V družini Hrovat so vsi zapisani trdemu delu, sonaravnemu napredku pa tudi adrenalinskim športom. Tudi potujejo radi, to pa privoščijo tudi zaposlenim v njihovem podjetju, saj gredo enkrat na leto skupaj na izlet v tujino. Njihova hiša stoji v Podkorenu tik ob znameniti FIS-progi, zato ni nič čudnega, da so od malega zaznamovani z gorami in smučanjem.

 Janez (Jani) je ponosen družinski človek in že od leta 2014 župan Kranjske Gore. Prizadevno in vztrajno razvija številne potenciale te občine. Mlajša hči Meta navdušuje s smučarskimi dosežki na najvišjem nivoju, starejša Urša, nekoč tudi smučarka, pa je postavila že svojo turistično-gostinsko dejavnost. Za vsemi pa je Darja, žena in mama, ki drži tri družinske in poslovne vogale. 

Med 21. in 24. marcem bodo v Planico spet romale množice športnih navdušencev in navijačev, da bi spodbujale pogumne mladeniče, ki se bodo s skakalne velikanke pognali v zrak in pristali tam nekje daleč čez 200 metrov. Ne glede na to, kakšne rezultate bodo dosegli naši orli, si vsi po vrsti zaslužijo naše globoko spoštovanje in občudovanje že zato, ker se s tistih višin, s strmega zaleta poženejo v dolino. Kdor ne verjame, naj se enkrat pozimi ali poleti povzpne po zaletišču in pogleda navzdol ...

»Pri nas na Koroškem navada je ta, da radi zapojemo iz srca ...« pojejo pevke ženskega pevskega zbora Splošne bolnišnice Slovenj Gradec.

Zbor deluje že trideset let in ves čas ga vodi zborovodkinja Kazimira Nanut Lužnik, ki je tudi pobudnica za ustanovitev zbora. Po bolnišnici, kjer je delala kot rentgenska tehnica, je hodila s piščalko, piskala in pela ter spraševala sodelavce, ali bi se pridružili pevskemu zboru. Nekateri so bili povabila veseli, drugi so se ga otepali, na koncu pa so le zapeli skupaj. Sprva so začeli peti kot mešani pevski zbor. Ko so moški odšli, so ženske še naprej pele in nastopale. V zboru deluje 20 pevk, ki jih druži ljubezen do petja in koroške zemlje.

Zmaji nekdaj niso bili le pošasti, ki so požirale živino in povzročale potrese in poplave, ampak so bili tudi zanesljivi varuhi zakladov. Morda eden teh zmajev še danes čuva zaklad v jezeru pod vasjo Dovje.

V Močilniku pod dovško vasjo, globoko pod zemljo, leži Zlato jezero. V tem jezeru je zlata, da ga z desetimi barkami ne bi mogli odpeljati. In še nekaj je v tem jezeru – zmaj s sedmimi glavami!

Nekega dne je tega zmaja zabolel zob. Kar tulil je od bolečine. V tej hudi stiski se je spomnil na velikana Robavsa, ki je v starih časih živel v gošči pod Borovljami – tako se je nekdaj imenovala današnja Kranjska Gora. Robavs je bil zoboderec in ranocelnik velikanom, zmajem, divjim ženam in drugim takim skrivnostnim bitjem. Dovški zmaj je odlomastil naravnost k Robavsu. Grozanski zoboderec ta dan ni imel kaj prida posla, zato si je preganjal dolgčas tako, da je pljuval na Mežakljo onstran doline. Kadar je pogodil najvišji vrh Mežaklje, je od veselja kar zarjul.

Le kdo od nas za darilo še ni prejel vrečke kave in obratno – kdo je še ni prinesel komu v dar? Mlade generacije sicer te navade nekako ne poznajo, a je še kako zakoreninjena med srednjo in starejšo populacijo. O skrivnostih in posebnostih tega opojnega vročega napitka smo se pogovarjali z Marijo Tul iz Lucije.

To je tista gospa, ki je s svojo ekipo konec 60. let v podjetju Droga ustvarila kavo Barcaffé z recepturo, ki jo okušamo še danes. »Ta kava je zelo poceni, če upoštevamo njeno kakovost,« pravi. Spominja se, kako je v 60. letih v tedanji Jugoslaviji kava veljala za prestižen izdelek, ki si ga ni mogel privoščiti vsakdo. »Takrat smo kavo pakirali v vrečke po 50 gramov in nato po 100 gramov, da so si jo lahko ljudje vsaj kdaj pa kdaj kupili ali jo komu podarili. Takšen način pakiranja je bil cenovno ugodnejši. Zanimivo, da se je še danes obdržalo 100-gramsko pakiranje, česar v drugih državah ne zasledimo.«

ODSTRTE PODOBE – BOROVNICA

Veliko gručasto naselje leži na prehodu iz široke doline potoka Borovniščica v ravnino Ljubljanskega barja, v kotlini med Planino (735 m) na vzhodu ter Lipovcem (752 m), Velikim Trebelnikom (815 m) in Malim Trebelnikom (807 m) na vzhodu, medtem ko na jugu prehaja v sosednjo Dražico. Barjanska vas s petdesetimi hišami je doživela razvojni razmah sredi 19. stoletja, ko so skoznjo speljali južno železnico Dunaj–Trst in borovniško dolino premostili z znamenitim viaduktom. Prihod železnice v kraj je na prehodu iz 19. v 20. stoletje omogočil tudi širitev gospodarskih dejavnosti, med katerimi mu je dala pečat zlasti lesna industrija. Eden od najuspešnejših takratnih borovniških podjetnikov je bil založnik trislikovne krajevne razglednice Anton Kobi, praded 75-letnega Gregorja Koblerja, upokojenega dipl. inž. kemijske tehnologije.

Dobre stare viže

Rodil se je pred 71 leti in na začetku svoje glasbene poti je bil znan predvsem kot ljudski godec. »Prvič sem samostojno zaigral na ohceti že pri svojih 15 letih in zame je bil tedaj to kar velik napor, saj je bilo treba igrati ves dan in vso noč pa še drugi dan,« se Jože Škoberne iz Dolnjega Leskovca pri Brestanici spominja svojih rosnih let, že povezanih z glasbo. Igral je na več kot 400 porokah.

Glasba je bila od nekdaj močno zasidrana v njihovi družini. Tudi njegov oče in kar sedem stricev je igralo na diatonično harmoniko. Na glasbeno pot je stopil, ko je bil star sedem let. Bil je v prvem razredu, ko mu je oče prinesel harmoniko, da je lahko nastopil na odru. Pri dvajsetih je že igral v triu na porokah, leta 1975 pa se je končno odločil ustanoviti ansambel. Skupina je hitro zaživela in postala prepoznavna po širni Dolenjski in spodnji Štajerski. Po nekaj letih je njegov prvi ansambel razpadel in leta 1980 so se z basistom in baritonistom Tinetom Markom, kitaristom Dragom Mutakom ter pevcema Stanko Macur in Mirkom Španom lotili resnejšega glasbenega delovanja. Kmalu so pod taktirko Borisa Kovačiča posneli svojo prvo kaseto z naslovom Kjer nekoč je veter zibal klasje, naslovna skladba pa je bila zelo odmevna tudi na Lojtrci domačih ljubljanskega radia. Ansambel je uspešno nastopal tudi na ptujskem in števerjanskem festivalu domače glasbe.

Fantje iz Senožeč in okolice, rojeni leta 1914, so se fotografirali ob »vestirngi«, kot so po domače rekli naboru pred služenjem vojaškega roka. Ob harmonikarju sedi (s klobukom na glavi) oče Karoline Šega iz Senožeč.  

Na fotografiji so učenci 1. in 2. razreda osnovne šole Radovica pri Metliki v šolskem letu 1954/55. V učilnici so bili vsi skupaj, saj je bil pouk kombiniran in je ista učiteljica poučevala oba razreda. Fotografijo nam je posredovala Ivanka Rus iz Metlike.

Pogovor z Marijo Mojco Vilar, diplomirano slikarko, in njeno mamo gospo Maro, legendarno ljudsko pevko, je zelo iskriv, poln posebnih spominov, harmonije in humorja. Marsikaj imata skupnega; bolj kot z besedami sta s pesmijo in načinom sploh »sporočali«, kako zelo sta povezani in kako sta si podobni. Ob tem pa je vsaka zase zelo močna in povsem samostojna ženska. Še zlasti pri gospe Mari, ki je 26. januarja (le dan pred Mozartovim rojstnim dnem) praznovala 87 let, je poudarek na samostojnosti. Vesela je, da lahko sama skrbi zase, da lahko pomaga drugim ljudem in tudi domačim, da se vsak dan vozi s kolesom. Precej tega je splošno znanega, toda gospa Mara je še marsikaj.

Zakaj se je iskrenemu sogovorniku z bogatim besednim zakladom in neizmernim znanjem Radovanu Rakovcu - Mahi iz Zgornjih Bitenj življenje pri 25 letih usmerilo na svojevrsten tir? Letos bo preteklo že štirideset let od tedaj, ko je začel svojo vizijo sveta predstavljati s tapiserijami. Sam nariše predloge zanje in jih tudi stke.

Po izobrazbi je ekonomist. Najprej je delal v trgovskem podjetju Kokra Kranj, nato pa v Mesni industriji Gorenjske. Ocenjuje, da je zaradi stresnega dela zdrsel v depresijo, nato se mu je vse skupaj sesulo. Pristal je v bolnici v Begunjah in v 23 mesecih neprekinjenega bivanja tam ustvaril knjigo Od prebujanja vesolja do prebujenja človeka, ki je pred kratkim doživela že četrti ponatis. »Hvaležen sem, da so me naučili delati tapiserije in mi tako ohranili ustvarjalne navade. Najprej sem naredil komplet tapiserij geometrijskega tarota.