Alojzija Strle, štiriinšestdesetletna sveža upokojenka, Ljuba, kot jo poznajo njeni bližnji in krajani, je vse življenje tesno povezana z Ljubljanskim barjem. Barjani so bili že njeni predniki. Živeli so na Ižanski cesti in nato v Črni vasi, kjer živi s svojo družino.

»Zaljubljena sem v Barje. Vse imam rada, ljudi, živali, rastline, pokrajino, vonj te naše črne zemlje, vse, prav vse. Člani Turističnega društva Barje ga želimo zaščititi in v sodelovanju s Turizmom Ljubljana in Krajinskim parkom Ljubljansko barje izvajamo projekte, kot sta Učna pot po Barju in Otroške barjanske žabarije za otroke vseh starosti, organiziramo čistilno akcijo, Jesensko tržnico in Srečanje pod smrek'co, na katerih se srečajo domačini, Barjani.«

ODSTRTE PODOBE – TREBIJA, GORENJA VAS

Razloženo naselje z gručastim jedrom nad izlivom potoka Trebišnika v reko Poljansko Soro leži v Poljanski dolini med Gorenjo vasjo in Žirmi, v zatišni dolini pod hribom Planina in gričem Ločile. Pri Trebiji se regionalna cesta razcepi v dva kraka: eden se ob Sori nadaljuje v Zgornjo Poljansko dolino, drugi pa se ob Hobovščici vzpne na preval Kladje in spusti v Cerkno. Hkrati je v vasi tudi odcep stranske ceste v Staro Oselico z župnijsko cerkvijo sv. Pavla iz 17. stoletja. Razgledniška fotografija, ki je nastala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, prikazuje središče naselja, v katerem so poleg šole ob desnem robu in novozgrajenega Doma pod Planino prevladovale štiri velike kmetije (grunti): Županova, Jelarjeva, Andrejčeva in Bizjakova. Z zadnje je doma naš tokratni sogovornik 78-letni Franc Ušeničnik, upokojeni univ. dipl. inž. agronomije in dolgoletni direktor Semenarne Ljubljana.

Jože Kašca iz vasi Soča si je od nekdaj želel imeti svojo gostilno, a mu tega ni uspelo uresničiti. Je pa željo vsaj delno uresničil pri svojih 65 letih, in sicer je postavil kamp. Njegovo delo uspešno nadaljuje vnuk Peter Della Bianca, ki je s svojo inovativnostjo in odgovornim odnosom do narave nadgradil dedove ideje, kamp razširil in ga moderniziral.

Po krepkem stisku roke in sveži podobi nisem mogla verjeti, da ima Jože že 96 let. Le noge ga več ne držijo prav dobro. Natančno se spominja marsikatere vragolije pa tudi marsikaterega zelo resnega dogodka iz preteklosti, včerajšnji dogodki pa mu uhajajo iz spomina. Bil je partizan in prestal je marsikaj težkega. Kasneje je postal logar in svoje delo je opravljal z velikim veseljem vse do upokojitve. Takrat je začel novo kariero.

Slovenski gasilci leto 2019 imenujejo leto jubilejev, saj praznujejo 50. obletnico Slovenskega gasilskega muzeja dr. Branka Božiča v Metliki, 70. obletnico ustanovitve Gasilske zveze Slovenije in 150. obletnico slovenskega prostovoljnega gasilstva.  

Gasilstvo na Slovenskem se je razvilo iz požarne službe, ki so jo opredeljevali požarni redi. V Ljubljani in drugih mestih so v 17. stoletju dopolnili stare požarne rede in odloke. V mestih so uredili službo nočnih čuvajev, nakupili so gasilno orodje in ga razdelili med hišne posestnike. Po požarnem redu za Ljubljano iz leta 1676 so morali župan, mestni sodnik in najuglednejši svetovalci takoj na kraj požara.

Janez Meglič, častni občan občine Žalec, nedvomno spada med prostovoljce z najdaljšim stažem v Sloveniji. Za sabo ima namreč kar 70 let prostovoljstva in je pri skoraj 87 letih še vedno aktiven na različnih področjih.

Prostovoljno delo je začel opravljati že kot dijak učiteljišča v Mariboru leta 1948, in sicer kot pionirski voditelj na OŠ Ivan Cankar in Košaki. Sodeloval je v mladinskem zboru in folklorni skupini, udeležil se je dveh mladinskih delovnih brigad v Mariboru. Kot vzgojitelj je bil na treh pionirskih kolonijah, tudi v Gotovljah, kjer so nekoč v šoli letovale vojne sirote. Na prvem delovnem mestu učitelja v Križevcih v Prekmurju se je takoj vključil v Rdeči križ ter kulturno in športno društvo. Ustanovil je TVD Partizan in Društvo prijateljev mladine. Ostal pa je tudi dopisnik časnika Večer. Po prihodu v Žalec se je leta 1956 takoj pridružil delovanju v DPD Svoboda in TVD Partizan, najprej kot načelnik in nato kot predsednik. Pri gradnji stadiona je bilo potrebno mnogo prostovoljnega dela in organizacijskih naporov. Odgovorno je bilo tudi vodenje Občinske zveze Partizan, ki je združevala devet društev.

Na prosto mesto v enem izmed slovenskih domov starejših čaka več kot 22.300 ljudi, kar okoli 8.300 bi jih mesto v njem potrebovalo takoj. Na prosto mesto v Centru starejših Cerknica na primer čaka 298 starejših.

»Morda bi bil pritisk na domove starejših manjši, če bi naša oblast sprejela zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bi čim več starostnikom omogočal dostojno življenje v domačem okolju,« je začela Marjeta Kraševec iz vasice Podob v Loški dolini, blizu Starega trga pri Ložu. V Centru starejših Cerknica je štiri ure medicinska sestra, štiri ure pa delovna inštruktorica. Dom je zasebni socialnovarstveni zavod s koncesijo. Odprt je bil leta 2005 in je del družbe DEOS, ki združuje osem centrov starejših. »V našem domu živi 157 stanovalcev v 35 enoposteljnih in 61 dvoposteljnih sobah. Stoji v neokrnjeni naravi ob vznožju Slivnice in ob reki Cerkniščici. Vse sobe imajo svojo kopalnico in balkon. Sobe so razporejene v osem enot. Vsaka enota je opremljena z dnevnim prostorom, kjer sta tudi čajna kuhinja in televizija. In tam se stanovalci radi družijo.«

 Februarja je minilo 90 let od poroke Jožefe Bizjak in Janeza Novaka, maja pa se bodo svojci spomnili 40. obletnice smrti Jožefe. Zakonca Novak iz Dolenjih Radulj pri Bučki sta imela devet otrok, med njimi tudi Ano Golobič iz Škocjana, ki nam je poslala fotografijo.

 Šiviljskega tečaja, ki ga je pripravilo podjetje Singer novembra leta 1935 v Stražišču pri Kranju, se je udeležila tudi Minka Tepina, rojena Hafner, mama Metke Rančigaj iz Stražišča.

 Posestnik in prevoznik iz Rateč Jakob Cuznar je maja leta 1935 pri družbi jugoslovanske tovarne Steyr kupil avtomobil, ki so ga uporabljali kot taksi, najpogosteje za prevoz potnikov hotela Ilirija. Vozil ga je Jože Benet, stric Franca Beneta iz Rateč, ki hrani fotografijo in tudi originalen račun za avtomobil.

Malo je umetnikov, ki bi se uveljavili tudi na znanstvenem področju, in le redki znanstveniki so pustili vidno sled v umetnosti. Mogoče so prav zato, ker je združeval obe področji, dela Leonarda da Vincija ostala občudovana in cenjena do današnjih dni, ko mineva petsto let od njegove smrti. Verjetno jih bodo slavili tudi zanamci.

Bil je snovalec idej, s katerimi je prehiteval svoj čas. Pretežni del idej je ostal za časa njegovega življenja neuresničen, mnogi inženirski projekti pa niso izpolnili pričakovanj ali pa so ostali nedokončani. Leonardo da Vinci se je rodil leta 1452 v Vinciju, nedaleč od Firenc, kot nezakonski sin notarja, ki pa svoje očetovske vloge ni zatajil. Prvi je zaznal sinov talent ter ga primerno usmeril. Čeprav je najbolj znan kot slikar, preseneča dejstvo, da njegov opus dokončanih in ohranjenih slik niti ni tako zelo obsežen, pač pa je zapustil veliko risb in skic. Ustvarjal je v različnih krajih: od Firenc, Benetk, Rima do Milana, zadnje obdobje življenja pa je preživel v Franciji, kjer je 2. maja 1519 umrl.

Ob nastopu krščanstva je zmaj (lintvern/lintvort, drak, pozoj …) postal nekakšen simbol poganske teme. Zaradi boja z zmajem je vstopil v legende nekaterih naših krajev tudi sv. Jurij. Zmaga svetega Jurija nad zmajem je torej pomenila zmago krščanstva nad poganstvom. Postal je priljubljen ljudski svetnik (goduje 23. aprila), zato nosi njegovo ime vrsta krajev v imenu ali grbu, na primer: Šentjur pri Celju, Šenčur na Gorenjskem, Sv. Jurij ob Ščavnici ...

Slovenske Konjice. V notranjosti Konjiške gore nad Konjicami je bilo menda v davnih dneh jezero, v katerem je živel strašni zmaj. Rjovel in divjal je po jezeru, da se je gora tresla in so po njenem pobočju drli potoki in hudourniki. Ljudje, ki so živeli v podnožju gore, so trepetali v strahu, da bi se ob hudem zmajevem divjanju gora nekega dne razpočila in bi voda zalila njihove domove. V tako hudi stiski so ljudje pristali na zmajevo zahtevo, da mu vsako leto darujejo šest deklic.

Mosta na Soči ne poznamo samo zaradi Soče, krasne in bistre hčere planin, ampak tudi po bogati kulturni dediščini, v kateri izstopa arheološko bogastvo. Znamenito arheološko najdišče je pridobilo sloves že z arheološkimi raziskavami ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja.

Takrat sta na prostoru obsežnega železnodobnega grobišča na levem bregu reke Idrijce izkopavala dva imenitna arheologa: dr. Carlo Marchesetti iz Trsta in Josef Szombathy z Dunaja. Odkrila sta okoli 6500 žganih grobov – izjemno število že samo po sebi priča tudi o pomembnosti in velikosti naselbine, ki se je razvila na naravnem rtu sotočja Soče in Idrijce. Naselbina je bila gospodarsko in kulturno središče t. i. svetolucijske kulture, ki je dobila ime prav po Mostu na Soči (nekdaj Sv. Lucija).