ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Ajdno so vse do začetkov arheoloških raziskav poznali le redki domačini, spomin nanjo pa se je ohranil v ljudski pesmi. Izkopavanja, ki so se začela leta 1976, so razkrila ostanke vasice s cerkvijo in enajstimi grobovi iz 6. stoletja po Kr. Na Ajdno so se ljudje naselili v kriznih časih razpada zahodnorimskega cesarstva, ko so ljudstva z vzhoda in severa prodirala proti Italiji in neusmiljeno plenila po deželi. Zapisov o življenju na Ajdni ni, vse, kar je znanega, sklepamo iz arheoloških odkritij.

V davnih dneh so bile reke poleg sonca edini kažipot. Nezmotljivo so svoje popotnike pripeljale do morja. Večinoma po rekah je vodila slovita jantarska pot od Baltika do Jadrana pa tudi pot od Črnega morja po Donavi, Savi in Ljubljanici do Jadrana.

Po tej poti je nekdaj v naše kraje priplula slovita ladja Argo, ki je na svojem krovu nosila cvet grških junakov. Njihov vodja Jazon se je tedaj, ko je ladja priplula do velikega jezera, boril z neko močvirsko zverino, podobno zmaju. Zmagal je v tem boju in tako smo dobili ljubljanskega zmaja.

Ko je človek za nekaj »poklican«, prej ali slej postane to njegov poklic. Tako je Igor Bahor iz Velenja postal lončar, čeprav je študiral elektrotehniko. Ko je v času študija v Ljubljani delal pri lončarju, se mu je odprl nov svet. Svet, ki ga ni hotel več zapustiti. Že na samem začetku resnejšega dela na področju lončarstva in keramike pa je ugotovil, da je to šele vrh ledene gore in da se mora še veliko naučiti. In to vse življenje počne.

Rodil se je v Črnem Vrhu nad Idrijo očetu Tonetu, učitelju iz Dragovanje vasi v Beli krajini, in mami Francki, domačinki iz Kanjega Dola, ki je bila po poklicu kuharica. Takrat so učitelje z dekretom prestavljali sem ter tja in družina, v kateri se je rodila še sestra Darija, se je preselila v Šoštanj in nato v Velenje.

 Stana Slabe z Rakeka nam je poslala fotografijo iz leta 1934, na kateri je s svojo mamo. Takrat petletna deklica bo oktobra stara devetdeset let.

 Dekleta na fotografiji so leta 1965 iskale zaslužek v Avstriji. Šivale so v tovarni v mestu Telfs v bližini Innsbrucka. Anica Kolar iz Vidma pri Ptuju (čepi na levi) si zelo želi spet videti katero izmed njih. Njen naslov hranimo v uredništvu Vzajemnosti.

 Antonija Sodja iz Celja je kot mlada učiteljica poučevala na Kmetijsko-gospodinjski šoli Mala Loka pri Trebnjem. Na fotografiji je med učenkami, ki so leta 1958 opravile zaključni izpit. 

 Zaradi številnih antičnih naselbinskih in ruševinskih plasti, ki navadno presegajo štirimetrsko debelino, je pod modernim Celjem še vedno zelo dobro ohranjena rimska Celeia.

 Leta 2017 so pri obnovi Muzejskega trga pod srednjeveškimi zidovi odkrili ruševine petih razkošnih rimskih mestnih vil, ki so bile v uporabi v času med 3. in 5. stoletjem. Pod eno od njih, ki je v neposredni bližini znamenite Stare grofije, so arheologi odkrili zidove še starejše vile, zgrajene v 1. stoletju našega štetja. Na njenih zidovih so se vse do višine 1,3 metra ohranili spodnji deli živobarvnih fresk z rastlinskimi in figuralnimi motivi. Odlomki fresk – približno 60.000 kosov, ki so krasile zgornje dele zidov in strop, so ležali v ruševini med zidovi taiste vile. Po prvih ocenah so nastale okoli leta 80 našega štetja.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

»Dragi moji, čez sto let bodo tukaj drugi ljudje. Zdaj je naš čas, zato je pomembno, da odpuščamo, delamo dobra dela in si pomagamo,« rad zaključi ob najrazličnejših priložnostih Novomeščan Jože Jazbec, med drugim dolgoletni ravnatelj osnovnih šol, predsednik Društva prijateljev mladine Mojca in do nedavnega, kar tri mandate, predsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Dolenjske in Bele krajine. Pravi, da je na svoji življenjski poti doživel veliko zanimivega in lepega. Ves čas pa je delal z ljudmi in za ljudi in bil kar 40 let na različnih vodilnih mestih.

ODSTRTE PODOBE – HRAST PRI JUGORJU

Hrast pri Jugorju je gručasto naselje v severnem delu Bele krajine, ležeče na robu zakrasele planote ob vznožju Gorjancev, ob cesti Novo mesto–Metlika. V njej se je pred osemdesetimi leti rodil upokojeni univ. dipl. ekonomist in dolgoletni direktor ljubljanske kmetijske trgovinske in proizvodne delovne organizacije Agrotehnika-Gruda Peter Popovič, ki pravi, da se o tej mali vasi ni ohranila skoraj nobena stara fotografija, saj so po partizanskem napadu 23. julija 1942 Italijani požgali in razstrelili 22 od 24 hiš. »Takrat smo se Hrastovčani na hitro umaknili iz vasi in v domovih pustili tudi vse osebne stvari. Naša petčlanska družina z mamo Maro in očetom Petrom se je zatekla k sorodniku Zvonetu Perkoviču v bližnjo Berečo vas, po vojni pa sta starša na istem mestu postavila novo domačijo.«

Miroslava Vospernik Piberl iz Ljubljane je upokojena profesorica zgodovine, šahovska mojstrica in babica, ki je, kot pravi, končno to postala šele pri svojih osemdesetih letih. »Bila sem prepričana, da ne bom nikoli babica, a ko se je 23. marca letos rodil moj prvi vnuček Nik, sem presrečna.« Že 13 let obiskuje tečaj kitajščine in še vedno šahira. Vsak dan tudi kuha za mlajša odrasla sinova, ob koncih tedna pa še za družino starejšega sina.

Mira, kot jo kličejo domači in prijatelji, se je rodila tik pred drugo svetovno vojno v Mariboru kot prva od šestih otrok. »Do koder seže moj spomin, in to je od mojega drugega leta naprej, sem čuvala mlajše brate in sestre. Med vojno smo živeli zelo skromno, bolj v pomanjkanju. Očeta na srečo niso vpoklicali v vojsko, saj je delal kot telefonski mojster na pošti,« pripoveduje. Proti koncu vojne je bilo zaradi bombnih napadov nevarno živeti v Mariboru, zato je oče družino poslal v viničarijo pri Šentjurju. Tam je morala mama delati pri kmetu, takrat petletna Mira pa je čuvala dva brata in sestro ter jim kuhala.

 Znameniti vrtnar in »oče« Mozirskega gaja Jože Skornšek je sredi marca dopolnil 83 let in je v odlični življenjski formi. Na družinskem domu ob Šmihelski cesti v Mozirju živi s »srčno cvetličarko«, ženo Milico, upokojeno vrtnarko, ter družino sina Jožija, ki skrbi za domače Vrtnarstvo Skornšek. Kot rad pove, ne bi nikdar zamenjal tega »foha« za kar koli drugega. »Narava, vrt, cvetje, hortikultura, delo in življenje z vsem tem me osrečujejo,« je dejal ob našem obisku.

Njegova pot med cvetlicami se je začela v Vrtnarski šoli Celje, kjer je opravil tudi mojstrski izpit. Devet let je služboval v Mestnem vrtnarstvu v Ljubljani. Med drugim se lahko pohvali, da je pripravil posebne cvetlične dekoracije v Postojnski jami, ko jo je obiskal etiopski cesar Haile Selassie. Dobil je celo ponudbo za službo vrtnarja na Titovih Brionih, a se je odločil vrniti se v domače kraje. V bližini rojstne domačije v Brezju pri Mozirju sta z ženo postavila hišo in leta 1962 prvi rastlinjak ter tako zasnovala vrtnarijo, ki še vedno uspešno posluje. V vrtnarstvu, cvetličarstvu in hortikulturi sta »doma« tudi Jožetovi hčerki Elica in Milena, 21-letna vnukinja Viktorija pa pripravlja diplomsko delo na fakulteti za agronomijo, smer vrtnarstvo.

V številnih televizijskih nanizankah glavni junaki – policijski forenziki v eni uri rešijo še tako zapleten zločin. Forenzike imamo tudi pri nas, le da nikoli ne bodo postali televizijske zvezde. Pred desetletji je bilo zelo moderno »prebirati« značaj človeka iz njegove pisave, kar počnejo grafologi. Forenzična grafologija je veda o proučevanju pisave in s tem se je nekoč z veliko predanostjo in žarom ukvarjal 88-letni Vinko Brodarič, ki vsako jutro začne s telovadbo, nato pa spije kavo s skupino prijateljev v svojem priljubljenem lokalu.