ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Svetovna organizacija Unesco je leta 2011 z vpisom kolišč okoli Alp na seznam kulturne dediščine prepoznala neprecenljivo vrednost in pomen varovanja tovrstnih najdišč. Od več kot 1.000 znanih koliščarskih naselbin v Švici, Franciji, Nemčiji, Avstriji, Italiji in Sloveniji, ki segajo v obdobje od 5.000 do 500 pr. n. št., je na seznam vpisanih 111 najdišč, med njimi devet z Ljubljanskega barja. Intenzivna izraba prostora in okoljske spremembe so v zadnjih letih raziskave usmerile predvsem v zaščito in ohranjanje teh dragocenih najdišč.

Pripovedi o zmajih spadajo v tisto vrsto ljudskih pripovedi, s katerimi si ljudstvo razlaga različne pojave v naravi. Dragocenost teh pripovedi je v sporočilu o miselnosti našega ljudstva v nekem zgodovinskem obdobju.

V vsaki ljudski pripovedi najdemo zrno resnice, ki pa ga moramo v nekaterih zgodbah s posluhom poiskati: Šmarno goro je nametal velikan Hrust, Špik je ukazal zgraditi velikan Ledenec. Kje je tu resnica? V ljudski logiki. Veliko goro naredi velikan – pameten in logičen odgovor.

Zmaj v slovenski ljudski pripovedi nastopa v različnih vlogah. Pod goro Bogatin je skrit Zlatorogov zaklad, a ne moremo do njega, saj ga čuva strašni zmaj. Zmaj je zanesljiv čuvar zakladov, a je tudi povzročitelj cele vrste nesreč.

Justina Golob iz Velikega Gabra je vitalna stoletnica, nasmejana in polna energije, ki ne pozna prav nobene ovire. Danes živi v varovanem stanovanju pri Domu starejših občanov Trebnje, kjer je vesela sprejemala obiskovalce ob visokem jubileju.

Rodila se je v Ajdovcu pri Žužemberku kot dvanajsta od štirinajstih otrok. Otroštva se zelo rada spominja. Po opravljeni kmetijsko-gospodinjski šoli je zamenjala kar nekaj zaposlitev: v Soteski pa v župnišču Veliki Gaber, zatem je odšla v Šumi v Ljubljano in od tam v Vrtnarijo Selo. Nekaj časa je delala kot kuharica, pozneje pa v vrtnariji. Tam je spoznala Ivana, s katerim je bila poročena 37 let.

Zofija Globočnik iz Dolenje vasi pri Čatežu je ime dobila po mami, ki jo je oče, ki je bil v Rusiji ujetnik avstro-ogrske vojske, pripeljal izza Kaspijskega morja. Po njej je podedovala tudi gostoljubno, dobrosrčno in prijazno rusko dušo.

Že kot petletno deklico jo je pritegnilo gledališče. Na Zaplazu je z igro Slehernik gostovala ljubljanska Drama. Potrebovali so Jezuščka in mala Zofija je bila več kot primerna za to vlogo. Od tedaj naprej ni bilo prireditve, da na njej ne bi nastopila v taki ali drugačni vlogi. Še zdaj skorajda vsak dan odrecitira del kake zgodbe ali pesmi, ki ji je ostala v spominu.

Martino Felicijan z Vranskega smo pred časom že predstavili v Vzajemnosti, saj kot pobudnica vseslovenske razstave rož iz papirja skrbi za ohranjanje te tradicije. Lansko leto pa je bilo zanjo in za moža Jožefa posebno, saj sta praznovala petdeset let skupnega zakonskega življenja.

Martina in Jožef sta si poročno zaobljubo vnovič izrekla v župnijski cerkvi sv. Mihaela na Vranskem. Nevesta je seveda imela poseben poročni šopek iz zlatih papirnatih vrtnic, narejen povsem v njenem slogu. Poročni priči sta bili njuni hčerki dvojčici Andreja in Darja. Zakonca imata še hčerko Mojco, dekleta so si ustvarila družine in poskrbela, da imata zakonca Felicijan šest vnukov. 

Franc Jerončič je pri 95 letih veder, čil, bister in pokončen mož, ki še vedno skrbi sam zase, rezbari, obdeluje vrt in sadovnjak. Svoj dom ima v Melinkih nad Kanalom, kjer je uredil muzej z etnološko zbirko, predmeti iz prve in druge svetovne vojne ter svojimi rezbarskimi skulpturami.

Rodil se je 27. oktobra 1923 v revni družini v vasi Kostanjevica. Doma so imeli majhno kmetijo, živeli so v hudi revščini. Spominja se, da niso imeli nogavic in spodnjih hlač. Poleti so spali na skednju, pozimi pa v hlevu. Veliko so kosili, delali drva in oglje, ki so ga prodajali čez mejo.

Na vprašanje, kje leži vas Kačiče, bi znal le malokdo odgovoriti. Pa vendar so za to lepo vas, ki leži blizu Parka Škocjanske jame, torej na stičišču apnenčastega Krasa in flišnatih Brkinov, vedeli že na dunajskem dvoru. Leta 1898 so ob 50. obletnici vladavine presvetlega cesarja Franca Jožefa I. za napredno kmetovanje podelili »pranonotu« naše sogovornice Andrejke Cerkvenik denarno nagrado 50 kron. V hranilnici ga je čakal denar, na hišni številki 13 pa ga je presenetila še imenitna listina.

Andrejka je po družinskem rodovniku že šesta generacija (od skupno devetih), ki neprekinjeno živi na domačiji. Živi skupaj z mamo Katico, ki je pri 83 letih še vedno vitalna. Gospa Katica in njen pokojni mož sta hčerkama – mlajši Andrejki in starejši Aniti, ki je uspešna odvetnica – dala najlepšo doto s šolanjem, delavnostjo in posebnim odnosom do tradicije in zemlje. 

Na fotografiji, ki je bila posneta leta 1950, so uslužbenci Krajevnega ljudskega odbora Št. Peter na Krasu (danes Pivka). Pri fotografiranju se jim je pridružila Frančiška Melink, takrat bolničarka v bližnji ambulanti dr. Kinkela, ki nam je poslala fotografijo. Na skrajni levi strani stoji Leopold Melink, ki ga tedaj Frančiška še ni poznala, vendar se je zelo kmalu z njim poročila.

Fotografija, ki je nastala junija 1963, je z valete takratnega 8. b razreda OŠ Vide Pregarc iz Ljubljane. Šele oktobra letos so se nekdanji sošolci spet srečali. Z nekaterimi sošolkami in sošolci so žal izgubili stik, zato Tanja Rotar vabi tiste, ki se prepoznajo na fotografiji, pa niso prišli na srečanje, da jo pokličejo na telefonsko številko: 041 926 959.

Mara Ovsenik, rojena Križaj, zaslužna profesorica Fakultete za organizacijske študije, je doštudirala slavistiko, magistrirala iz organizacijskih ved in kar dvakrat doktorirala, in sicer iz socialne politike in socialnega menedžmenta na sarajevski univerzi, iz menedžmenta kakovosti pa na Fakulteti za organizacijske študije. Glede na njeno življenjsko zgodbo pa bi lahko rekli, da je doktorirala tudi iz mnogih življenjskih situacij, s katerimi se je kalila.

Izhaja iz okolice Škofje Loke, iz njenega srečnega otroštva pa še zlasti sije lik babice Marije. »Bila je mila, topla oseba, ki je znala brez povzdignjenega glasu – danes bi rekli konstruktivno – opozoriti na nepravilnosti. Učila nas je, da smo eno s stvarstvom.« Življenjska zgodba njene babice je nenavadna, saj je bila določena za nuno, in to poslanstvo je z veseljem sprejela. Ko je imela nunski stan, je dosegla tudi univerzitetno izobrazbo. Ker pa je njen brat, ki naj bi prevzel bogato domačo kmetijo, padel na ruski fronti, so starši hčerko vzeli iz samostana in jo poročili z vdovcem iz sosednje, druge največje kmetije. Verjetno ji ni bilo lahko živeti z nepismenim in ne ravno tankočutnim človekom, toda sprejela je to življenje in se predala družini. Rodila je dva otroka, eden je umrl kot dojenček, z Marinim očetom in njegovo družino pa je živela do smrti. 

V stari osnovni šoli na Svetem Štefanu, ki bo naslednje leto praznovala 110. obletnico, so se srečali učiteljice, učitelji in ravnatelji, ki so poučevali od leta 1957 do 1975 na takratnem Vinskem Vrhu pri Slivnici. Tako se je namreč kraj imenoval po dekretu takratne Vlade SFRJ iz leta 1948. Bilo je to prisrčno srečanje, polno čustev, solz in veselja, saj se nekateri niso videli več kot 40 let. Sprejela sta jih sedanja lastnika, ki sta v stavbi obiskovala osemletko, Ana Šolinc (roj. Recko) in njen mož Marjan.