Na prosto mesto v enem izmed slovenskih domov starejših čaka več kot 22.300 ljudi, kar okoli 8.300 bi jih mesto v njem potrebovalo takoj. Na prosto mesto v Centru starejših Cerknica na primer čaka 298 starejših.

»Morda bi bil pritisk na domove starejših manjši, če bi naša oblast sprejela zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bi čim več starostnikom omogočal dostojno življenje v domačem okolju,« je začela Marjeta Kraševec iz vasice Podob v Loški dolini, blizu Starega trga pri Ložu. V Centru starejših Cerknica je štiri ure medicinska sestra, štiri ure pa delovna inštruktorica. Dom je zasebni socialnovarstveni zavod s koncesijo. Odprt je bil leta 2005 in je del družbe DEOS, ki združuje osem centrov starejših. »V našem domu živi 157 stanovalcev v 35 enoposteljnih in 61 dvoposteljnih sobah. Stoji v neokrnjeni naravi ob vznožju Slivnice in ob reki Cerkniščici. Vse sobe imajo svojo kopalnico in balkon. Sobe so razporejene v osem enot. Vsaka enota je opremljena z dnevnim prostorom, kjer sta tudi čajna kuhinja in televizija. In tam se stanovalci radi družijo.«

 Februarja je minilo 90 let od poroke Jožefe Bizjak in Janeza Novaka, maja pa se bodo svojci spomnili 40. obletnice smrti Jožefe. Zakonca Novak iz Dolenjih Radulj pri Bučki sta imela devet otrok, med njimi tudi Ano Golobič iz Škocjana, ki nam je poslala fotografijo.

 Šiviljskega tečaja, ki ga je pripravilo podjetje Singer novembra leta 1935 v Stražišču pri Kranju, se je udeležila tudi Minka Tepina, rojena Hafner, mama Metke Rančigaj iz Stražišča.

 Posestnik in prevoznik iz Rateč Jakob Cuznar je maja leta 1935 pri družbi jugoslovanske tovarne Steyr kupil avtomobil, ki so ga uporabljali kot taksi, najpogosteje za prevoz potnikov hotela Ilirija. Vozil ga je Jože Benet, stric Franca Beneta iz Rateč, ki hrani fotografijo in tudi originalen račun za avtomobil.

Malo je umetnikov, ki bi se uveljavili tudi na znanstvenem področju, in le redki znanstveniki so pustili vidno sled v umetnosti. Mogoče so prav zato, ker je združeval obe področji, dela Leonarda da Vincija ostala občudovana in cenjena do današnjih dni, ko mineva petsto let od njegove smrti. Verjetno jih bodo slavili tudi zanamci.

Bil je snovalec idej, s katerimi je prehiteval svoj čas. Pretežni del idej je ostal za časa njegovega življenja neuresničen, mnogi inženirski projekti pa niso izpolnili pričakovanj ali pa so ostali nedokončani. Leonardo da Vinci se je rodil leta 1452 v Vinciju, nedaleč od Firenc, kot nezakonski sin notarja, ki pa svoje očetovske vloge ni zatajil. Prvi je zaznal sinov talent ter ga primerno usmeril. Čeprav je najbolj znan kot slikar, preseneča dejstvo, da njegov opus dokončanih in ohranjenih slik niti ni tako zelo obsežen, pač pa je zapustil veliko risb in skic. Ustvarjal je v različnih krajih: od Firenc, Benetk, Rima do Milana, zadnje obdobje življenja pa je preživel v Franciji, kjer je 2. maja 1519 umrl.

Ob nastopu krščanstva je zmaj (lintvern/lintvort, drak, pozoj …) postal nekakšen simbol poganske teme. Zaradi boja z zmajem je vstopil v legende nekaterih naših krajev tudi sv. Jurij. Zmaga svetega Jurija nad zmajem je torej pomenila zmago krščanstva nad poganstvom. Postal je priljubljen ljudski svetnik (goduje 23. aprila), zato nosi njegovo ime vrsta krajev v imenu ali grbu, na primer: Šentjur pri Celju, Šenčur na Gorenjskem, Sv. Jurij ob Ščavnici ...

Slovenske Konjice. V notranjosti Konjiške gore nad Konjicami je bilo menda v davnih dneh jezero, v katerem je živel strašni zmaj. Rjovel in divjal je po jezeru, da se je gora tresla in so po njenem pobočju drli potoki in hudourniki. Ljudje, ki so živeli v podnožju gore, so trepetali v strahu, da bi se ob hudem zmajevem divjanju gora nekega dne razpočila in bi voda zalila njihove domove. V tako hudi stiski so ljudje pristali na zmajevo zahtevo, da mu vsako leto darujejo šest deklic.

Mosta na Soči ne poznamo samo zaradi Soče, krasne in bistre hčere planin, ampak tudi po bogati kulturni dediščini, v kateri izstopa arheološko bogastvo. Znamenito arheološko najdišče je pridobilo sloves že z arheološkimi raziskavami ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja.

Takrat sta na prostoru obsežnega železnodobnega grobišča na levem bregu reke Idrijce izkopavala dva imenitna arheologa: dr. Carlo Marchesetti iz Trsta in Josef Szombathy z Dunaja. Odkrila sta okoli 6500 žganih grobov – izjemno število že samo po sebi priča tudi o pomembnosti in velikosti naselbine, ki se je razvila na naravnem rtu sotočja Soče in Idrijce. Naselbina je bila gospodarsko in kulturno središče t. i. svetolucijske kulture, ki je dobila ime prav po Mostu na Soči (nekdaj Sv. Lucija).

Jože Javornik iz Stražišča v Kranju, nekdanji skakalec, trener, sodnik in tehnični delegat vseh stopenj, je bil kar 42 let predsednik Smučarskega kluba Triglav Kranj. Je prvi častni predsednik kluba in avtor zbornika z naslovom 70 let v službi smučarskih skokov, ki ga je pripravil pri 84 letih.

Športno kroniko je pripravil v enem letu. Največ časa je porabil za statistiko državnih prvakov. Vso je izračunal peš, računalniško pa jo je obdelala žena Meta, ki je bila tudi dejavna v klubu. »Upošteval sem mnenja, da naj 70 let svojega delovanja v klubu prikažem jedrnato. Z okrog 150 fotografijami Branka Finžgarja in 30 iz osebnega in klubskega arhiva je opremljenih več kot petdeset mojih prispevkov, grafov in tabel ter zapisov dolgoletnih aktivnih sodelavcev. Ti so množično prišli na predstavitev publikacije.«

Skoraj 74 let so stare rdeče knjižice z naslovom Nekaj partizanskih, v katerih je natisnjenih 17 partizanskih in revolucionarnih pesmi, ki so jih po spominu zapisali jugoslovanski aktivisti v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau. V zapuščini svojega očeta Vlasta Kopača jih je našla hči Mojca Kopač in jih ob dnevu spomina na žrtve holokavsta podarila članom Skupnosti internirancev Dachau.

Pesmi so bile napisane s pisalnim strojem in razmnožene na ciklostil ter spete v lične knjižice, izdal pa jih je kulturno-propagandni odsek Jugoslovanskega narodnega odbora v koncentracijskem taborišču Dachau maja leta 1945. Nekatere knjižice so celo oštevilčene kot bibliofilski izvodi. Te pesmi so prepevali taboriščniki na mitingih in srečanjih med čakanjem na odhod v domovino in med vračanjem. Kako je taboriščnikom, ki so se po koncu vojne bolni in izčrpani vračali na svoje domove, uspelo prenesti tudi večje število teh knjižic in druge risbe, ki so se ohranile vse do danes, ni povsem jasno. Mojca Kopač pa pravi, da njen oče o taborišču doma ni nikoli govoril.

ODSTRTE PODOBE – ZASIP

Ko je mladinski pisatelj in risar samouk Franc Rojec kot davčni izvrševalec služboval v Radovljici, je leta 1900 narisal tudi tri motive razpotegnjenega naselja v Blejskem kotu, na osnovi katerih je celovški založnik Alois Beer izdal objavljeno večslikovno razglednico. Vas je prislonjena ob južno prisojno pobočje hriba Hom (834 m), od koder je čudovit razgled na Bled in njegovo okolico, zaradi katerega jo je pesnik France Prešeren poimenoval »oltar Gorenjske«. »V zgodovinskih listinah je Zasip z imeni petih svobodnih kmetov prvič omenjen med letoma 1075 in 1090. Od nastanka pričujoče razglednice, torej v zadnjih skoraj 120 letih, se je število prebivalcev naglo povečevalo, saj so jih leta 1900 našteli 300, lani pa nekaj čez 1000, torej se je več kot potrojilo,« pravi 80-letni upokojenec Polde Kolman, ki se je z Bleda, kjer je imel dolga leta znano kemično čistilnico, semkaj preselil pred 45 leti.

Na fotografiji so dijaki, ki so v šolskem letu 1953/54 obiskovali lesarsko šolo v Ljubljani. Fotografijo nam je poslal Anton Krek iz Slovenske Bistrice.

Med družicami, ki so avgusta 1933 spremljale blagoslov zvonov na Lešah, je bila tudi Nančka Petrič s Plata nad Mežico, mama Marije Cvetanovski, ki hrani fotografijo.

Fotografija je nastala v Galiciji leta 1916. Na njej je Andrej Podbevšek iz Laz v Tuhinjski dolini. Bil je dragonec pri avstrijski konjenici, kar pomeni, da se je premikal s konjem, boril pa peš. Fotografijo hrani njegova hči Ivanka Mileševič iz Podbrezij. 

Svetovno priznani enolog dr. Julij Nemanič je bil štiri leta član izvršnega odbora Mednarodne organizacije za trto in vino (OIV) v Parizu. Je dobitnik mnogih priznanj, tudi francoskega viteškega križca (Chévalier de mérite d'agricole) za zasluge v vinarstvu. In je tisti »čarodej«, ki je belokranjska vina popeljal do najvišje kakovosti. Veliko je potoval, hkrati pa vsa ta leta redno obdeloval tudi svoj vinograd. O njegovem zanimivem življenju sva se pogovarjala v Metliki v družinski hiši, ki stoji tik pod hribom, imenovanim Veselica. Svojih 80 let »dobro skriva«, saj sta oba z ženo Stanko neverjetno mladostna. Ali ima za tako vitalnost zasluge tudi modra frankinja, bogata z antioksidanti?