ODSTRTE PODOBE – BOROVNICA

Veliko gručasto naselje leži na prehodu iz široke doline potoka Borovniščica v ravnino Ljubljanskega barja, v kotlini med Planino (735 m) na vzhodu ter Lipovcem (752 m), Velikim Trebelnikom (815 m) in Malim Trebelnikom (807 m) na vzhodu, medtem ko na jugu prehaja v sosednjo Dražico. Barjanska vas s petdesetimi hišami je doživela razvojni razmah sredi 19. stoletja, ko so skoznjo speljali južno železnico Dunaj–Trst in borovniško dolino premostili z znamenitim viaduktom. Prihod železnice v kraj je na prehodu iz 19. v 20. stoletje omogočil tudi širitev gospodarskih dejavnosti, med katerimi mu je dala pečat zlasti lesna industrija. Eden od najuspešnejših takratnih borovniških podjetnikov je bil založnik trislikovne krajevne razglednice Anton Kobi, praded 75-letnega Gregorja Koblerja, upokojenega dipl. inž. kemijske tehnologije.

Dobre stare viže

Rodil se je pred 71 leti in na začetku svoje glasbene poti je bil znan predvsem kot ljudski godec. »Prvič sem samostojno zaigral na ohceti že pri svojih 15 letih in zame je bil tedaj to kar velik napor, saj je bilo treba igrati ves dan in vso noč pa še drugi dan,« se Jože Škoberne iz Dolnjega Leskovca pri Brestanici spominja svojih rosnih let, že povezanih z glasbo. Igral je na več kot 400 porokah.

Glasba je bila od nekdaj močno zasidrana v njihovi družini. Tudi njegov oče in kar sedem stricev je igralo na diatonično harmoniko. Na glasbeno pot je stopil, ko je bil star sedem let. Bil je v prvem razredu, ko mu je oče prinesel harmoniko, da je lahko nastopil na odru. Pri dvajsetih je že igral v triu na porokah, leta 1975 pa se je končno odločil ustanoviti ansambel. Skupina je hitro zaživela in postala prepoznavna po širni Dolenjski in spodnji Štajerski. Po nekaj letih je njegov prvi ansambel razpadel in leta 1980 so se z basistom in baritonistom Tinetom Markom, kitaristom Dragom Mutakom ter pevcema Stanko Macur in Mirkom Španom lotili resnejšega glasbenega delovanja. Kmalu so pod taktirko Borisa Kovačiča posneli svojo prvo kaseto z naslovom Kjer nekoč je veter zibal klasje, naslovna skladba pa je bila zelo odmevna tudi na Lojtrci domačih ljubljanskega radia. Ansambel je uspešno nastopal tudi na ptujskem in števerjanskem festivalu domače glasbe.

Fantje iz Senožeč in okolice, rojeni leta 1914, so se fotografirali ob »vestirngi«, kot so po domače rekli naboru pred služenjem vojaškega roka. Ob harmonikarju sedi (s klobukom na glavi) oče Karoline Šega iz Senožeč.  

Na fotografiji so učenci 1. in 2. razreda osnovne šole Radovica pri Metliki v šolskem letu 1954/55. V učilnici so bili vsi skupaj, saj je bil pouk kombiniran in je ista učiteljica poučevala oba razreda. Fotografijo nam je posredovala Ivanka Rus iz Metlike.

Pogovor z Marijo Mojco Vilar, diplomirano slikarko, in njeno mamo gospo Maro, legendarno ljudsko pevko, je zelo iskriv, poln posebnih spominov, harmonije in humorja. Marsikaj imata skupnega; bolj kot z besedami sta s pesmijo in načinom sploh »sporočali«, kako zelo sta povezani in kako sta si podobni. Ob tem pa je vsaka zase zelo močna in povsem samostojna ženska. Še zlasti pri gospe Mari, ki je 26. januarja (le dan pred Mozartovim rojstnim dnem) praznovala 87 let, je poudarek na samostojnosti. Vesela je, da lahko sama skrbi zase, da lahko pomaga drugim ljudem in tudi domačim, da se vsak dan vozi s kolesom. Precej tega je splošno znanega, toda gospa Mara je še marsikaj.

Zakaj se je iskrenemu sogovorniku z bogatim besednim zakladom in neizmernim znanjem Radovanu Rakovcu - Mahi iz Zgornjih Bitenj življenje pri 25 letih usmerilo na svojevrsten tir? Letos bo preteklo že štirideset let od tedaj, ko je začel svojo vizijo sveta predstavljati s tapiserijami. Sam nariše predloge zanje in jih tudi stke.

Po izobrazbi je ekonomist. Najprej je delal v trgovskem podjetju Kokra Kranj, nato pa v Mesni industriji Gorenjske. Ocenjuje, da je zaradi stresnega dela zdrsel v depresijo, nato se mu je vse skupaj sesulo. Pristal je v bolnici v Begunjah in v 23 mesecih neprekinjenega bivanja tam ustvaril knjigo Od prebujanja vesolja do prebujenja človeka, ki je pred kratkim doživela že četrti ponatis. »Hvaležen sem, da so me naučili delati tapiserije in mi tako ohranili ustvarjalne navade. Najprej sem naredil komplet tapiserij geometrijskega tarota.

 Zmaja, to strašno pošast, lahko premaga le junak. Grški junak Jazon je premagal zmaja, ki je živel v močvirju ob nekdanji Emoni, kamniški junak Vrtomir pa je premagal zmaja, ki je v davnih dneh gospodaril v dolini Kamniške Bistrice.

 Živel je v jezeru ob izviru Kamniške Bistrice in čuval zaklad, ki ga morda še danes skrivajo skale ob izviru te reke. Še preden se je boril z zmajem, je pogumni vitez Vrtomir v življenju doživel marsikaj težkega. Doma je bil z nekega gradu ob reki Krki, a kot otrok se je nekoč izgubil v gozdu in ujeli so ga razbojniki. Iz njihovih rok sta ga rešila ženin in nevesta, ki sta se skozi ta gozd s spremstvom peljala k poroki. Napadli so jih razbojniki, a so jih spremljevalci svatovskega sprevoda premagali.

Andrej Bolčina, po domače Dreče Zahribarski (po legi rojstne hiše), se je pred skoraj devetdesetimi leti rodil v vasi Otlica, na približno devetsto metrov visoki planoti, ki se imenuje Angelska gora ter leži med Čavnom in Nanosom na Primorskem. Vas je dobila ime po znamenitem naravnem oknu v kamniti steni, ki omogoča pogled na Vipavsko dolino. Prebivalci so Gorjani, za katere je znano, da so od nekdaj pametni, iznajdljivi in po izročilu zviti (furbi). Naš sogovornik ima vse te lastnosti, je pa tudi hudomušen, vitalen, s fotografskim spominom, razgledan, iskrivih misli in odprtega srca, predvsem pa pronicljiv opazovalec aktualnih dogodkov.

Vida in Robert Yebuah sta se spoznala v ljubljanskem študentskem naselju. Vida je prišla iz Novega mesta na pedagoško akademijo, Robert pa iz Gane – iz etične skupine Ga – na študij metalurgije. Z njene strani je bila to ljubezen na prvi pogled, Robert pa je bil sprva malo zadržan. »Ko pa sem ugotovil, da so njeni žareči pogledi namenjeni meni, sem se sprostil in si priznal, da tudi jaz enako čutim do Vide.«

 Robert si je sicer želel v rodni Akri študirati arhitekturo, toda ker v srednješolskem programu niso imeli umetniškega risanja, se na želeno fakulteto ni mogel vpisati. Tudi v Ljubljani mu to ni uspelo, kajti študentje iz Gane so lahko v tujini študirali le na fakultetah, ki jih v Gani ni bilo. Robert se je zato prijavil za študij metalurgije, vendar z upanjem, da ga bo v Jugoslaviji lahko zamenjal za študij arhitekture. To mu pa ni uspelo, ker je prav tisto leto ganska vlada poslala okrožnico vsem državam, da morajo ganski študentje študirati natanko tisto, za kar so se prijavili. 

 Čedna nevesta s klobukom je Ana Petrič, ki se je maja leta 1936 na Prevaljah poročila s Francem Podobnikom. Fotografijo nam je poslala njuna hči Marija Podobnik Cvetkovski.

 Jeseni leta 1958 so s proslavo na Glavnem trgu v Novem mestu pospremili odprtje novozgrajene avtoceste med Ljubljano in Zagrebom. Fotografijo hrani Avguština Lah. 

 Na fotografiji so dekleta, ki so obiskovale bolničarsko šolo na Golniku v šolskem letu 1957/58. Nekatere se še redno srečujejo, druge pa Marica Trstenjak, ki živi v Ivanjkovcih, vabi, da se ji oglasijo in skupaj obujajo spomine. Pokličite jo na telefonsko številko: 051 382 110.

ODSTRTE PODOBE – STARA VRHNIKA

»Večja gručasta vas v bližini Vrhnike leži na valovitem svetu severozahodnega roba Ljubljanskega barja, pod obronki gozdnate Planine (Špica, 735 m). Naselje je kot Gornja Vrhnika (Oberndorf) prvič omenjeno v notranjeavstrijski fevdni knjigi iz leta 1444, kasneje pa so jo preimenovali v Staro Vrhniko (Alt Oberlaibach), da so jo ločili od imena sedanjega občinskega središča. K stari Vrhniki spadajo tudi zaselki Podčelo, Razor in Kuren, ki so raztreseni po bližnjem pobočju Ulovke (801 m) in ob njem. Višji osrednji del vasi je nagneten okoli podružnične cerkve sv. Lenarta, medtem ko stojijo hiše v Dolu, na Devcih in Hribih na prostornejšem delu vasi,« nam je najprej na hitro predstavila svojo rojstno vas 70-letna upokojena gostinka Ema Goričan, ki se že tretje desetletje ljubiteljsko ukvarja z rodoslovjem in krajevno zgodovino.