Za Majdo Vrbnjak krajani pravijo, da je srce vasi Ključarovci, saj pomaga, kjer le more. Je ženska z veliko energije in velikim srcem. S svojim bogatim znanjem in izkušnjami povezuje mlajše in starejše krajane, zato se ji je Občina Križevci pri Ljutomeru letos oddolžila s priznanjem.

 V Kulturnem, turističnem in izobraževalnem društvu Kelih Ključarovci med drugim sodeluje pri peki prleških gibanic. Na leto jih speče okrog 50. Kot predsednica krajevne organizacije Rdečega križa pomaga organizirati krvodajalske akcije, v času decembrskih praznikov pa občanom, starim nad 80 let, s prostovoljkami razdelijo darila. Po svojih močeh pomaga tudi v športnem društvu, zato so ji športniki leta 2009 organizirali podoknico. Poleg tega je članica gasilskega društva in domačim gasilcem pomaga, kolikor pač more. Pri vseh obveznostih pa vedno najde čas za rože. Na svojem domu ima lepo urejen velik vrt, ki ga vsakemu obiskovalcu z veseljem pokaže. Zanj je prejela že več priznanj. 

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Prve steklene jagode se v Novem mestu pojavijo v času pozne bronaste dobe (10. do 8. st. pr. n. št.) v žganih žarnih grobovih (Kapiteljska njiva, Mestne njive). Steklene jagode so izdelane iz modrega stekla v kombinaciji z rumenim in belim in so dodatno okrašene z očesci in valovnico, redkeje z izrastki. Količina le-teh je skromna, hkrati pa staljenost jagod priča o tem, da so pridatke skupaj s pokojnikom sežigali na grmadi. Z gotovostjo lahko rečemo, da so bile prve steklene jagode na območje Novega mesta uvožene.

To je zgodba otrok iz ene same vasi pod Snežnikom, zgodba o pristnem otroškem veselju, ki ga ni pokvarilo pomanjkanje opreme in pripomočkov – nasprotno, še podžgalo je ustvarjalnost in iznajdljivost, ki sta tisto prvo nadomestili. Le kaj je botrovalo temu, da so v eni sami vasi razvili več tipov doma izdelanih drsalk in celo organizirali smučarska tekmovanja? Nedvomno najprej naravne danosti.

Koseze so obcestna vas, ki leži severno od toka reke Reke, ki je do regulacije struge poplavljala (po domače jo imenujemo Velika voda, verjetno prav zaradi omenjenih pojavov), in na ilovnatih plasteh, ki posledično zadržujejo vodo. Tako je nekoč območje, imenovano Podrčije, vsako zimo zamrznilo in ustvarilo naravno drsališče, segajoče skoraj do sosednje vasi.  

Oktobra pred 60 leti je Novomeščanka Milica Jakopin prejela prijazno pismo iz Nemčije; kot dijakinja ekonomske srednje šole v Ljubljani se je že pred tem v angleščini dopisovala z vrstnicama iz Japonske in Belgije; tokrat pa je bilo pred njo pismo v nemščini. Iz dopisovanja z Vero se je razvilo 60-letno prijateljstvo.

Mladi so si želeli stikov s svetom in znanja tujih jezikov, naslove pa jim je posredovala agencija Sven V. Knudsen iz Köbenhavna na Danskem in tudi med seboj so si izmenjavali naslove, in tako je bil svet prepleten s pismi. Mnoga prijateljstva so vzklila in se hitro tudi končala. Toda prijateljstvo, ki se je začelo s pismom Vere Beffart iz Wiesbadna, traja že šest desetletij in med njima še vedno potujejo pisma, seveda pa se tudi slišita po telefonu in se redno srečujeta. »Začeli sva si dopisovati kot dijakinji, danes sva babici, jaz celo že prababica, in vse bolj sva povezani. Povezali sta se tudi najini družini,« pripoveduje Milica.

 Fotografija prikazuje notranjost kleparske delavnice, ki jo je leta 1884 v Novem mestu odprl Andrej Agnič (Agnitsch) starejši, ki je bil po rodu iz Koprivnika na Kočevskem. Na fotografiji Gvida Dolenca iz leta 1926 je na desni strani zgoraj družina Agnič. Z leve: kleparski mojster Andrej, ki je po očetu prevzel delavnico, sestre Fani, Iva in Mara, pred njimi sedi mama Ivana. Fotografijo hranita Ana in Marija Andrijanič.

 

 Kolesarji so se leta 1935 zbrali pred nekdaj zelo znano Orešnikovo gostilno na Polzeli. Včasih je ob gostilni stala mostna tehtnica, na kateri so okoliški kmetje tehtali pridelke, les in živino. Fotografijo hrani Marija Orešnik.

Vsako jutro ob pol osmih, razen ob nedeljah in praznikih, ob vsakem vremenu, tudi pri –17 stopinjah Celzija, Anica Mlinar, nekoč učiteljica na osnovni šoli v Dolenjskih Toplicah, telovadi v tako imenovani Šoli zdravja. Telovadbe, ki traja pol ure, se udeležuje že od leta 2013.

»Pri svojih 86 letih sem že od vsega začetka najstarejša udeleženka te vadbe v Dolenjskih Toplicah,« začne pripovedovati gospa Anica. Vesela je, da je ta telovadba, ki je razvejana po vsej Sloveniji, prišla tudi v njihov kraj, saj si vsak dan v tem času dobro razgiba telo in si napolni dušo s pozitivnimi mislimi za ves dan. »Jutranje gibanje v skupini mi veliko pomeni tudi zato, ker me malo spominja na šolo, družba je dobra, in že ko grem domov, se veselim naslednjega dne in naslednje vadbe, saj si z njo pridobivam tudi prepotrebno gibljivost. Predvsem pa sem zadovoljna, da še zmorem, da še nisem za staro šaro. To me osrečuje.« 

Ljubljančanka Dušanka Plemeniti je najboljši dokaz za to, da za športno dejavnost in delo na sebi ni nikoli prepozno in se je celo v tekmovalni šport mogoče vključiti tudi takrat, ko se znajdeš med tako imenovano srebrno generacijo.

Pred šestimi leti se je upokojila, vendar ni imela nobenega načrta za čas, ko bo ostala doma. Vso delovno dobo je prebila v trgovini, kjer se je, kot pravi, zelo dobro počutila. Predvsem zato, ker so bili sodelavci in sodelavke med seboj tudi prijatelji in so si vedno pomagali. Poleg naporne službe v izmeni je bila njen svet njena družina. Ker je mož večino časa delal v tujini, sta bila skrb za dom in vzgoja dveh otrok bolj ali manj na njenih ramenih. Potem pa še skrb za ostarela starša. In čeprav je v pokoj odšla že precej utrujena, se je znašla v vakuumu. Mož je še vedno delal, ona pa je imela nenadoma na razpolago ogromno časa, ki ga je preživljala doma ob dobri in predvsem preobilni hrani, ob gledanju televizije, reševanju križank … In začeli so se nabirati kilogrami.

ODSTRTE PODOBE – SODRAŽICA

Danes precej urbanizirano obcestno naselje z gručastim jedrom, ki leži v razširjenem delu doline ponikalnice Bistrice, se že od rimskih časov ponaša s pomembno prometno lego. Skozi Sodražico je po besedah 79-letnega Miloša Mikoliča, strojnega tehnika in upokojenega poklicnega sindikalnega delavca, že tedaj vodila pomembna trgovska pot, ki je skozi Žlebič, sodraško dolino in čez klanec Boncar povezovala Kočevje s Trstom. Po njej so največ tovorili les, suho robo, platno in živino. Zaradi živahnega prometa so se razvile različne obrti – razen trgovine in gostinstva tudi prevozništvo, kovaštvo in sedlarstvo. To je trajalo do konca 19. stoletja, ko se je z izgradnjo kočevske železniške proge leta 1893 blagovni promet s cest preusmeril na železnico.

Na vprašanje, ali je bilo zabavno na trgatvi, sem dobila pri družini Simonič iz Semiča dva odgovora – prvič, da je trgatev trdo delo, tako kot je potem tudi delo v kleti, in drugič, da je bilo kljub temu na njihovi letošnji trgatvi zares veselo.

»Prvič smo imeli harmoniko, peli smo in celo zaplesali,« je dejala gospa Alenka. Pojasnila je, da je za tako vzdušje poskrbela nova generacija – predvsem sin Gregor in njegovo dekle Nataša. Kako veselo bo torej za martinovo, ko iz mošta nastane vino! Toda v Simoničevi kleti iz grozdja, ki ga pridelajo na svojih dveh hektarih vinogradov, ne nastaja običajno vino, ampak penina, ki pa zahteva veliko časa in posebne postopke, zori pa cela tri leta. In ni samo ena, kar osem različnih penin pridelujejo.

Slovensko izročilo

Ljudska modrost, ki v pregovorih z nekaj besedami izrazi globoke življenjske resnice, je našla v vodi primerjave, ki izražajo dragocene misli. 

Tiha voda globoko dere.

Dobro je biti tam, kjer je dobra voda.

Najbolj trezna pijača je voda.

Ne kali vode, kjer moraš piti.

Vsak vodi vodo na svoj mlin.

Roka roko umiva.

Kogar voda objame, se tudi slame oprijema.

Vsaka povodenj se uteče.

Če se na tujo pomoč zanašaš, vodo v situ prenašaš.

Globoke vode kamen ne skali.

Plitva voda se hitro skali.

Dragocenosti se skrivajo v globinah morja, ničvrednosti plavajo na vrhu voda.