Še dobro, da ne vemo, kaj vse se nam bo v življenju zgodilo in kam vse nas bodo odpeljale poti, a da bom v svojem življenju doživela in preživela dve vojni in na stara leta postala brezdomka in begunka – tega si pa nisem predstavljala. A človek preživi marsikaj, strne svoje misli živahna gospa Valerija Skrinjar Tvrz, upokojena novinarka, plodovita pisateljica in prevajalka, partizanka v drugi svetovni vojni, begunka iz obleganega Sarajeva. Septembra lani je dopolnila 90 let.

Svoj visoki jubilej je počastila tako, da je napisala novo knjigo z naslovom Kjer oljke cveto. V njej je opisala obdobje agrarne reforme v slovenski Istri po koncu druge svetovne vojne, ko jo je jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug iz Ljubljane kot mlado novinarko poslala v cono B svobodnega tržaškega ozemlja.

Mirjana Debelak je letošnja nagrajenka Andragoškega centra Slovenije za prispevek v izobraževanju odraslih. Podelitev priznanj je potekala na odprtju Tedna vseživljenjskega učenja v Kranju, kjer je domačinka, in prav ganljivo je bilo videti, koliko ljudi, ki jih je učila, je prišlo, da bi ji pokazali svoje spoštovanje in hvaležnost. 

Priznanje je dobila za delo z ranljivimi skupinami ljudi v študijskih krožkih in podobnih neformalnih izobraževanjih. Letos je zaključila že svoj 53. krožek! V več kot desetih letih se je srečevala s kmečkimi ženskami, ljudmi s posebnimi potrebami, invalidi, ostarelimi, otroki iz ranljivih družin, tujci, otroki tujcev … Vsaka od teh skupin je bila popolnoma drugačna in vsaka ji je pomenila poseben profesionalni in osebni izziv. Veliko se je naučila od njih. 

»Toliko šolnikov je v naši širši družini, da bi lahko imeli svojo šolo z vsemi predmeti,« se pošali gospa Anica Bukovec. Ta šola pa bi imela lahko tudi ravnateljico, saj je Anica deset let vodila Osnovno šolo Šmihel. Ko je prevzela to nalogo, je bilo na šoli 520 učencev in prav vse je poznala; ob njeni upokojitvi pa jih je bilo že 1100. Kot učiteljica in ravnateljica je pustila pečat skrbne, tople, odgovorne in široko angažirane osebe. Taka pa sta tudi njena sinova – Bruno in Boris.

Rojena je bila v metliški družini Urh, kjer je bilo pet otrok – dva sinova in tri hčerke. Eden od sinov je umrl zaradi davice, druge štiri pa sta starša – mama je bila šivilja, oče pa kovač in podkovač – izšolala. Ate, kot so klicali očeta, in mama sta telovadila pri sokolih. Med vojno se je oče pridružil partizanom, mama pa je bila terenska aktivistka. V njihovi kovačnici je bila partizanska tiskarna, tam je nastajal Slovenski poročevalec. Kako dober kovač in podkovač je bil Aničin oče, dokazuje tudi dejstvo, da so ga povabili v Ljubljano, ko...

ODSTRTE PODOBE – RIBNIŠKO SELO, MARIBOR

Primestno gručasto naselje v skrajnem zahodnem delu Slovenskih goric leži v razširjenem delu dolinice Triribniškega potoka med gričema Kalvarija (375 m) in Piramida (386 m), s katerih je čudovit pogled na Maribor in okolico. Nad vasjo, ki se je do leta 1952, ko je bila del naselja Počehova, imenovala Pri treh ribnikih, se dviguje 426 metrov visok vrh Samotni bor. Redkim kmetijam so se med šestdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja pridružile številne enodružinske hiše prebivalcev, zaposlenih v Mariboru. Med njimi je bila tudi zdaj 86-letna upokojena kartografinja Anica Vidovič, ki si je tu, na nekdanjem Kašmanovem hribu, s pokojnim možem, znanim mariborskim urarjem iz Gosposke ulice Jožefom Vidovičem ustvarila prikupno domovanje, v katerem živi še danes in se posebej razveseli obiskov sina Jožeta in hčerke Marinke ter vnukov Vasje, Nikoline in Mile.

Pred skoraj dvajsetimi leti, ko je še delala kot vzgojiteljica, si je Dragica Markun iz Šenčurja pri Kranju zaželela, da bi v roke spet dobila punčko, s kakršno se je igrala kot otrok. Začelo se je iskanje. Zaželene punčke ni dobila, je pa začela zbirati stare igrače. Ne samo teh, še mnogo drugih predmetov, večinoma povezanih z otroki, je otela pozabi in jih razstavlja v svojem muzeju igrač, ki ga je poimenovala kar Hiša čez cesto.

Stara domačija, ki stoji ob cesti na Miljah pri Kranju, je skoraj do zadnjega kotička napolnjena s starimi igračami, gospodinjskimi in kmečkimi predmeti ter maketami. A ne gre preprosto za muzej, saj je Dragica, tudi ustanoviteljica in predsednica društva z istim imenom, že prav kmalu spoznala, da mora hiša živeti, zato vanjo privablja s številnimi dejavnostmi in petjem.

Alojzija Strle, štiriinšestdesetletna sveža upokojenka, Ljuba, kot jo poznajo njeni bližnji in krajani, je vse življenje tesno povezana z Ljubljanskim barjem. Barjani so bili že njeni predniki. Živeli so na Ižanski cesti in nato v Črni vasi, kjer živi s svojo družino.

»Zaljubljena sem v Barje. Vse imam rada, ljudi, živali, rastline, pokrajino, vonj te naše črne zemlje, vse, prav vse. Člani Turističnega društva Barje ga želimo zaščititi in v sodelovanju s Turizmom Ljubljana in Krajinskim parkom Ljubljansko barje izvajamo projekte, kot sta Učna pot po Barju in Otroške barjanske žabarije za otroke vseh starosti, organiziramo čistilno akcijo, Jesensko tržnico in Srečanje pod smrek'co, na katerih se srečajo domačini, Barjani.«

ODSTRTE PODOBE – TREBIJA, GORENJA VAS

Razloženo naselje z gručastim jedrom nad izlivom potoka Trebišnika v reko Poljansko Soro leži v Poljanski dolini med Gorenjo vasjo in Žirmi, v zatišni dolini pod hribom Planina in gričem Ločile. Pri Trebiji se regionalna cesta razcepi v dva kraka: eden se ob Sori nadaljuje v Zgornjo Poljansko dolino, drugi pa se ob Hobovščici vzpne na preval Kladje in spusti v Cerkno. Hkrati je v vasi tudi odcep stranske ceste v Staro Oselico z župnijsko cerkvijo sv. Pavla iz 17. stoletja. Razgledniška fotografija, ki je nastala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, prikazuje središče naselja, v katerem so poleg šole ob desnem robu in novozgrajenega Doma pod Planino prevladovale štiri velike kmetije (grunti): Županova, Jelarjeva, Andrejčeva in Bizjakova. Z zadnje je doma naš tokratni sogovornik 78-letni Franc Ušeničnik, upokojeni univ. dipl. inž. agronomije in dolgoletni direktor Semenarne Ljubljana.

Jože Kašca iz vasi Soča si je od nekdaj želel imeti svojo gostilno, a mu tega ni uspelo uresničiti. Je pa željo vsaj delno uresničil pri svojih 65 letih, in sicer je postavil kamp. Njegovo delo uspešno nadaljuje vnuk Peter Della Bianca, ki je s svojo inovativnostjo in odgovornim odnosom do narave nadgradil dedove ideje, kamp razširil in ga moderniziral.

Po krepkem stisku roke in sveži podobi nisem mogla verjeti, da ima Jože že 96 let. Le noge ga več ne držijo prav dobro. Natančno se spominja marsikatere vragolije pa tudi marsikaterega zelo resnega dogodka iz preteklosti, včerajšnji dogodki pa mu uhajajo iz spomina. Bil je partizan in prestal je marsikaj težkega. Kasneje je postal logar in svoje delo je opravljal z velikim veseljem vse do upokojitve. Takrat je začel novo kariero.

Slovenski gasilci leto 2019 imenujejo leto jubilejev, saj praznujejo 50. obletnico Slovenskega gasilskega muzeja dr. Branka Božiča v Metliki, 70. obletnico ustanovitve Gasilske zveze Slovenije in 150. obletnico slovenskega prostovoljnega gasilstva.  

Gasilstvo na Slovenskem se je razvilo iz požarne službe, ki so jo opredeljevali požarni redi. V Ljubljani in drugih mestih so v 17. stoletju dopolnili stare požarne rede in odloke. V mestih so uredili službo nočnih čuvajev, nakupili so gasilno orodje in ga razdelili med hišne posestnike. Po požarnem redu za Ljubljano iz leta 1676 so morali župan, mestni sodnik in najuglednejši svetovalci takoj na kraj požara.

Janez Meglič, častni občan občine Žalec, nedvomno spada med prostovoljce z najdaljšim stažem v Sloveniji. Za sabo ima namreč kar 70 let prostovoljstva in je pri skoraj 87 letih še vedno aktiven na različnih področjih.

Prostovoljno delo je začel opravljati že kot dijak učiteljišča v Mariboru leta 1948, in sicer kot pionirski voditelj na OŠ Ivan Cankar in Košaki. Sodeloval je v mladinskem zboru in folklorni skupini, udeležil se je dveh mladinskih delovnih brigad v Mariboru. Kot vzgojitelj je bil na treh pionirskih kolonijah, tudi v Gotovljah, kjer so nekoč v šoli letovale vojne sirote. Na prvem delovnem mestu učitelja v Križevcih v Prekmurju se je takoj vključil v Rdeči križ ter kulturno in športno društvo. Ustanovil je TVD Partizan in Društvo prijateljev mladine. Ostal pa je tudi dopisnik časnika Večer. Po prihodu v Žalec se je leta 1956 takoj pridružil delovanju v DPD Svoboda in TVD Partizan, najprej kot načelnik in nato kot predsednik. Pri gradnji stadiona je bilo potrebno mnogo prostovoljnega dela in organizacijskih naporov. Odgovorno je bilo tudi vodenje Občinske zveze Partizan, ki je združevala devet društev.