistrico. Ta je leta 1911 postala trg, ki se je šestnajst let pozneje, v času Italije, združil s sosednjim Trnovim in dobil izmišljeno ime Villa del Nevoso (Kraj pod Snežnikom). Zaradi prostorskega razvoja naselja so kasneje pozidali še vmesno območje, mu po drugi svetovni vojni vrnili ime Ilirska Bistrica in ga leta 1952 povzdignili v mesto.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Keltsko grobišče Sejmišče v Brežicah leži na južnem robu mesta na prodni savski terasi, danes približno 200 metrov od struge Save, in sicer na njenem desnem bregu. Grobišče je umeščeno v čas od okrog 250 pr. n. št., ko se Kelti naselijo v Posavje, pa do leta 150 pr. n. št., ko se ti začnejo umikati v bolj odmaknjene, višje ležeče lege. Pripadniki skupnosti, pokopani v tem grobišču, pripadajo keltskim rodovom, ki so bili vključeni v plemensko zvezo Tavriskov.

Brkini so lahko odmaknjeno gospodarsko nerazvito območje ali pa dežela, kjer živijo vile, štrige in škratki. So kraji, kjer so še pred kratkim zdravili prašiče s protiuroki. Hrušica je večja vas na južnem pobočju Brkinov, ob cesti Podgrad–Kozina. Hrušičani se lahko pohvalijo, da so njihovi škoromati v pisni virih omenjeni kot prva znana maska na Slovenskem. Vas je omenjena tudi kot prafara. Pa pustimo tokrat uradno in pisano zgodovino ob strani.

Izročilo pravi, da so na območje današnje vasi prišli trije mladeniči, trije bratje. Ustavili so se in počivali na hribu, kjer je rasla hruška. Po tisti hruški so dali vasi ime Hrušica. Tam so si postavili šotore in se dogovarjali, kdo ostane in kdo gre naprej. Eden je šel naprej in je osnoval vas Sabonje. Dva sta ostala v Hrušici, prvi pri Šatorjevih, drugi pri Šuštarjevih na Hribu. Spomin na hišno ime Šatorjevi je v vasi še živo in naj bi pričalo o tem, da sta snovalca vasi sprva živela v šotoru.

 Ko so bili primorski kraji pod Italijo, so morali otroci iz slovenskih družin obiskovati italijanski vrtec. Med njimi so bili tudi Karolina Šega iz Senožeč (s pentljo v laseh v drugi vrsti) in njena dva brata.

 Mladi fantje so se fotografirali leta 1933 na Robleku, kjer so gradili planinski dom. To so Janez Levstek (Blažičkov) iz Podklanca, Rudi Mihelič (Ogradarjev) iz Žimaric in v sredini Karel Košmrlj (Gregorjev) iz Podklanca, oče Draga Košmrlja, ki nam je poslal fotografije.

Križna Gora nad Škofjo Loko, s katere se razširja pogled na verigo vrhov Kamniških Alp in Karavank, slovi tudi po Gostilni pri Boštjanu. Po odprtosti in prijaznosti jih poznajo pohodniki in ljubitelji narave in dobre hrane iz vse Slovenije, z nami pa sta Jožica in Boštjan Bernik delila tudi svojo prav posebno osebno zgodbo.

 »S sosedi, ki so Boštjana že poznali, sem sedela pred hišo, ko se je na kolesu pripeljal mimo. Ustavil se je in se začel pogovarjati. Tudi z menoj. In potem ko so vsi sosedje že odšli, sva midva še kar klepetala ...« pripoveduje Jožica. Ko je spoznala Boštjana, je bila ločena in imela je tri otroke – Mileno, Lidijo in Maksa, Boštjan pa je bil vdovec. Žena, stara komaj 29 let, je zaradi zelo agresivnega raka na hitro umrla, in tako sta Boštjan in sinček Miha ostala sama. Jožica in Boštjan sta hitro ugotovila, da sta za skupaj, in tudi otroci so se med seboj takoj vzljubili. Štirje nadobudneži so dobili še dve sestrici. »Toda v naši družini ni mojih, tvojih in najinih otrok, ampak so vsi najini,« pravita zakonca Bernik, ki imata že osem vnukov.