Jože Javornik iz Stražišča v Kranju, nekdanji skakalec, trener, sodnik in tehnični delegat vseh stopenj, je bil kar 42 let predsednik Smučarskega kluba Triglav Kranj. Je prvi častni predsednik kluba in avtor zbornika z naslovom 70 let v službi smučarskih skokov, ki ga je pripravil pri 84 letih.

Športno kroniko je pripravil v enem letu. Največ časa je porabil za statistiko državnih prvakov. Vso je izračunal peš, računalniško pa jo je obdelala žena Meta, ki je bila tudi dejavna v klubu. »Upošteval sem mnenja, da naj 70 let svojega delovanja v klubu prikažem jedrnato. Z okrog 150 fotografijami Branka Finžgarja in 30 iz osebnega in klubskega arhiva je opremljenih več kot petdeset mojih prispevkov, grafov in tabel ter zapisov dolgoletnih aktivnih sodelavcev. Ti so množično prišli na predstavitev publikacije.«

Skoraj 74 let so stare rdeče knjižice z naslovom Nekaj partizanskih, v katerih je natisnjenih 17 partizanskih in revolucionarnih pesmi, ki so jih po spominu zapisali jugoslovanski aktivisti v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau. V zapuščini svojega očeta Vlasta Kopača jih je našla hči Mojca Kopač in jih ob dnevu spomina na žrtve holokavsta podarila članom Skupnosti internirancev Dachau.

Pesmi so bile napisane s pisalnim strojem in razmnožene na ciklostil ter spete v lične knjižice, izdal pa jih je kulturno-propagandni odsek Jugoslovanskega narodnega odbora v koncentracijskem taborišču Dachau maja leta 1945. Nekatere knjižice so celo oštevilčene kot bibliofilski izvodi. Te pesmi so prepevali taboriščniki na mitingih in srečanjih med čakanjem na odhod v domovino in med vračanjem. Kako je taboriščnikom, ki so se po koncu vojne bolni in izčrpani vračali na svoje domove, uspelo prenesti tudi večje število teh knjižic in druge risbe, ki so se ohranile vse do danes, ni povsem jasno. Mojca Kopač pa pravi, da njen oče o taborišču doma ni nikoli govoril.

ODSTRTE PODOBE – ZASIP

Ko je mladinski pisatelj in risar samouk Franc Rojec kot davčni izvrševalec služboval v Radovljici, je leta 1900 narisal tudi tri motive razpotegnjenega naselja v Blejskem kotu, na osnovi katerih je celovški založnik Alois Beer izdal objavljeno večslikovno razglednico. Vas je prislonjena ob južno prisojno pobočje hriba Hom (834 m), od koder je čudovit razgled na Bled in njegovo okolico, zaradi katerega jo je pesnik France Prešeren poimenoval »oltar Gorenjske«. »V zgodovinskih listinah je Zasip z imeni petih svobodnih kmetov prvič omenjen med letoma 1075 in 1090. Od nastanka pričujoče razglednice, torej v zadnjih skoraj 120 letih, se je število prebivalcev naglo povečevalo, saj so jih leta 1900 našteli 300, lani pa nekaj čez 1000, torej se je več kot potrojilo,« pravi 80-letni upokojenec Polde Kolman, ki se je z Bleda, kjer je imel dolga leta znano kemično čistilnico, semkaj preselil pred 45 leti.

Na fotografiji so dijaki, ki so v šolskem letu 1953/54 obiskovali lesarsko šolo v Ljubljani. Fotografijo nam je poslal Anton Krek iz Slovenske Bistrice.

Med družicami, ki so avgusta 1933 spremljale blagoslov zvonov na Lešah, je bila tudi Nančka Petrič s Plata nad Mežico, mama Marije Cvetanovski, ki hrani fotografijo.

Fotografija je nastala v Galiciji leta 1916. Na njej je Andrej Podbevšek iz Laz v Tuhinjski dolini. Bil je dragonec pri avstrijski konjenici, kar pomeni, da se je premikal s konjem, boril pa peš. Fotografijo hrani njegova hči Ivanka Mileševič iz Podbrezij. 

Svetovno priznani enolog dr. Julij Nemanič je bil štiri leta član izvršnega odbora Mednarodne organizacije za trto in vino (OIV) v Parizu. Je dobitnik mnogih priznanj, tudi francoskega viteškega križca (Chévalier de mérite d'agricole) za zasluge v vinarstvu. In je tisti »čarodej«, ki je belokranjska vina popeljal do najvišje kakovosti. Veliko je potoval, hkrati pa vsa ta leta redno obdeloval tudi svoj vinograd. O njegovem zanimivem življenju sva se pogovarjala v Metliki v družinski hiši, ki stoji tik pod hribom, imenovanim Veselica. Svojih 80 let »dobro skriva«, saj sta oba z ženo Stanko neverjetno mladostna. Ali ima za tako vitalnost zasluge tudi modra frankinja, bogata z antioksidanti?

»Otroci ne bodo mogli skrbeti za naju. Imajo sami s sabo dovolj skrbi. Saj je slišati, da je v domu za starejše prav zanimivo. Vedno se nekaj dogaja: razne delavnice, pevski zbor, šah, zabave s plesom. Eni so prav zadovoljni,« pravi Agata, glavna junakinja istoimenske enodejanke, ki jo je napisala Zdenka Gačnik, upokojena učiteljica razrednega pouka.

Takoj po upokojitvi leta 2003 se je dejavno vključila v Društvo upokojencev Lavrica. Tam je prevzela organizacijo enodnevnih izletov. Organizirala jih je več kot 40. »Vedno se potrudim, da je izlet zanimiv, ne preveč naporen, cenovno dostopen, zabaven in kulturen. Prepotovali smo vso Slovenijo in mnogo krajev zunaj meja, nabirali zelišča z zeliščarjem gospodom Kukmanom iz lekarne Stična, obiskali Botanični vrt ter se potepali po Ljubljani. O izletih sem pisala tudi v občinskem glasilu Glasnik,« pravi in doda, da je z gospo Maričko Gregorič...

ODSTRTE PODOBE – ŠMARJE PRI JELŠAH

»Potem ko je bilo Šmarje pri Jelšah leta 1871 povzdignjeno v trg, je dobilo tudi pomembne sodne in upravne službe ter postalo upravno središče Obsotelja in Kozjanskega vse do danes. Kraj se je naglo razvijal: leta 1873 so na mestu, kjer je zdaj pošta, postavili novo šolo; dve leti pozneje so zgradili palačo okrajnega sodišča; v naselju je bil sedež davkarije, pošte in orožniške postaje; leta 1883 so ustanovili narodno čitalnico ter leta 1892 še hranilnico in posojilnico.

V Gledališču Glej so na oder postavili že drugo predstavo Starci mladih režiserjev Tina Grabnarja in Hane Vodeb. Sedem nastopajočih med 64. in 79. letom s pomočjo čarovniških trikov pred gledalci razgrinja zgodbe o lastnih strahovih in bolečinah, o osamljenosti, strahu pred fizičnim propadanjem, težavah pri spopadanju s sodobnimi tehnologijami pa tudi o svojem veselju do življenja, prijateljstvu in zavedanju o svoji minljivosti.

Najstarejša med nastopajočimi je 79-letna Stanka Škodič, svetlolasa gospa iskrivih oči in vedrega nasmeha, ki se – v predstavi in resničnem življenju – najtežje spopada s sodobno tehnologijo, z računalnikom. Teh v času njene aktivne delovne dobe seveda še ni bilo, še mobilnih telefonov ne, a uporabo le-tega je usvojila. Računalnik pa ji predstavlja večji problem. »Nisva prijatelja. Otroka sta mi ga kupila in me spodbujala, ampak ga imam kar tam, v sobi, pokritega s prtičkom. Jaz pa grem rajši ven, v naravo!« pove v predstavi in napove, da ga bo na koncu razbila. No, vmes pa še malo čara: razreže in spet sestavi vrvico, raztrga in ponovno sestavi časopis in telefon. Seveda gre za trike, ki se jih je bilo treba naučiti, tako kot žongliranja. A naloge za gospo, ki si bo letos naložila osmi križ, niso bile prav preproste. Ali se je bilo težko naučiti čarovniške trike, vprašam. »Bilo, a sem vztrajala in doma ponavljala in ponavljala. Ponosna sem na to, da mi je uspelo,« pove.

 V ljudskem izročilu je pogosto govora o zakladih, zakopanih na skritih mestih, o skrivnostnem zlatem teletu in loncih, polnih srebrnikov. V teh zgodbah je včasih odmev zares odkritih dragocenosti. Take zaklade, arheologi jih imenujemo tudi depoji, so ljudje pri nas zakopavali že v bronasti in železni dobi.

Konec 2. tisočletja pr. n. št. je bilo deponiranje bronastih predmetov v obsežnih delih Evrope in tudi v Sloveniji množično. Depoje, kakršen je tisti iz Črmošnjic, so ljudje pogosto zakopali ali pa le odložili v skalne razpoke na odmaknjenih višjih legah. Taki so poleg Črmošnjic še depoji Jurka vas in Gorenji Suhadol na Dolenjskem, Debeli vrh na Kočevskem ter Čermožiše in Hočko Pohorje na Štajerskem. V njih so večinoma razlomljeni bronasti predmeti – orožje, orodje in noša. Te zaklade so si raziskovalci v preteklosti običajno razlagali kot pokazatelje metalurških dejavnosti bronastodobnih livarjev: raznovrstni razlomljeni predmeti v depojih naj bi bili namenjeni taljenju in ponovnemu vlivanju v nove bronaste izdelke.

Zorka Čulav, 95-letna simpatična, vedno nasmejana gospa, večkrat pove, da je presrečna, da živimo v miru. Med drugo svetovno vojno je bila namreč bolničarka in borka Biokovega odreda 8. korpusa 9. udarne brigade. Že nekaj let prebiva v Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani, rada poseda v kavarni ter se veseli srečanj z družino.

Otroštvo sta z letom dni starejšo sestro Nedo preživljali v vasici Kljenk blizu Makarske. Oče je odšel s trebuhom za kruhom v Avstralijo, še preden se je rodila novembra 1923. Vrnil se je, ko ji je bilo 11 let. »Življenje na vasi je bilo lepo, starši so imeli veliko zemlje in vole, s katerimi so orali tudi za druge kmete.«