»Otroci ne bodo mogli skrbeti za naju. Imajo sami s sabo dovolj skrbi. Saj je slišati, da je v domu za starejše prav zanimivo. Vedno se nekaj dogaja: razne delavnice, pevski zbor, šah, zabave s plesom. Eni so prav zadovoljni,« pravi Agata, glavna junakinja istoimenske enodejanke, ki jo je napisala Zdenka Gačnik, upokojena učiteljica razrednega pouka.

Takoj po upokojitvi leta 2003 se je dejavno vključila v Društvo upokojencev Lavrica. Tam je prevzela organizacijo enodnevnih izletov. Organizirala jih je več kot 40. »Vedno se potrudim, da je izlet zanimiv, ne preveč naporen, cenovno dostopen, zabaven in kulturen. Prepotovali smo vso Slovenijo in mnogo krajev zunaj meja, nabirali zelišča z zeliščarjem gospodom Kukmanom iz lekarne Stična, obiskali Botanični vrt ter se potepali po Ljubljani. O izletih sem pisala tudi v občinskem glasilu Glasnik,« pravi in doda, da je z gospo Maričko Gregorič...

ODSTRTE PODOBE – ŠMARJE PRI JELŠAH

»Potem ko je bilo Šmarje pri Jelšah leta 1871 povzdignjeno v trg, je dobilo tudi pomembne sodne in upravne službe ter postalo upravno središče Obsotelja in Kozjanskega vse do danes. Kraj se je naglo razvijal: leta 1873 so na mestu, kjer je zdaj pošta, postavili novo šolo; dve leti pozneje so zgradili palačo okrajnega sodišča; v naselju je bil sedež davkarije, pošte in orožniške postaje; leta 1883 so ustanovili narodno čitalnico ter leta 1892 še hranilnico in posojilnico.

V Gledališču Glej so na oder postavili že drugo predstavo Starci mladih režiserjev Tina Grabnarja in Hane Vodeb. Sedem nastopajočih med 64. in 79. letom s pomočjo čarovniških trikov pred gledalci razgrinja zgodbe o lastnih strahovih in bolečinah, o osamljenosti, strahu pred fizičnim propadanjem, težavah pri spopadanju s sodobnimi tehnologijami pa tudi o svojem veselju do življenja, prijateljstvu in zavedanju o svoji minljivosti.

Najstarejša med nastopajočimi je 79-letna Stanka Škodič, svetlolasa gospa iskrivih oči in vedrega nasmeha, ki se – v predstavi in resničnem življenju – najtežje spopada s sodobno tehnologijo, z računalnikom. Teh v času njene aktivne delovne dobe seveda še ni bilo, še mobilnih telefonov ne, a uporabo le-tega je usvojila. Računalnik pa ji predstavlja večji problem. »Nisva prijatelja. Otroka sta mi ga kupila in me spodbujala, ampak ga imam kar tam, v sobi, pokritega s prtičkom. Jaz pa grem rajši ven, v naravo!« pove v predstavi in napove, da ga bo na koncu razbila. No, vmes pa še malo čara: razreže in spet sestavi vrvico, raztrga in ponovno sestavi časopis in telefon. Seveda gre za trike, ki se jih je bilo treba naučiti, tako kot žongliranja. A naloge za gospo, ki si bo letos naložila osmi križ, niso bile prav preproste. Ali se je bilo težko naučiti čarovniške trike, vprašam. »Bilo, a sem vztrajala in doma ponavljala in ponavljala. Ponosna sem na to, da mi je uspelo,« pove.

 V ljudskem izročilu je pogosto govora o zakladih, zakopanih na skritih mestih, o skrivnostnem zlatem teletu in loncih, polnih srebrnikov. V teh zgodbah je včasih odmev zares odkritih dragocenosti. Take zaklade, arheologi jih imenujemo tudi depoji, so ljudje pri nas zakopavali že v bronasti in železni dobi.

Konec 2. tisočletja pr. n. št. je bilo deponiranje bronastih predmetov v obsežnih delih Evrope in tudi v Sloveniji množično. Depoje, kakršen je tisti iz Črmošnjic, so ljudje pogosto zakopali ali pa le odložili v skalne razpoke na odmaknjenih višjih legah. Taki so poleg Črmošnjic še depoji Jurka vas in Gorenji Suhadol na Dolenjskem, Debeli vrh na Kočevskem ter Čermožiše in Hočko Pohorje na Štajerskem. V njih so večinoma razlomljeni bronasti predmeti – orožje, orodje in noša. Te zaklade so si raziskovalci v preteklosti običajno razlagali kot pokazatelje metalurških dejavnosti bronastodobnih livarjev: raznovrstni razlomljeni predmeti v depojih naj bi bili namenjeni taljenju in ponovnemu vlivanju v nove bronaste izdelke.

Zorka Čulav, 95-letna simpatična, vedno nasmejana gospa, večkrat pove, da je presrečna, da živimo v miru. Med drugo svetovno vojno je bila namreč bolničarka in borka Biokovega odreda 8. korpusa 9. udarne brigade. Že nekaj let prebiva v Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani, rada poseda v kavarni ter se veseli srečanj z družino.

Otroštvo sta z letom dni starejšo sestro Nedo preživljali v vasici Kljenk blizu Makarske. Oče je odšel s trebuhom za kruhom v Avstralijo, še preden se je rodila novembra 1923. Vrnil se je, ko ji je bilo 11 let. »Življenje na vasi je bilo lepo, starši so imeli veliko zemlje in vole, s katerimi so orali tudi za druge kmete.«

V družini Hrovat so vsi zapisani trdemu delu, sonaravnemu napredku pa tudi adrenalinskim športom. Tudi potujejo radi, to pa privoščijo tudi zaposlenim v njihovem podjetju, saj gredo enkrat na leto skupaj na izlet v tujino. Njihova hiša stoji v Podkorenu tik ob znameniti FIS-progi, zato ni nič čudnega, da so od malega zaznamovani z gorami in smučanjem.

 Janez (Jani) je ponosen družinski človek in že od leta 2014 župan Kranjske Gore. Prizadevno in vztrajno razvija številne potenciale te občine. Mlajša hči Meta navdušuje s smučarskimi dosežki na najvišjem nivoju, starejša Urša, nekoč tudi smučarka, pa je postavila že svojo turistično-gostinsko dejavnost. Za vsemi pa je Darja, žena in mama, ki drži tri družinske in poslovne vogale. 

Med 21. in 24. marcem bodo v Planico spet romale množice športnih navdušencev in navijačev, da bi spodbujale pogumne mladeniče, ki se bodo s skakalne velikanke pognali v zrak in pristali tam nekje daleč čez 200 metrov. Ne glede na to, kakšne rezultate bodo dosegli naši orli, si vsi po vrsti zaslužijo naše globoko spoštovanje in občudovanje že zato, ker se s tistih višin, s strmega zaleta poženejo v dolino. Kdor ne verjame, naj se enkrat pozimi ali poleti povzpne po zaletišču in pogleda navzdol ...

»Pri nas na Koroškem navada je ta, da radi zapojemo iz srca ...« pojejo pevke ženskega pevskega zbora Splošne bolnišnice Slovenj Gradec.

Zbor deluje že trideset let in ves čas ga vodi zborovodkinja Kazimira Nanut Lužnik, ki je tudi pobudnica za ustanovitev zbora. Po bolnišnici, kjer je delala kot rentgenska tehnica, je hodila s piščalko, piskala in pela ter spraševala sodelavce, ali bi se pridružili pevskemu zboru. Nekateri so bili povabila veseli, drugi so se ga otepali, na koncu pa so le zapeli skupaj. Sprva so začeli peti kot mešani pevski zbor. Ko so moški odšli, so ženske še naprej pele in nastopale. V zboru deluje 20 pevk, ki jih druži ljubezen do petja in koroške zemlje.

Zmaji nekdaj niso bili le pošasti, ki so požirale živino in povzročale potrese in poplave, ampak so bili tudi zanesljivi varuhi zakladov. Morda eden teh zmajev še danes čuva zaklad v jezeru pod vasjo Dovje.

V Močilniku pod dovško vasjo, globoko pod zemljo, leži Zlato jezero. V tem jezeru je zlata, da ga z desetimi barkami ne bi mogli odpeljati. In še nekaj je v tem jezeru – zmaj s sedmimi glavami!

Nekega dne je tega zmaja zabolel zob. Kar tulil je od bolečine. V tej hudi stiski se je spomnil na velikana Robavsa, ki je v starih časih živel v gošči pod Borovljami – tako se je nekdaj imenovala današnja Kranjska Gora. Robavs je bil zoboderec in ranocelnik velikanom, zmajem, divjim ženam in drugim takim skrivnostnim bitjem. Dovški zmaj je odlomastil naravnost k Robavsu. Grozanski zoboderec ta dan ni imel kaj prida posla, zato si je preganjal dolgčas tako, da je pljuval na Mežakljo onstran doline. Kadar je pogodil najvišji vrh Mežaklje, je od veselja kar zarjul.

Le kdo od nas za darilo še ni prejel vrečke kave in obratno – kdo je še ni prinesel komu v dar? Mlade generacije sicer te navade nekako ne poznajo, a je še kako zakoreninjena med srednjo in starejšo populacijo. O skrivnostih in posebnostih tega opojnega vročega napitka smo se pogovarjali z Marijo Tul iz Lucije.

To je tista gospa, ki je s svojo ekipo konec 60. let v podjetju Droga ustvarila kavo Barcaffé z recepturo, ki jo okušamo še danes. »Ta kava je zelo poceni, če upoštevamo njeno kakovost,« pravi. Spominja se, kako je v 60. letih v tedanji Jugoslaviji kava veljala za prestižen izdelek, ki si ga ni mogel privoščiti vsakdo. »Takrat smo kavo pakirali v vrečke po 50 gramov in nato po 100 gramov, da so si jo lahko ljudje vsaj kdaj pa kdaj kupili ali jo komu podarili. Takšen način pakiranja je bil cenovno ugodnejši. Zanimivo, da se je še danes obdržalo 100-gramsko pakiranje, česar v drugih državah ne zasledimo.«