Na obisku pri Emi Andoljšek čas neizmerno hitro mine. Z možem Ludvikom imata toliko zanimivega povedati – od spominov, neobičajnih zgodb do prepletanj življenjskih usod in dolgoletnih prijateljstev. Da o nevsakdanjih konjičkih niti ne govorimo. Še zdaleč nista človeka, ki bi se v pokoju dolgočasila.

Oba sta velika ljubitelja knjig, približno tisoč jih imata v Ljubljani in še toliko v Suhadolu. Tam sta si pred več kot 30 leti zgradila počitniško hišo in obdelujeta velik vrt. Imata tudi štiri vnukinje, pred leti sta jih čuvala, zdaj pa bolj ali manj spremljata njihovo odraščanje. Ob tem pa se ukvarjata še z marsičim. »Veliko skupnega imava, podpirava drug drugega pri delu in konjičkih. V delovni sobi imava vsak svojo pisalno mizo in delava vsak svoje, v Suhadolu pa se dogovoriva, kaj bova počela. Drugače pa Ludvik veliko časa posveti astronomiji, jaz pa vezenju s križci,« pove Ema Andoljšek.

Tako bi lahko rekli za Marinko Lancner iz Ljubljane, ki je pred kratkim praznovala svoj 95. rojstni dan. Še vedno je nadvse vitalna, sama skrbi za trinadstropno vrstno hišo, predvsem pa dobro skrbi za svoje zdravje in kondicijo.

Vsako jutro telovadi, vsak dan gre na enourni sprehod s pohodnimi palicami, rada okopava in ureja svoj vrt, na katerega je zelo ponosna, saj na njem ni plevela. Sicer pa je vedno vesela in razigrane volje in rada pove, da ji tako dobro, kot ji gre zdaj, ni šlo nikoli prej. V rani mladosti je morala trdo delati na kmetiji, s konji je orala njivo, kosila travnike, prevažala pesek, ki ga je morala prej skupaj z očetom ob reki presejati in naložiti na voz. Kasneje je kot tkalka težko delala v tekstilni tovarni. Nazadnje je deset let sama skrbela za nepomičnega moža. Zdaj ji kosilo dostavljajo na dom, zajtrk in večerjo pa si pripravi sama. Kot pravi, si ob kosilu rada privošči tudi kozarček črnega vina za zdravje.

»Človek v življenju ničesar ne zamudi, vedno je na pravem mestu in z razlogom,« je prepričan Vinko Kukman, upokojenec in ljubiteljski fotograf iz Kanižarice pri Črnomlju, ki mu je najtežje obdobje v življenju uspelo prebroditi s pomočjo ljubezni do fotografiranja. Zadnja leta, odkar je v pokoju, je njegov konjiček postal način življenja. S fotoaparatom se pogosto poda na sprehod po njegovih najlepših kotičkih Bele krajine. »Zgodaj zjutraj je narava najlepša in najboljša svetloba za fotografiranje. Najlepše fotografije pa nastanejo spontano,« pove.

  Marija Bevk in Franc Podobnik sta se v Cerknem poročila avgusta leta 1910. Fotografijo hrani njuna vnukinja Marija Podobnik Cvetkovski iz Ljubljane.

 Mama Mina Jerant je s tremi otroki leta 1930 fotografirana pred njihovo hišo na Jančah. Hči na levi je kasneje postala mama Mariji Plohl iz Ljubljane, ki nam je poslala fotografijo.

 Na birmi v Zrečah okoli leta 1950 je bila Ema Založnik s Padeškega Vrha pri Zrečah botra kar trem birmankam (na fotografiji levo). Njena hči Emica Sivka s Ponikve prosi vse, ki se prepoznajo, da jo pokličejo na tel. št.: 069 97 88 70.

Benjamin Besednjak iz Šempetra pri Gorici usmerja svojo poklicno in zasebno pot z mirno odločnostjo in veliko mero človeške topline, obogatil pa jo je z različnimi in med sabo navidezno nepovezanimi dejavnostmi. Sam pravi, da je po duši predvsem gospodarstvenik.

Po nižji gimnaziji je leta 1950 opravil tečaj za knjigovodjo in se nato zaposlil v Poverjeništvu za obrt in industrijo v Novi Gorici, kmalu pa je bil premeščen v Okrajno mehanično delavnico v Šempetru pri Gorici. Delal je na področju financ in računovodstva, leta 1960 je postal glavni računovodja podjetja Agromotor, dobri dve leti kasneje pa je bil imenovan za direktorja družbe Poligalant Volčja Draga, kjer je prestal štiri reelekcije. Krog njegovih ožjih sodelavcev je praktično vseh sedemnajst let, kolikor je tam služboval, ostal isti. Zadovoljen je, da je v času njegovega vodstva podjetje doseglo pomemben razvoj.

Malo je zakoncev, ki so skupaj 70 let, še manj pa je tistih, ki bi se še sami peljali na izlet ali nakupovanje s svojim avtomobilom. Zakoncema Amaliji in Ivanu Basletu iz Šentruperta v Savinjski dolini je to dano, saj ima Ivan pri 96 letih še vedno vozniško dovoljenje in z veseljem vozi.

Amalija, kličejo jo Malči, se je rodila v družini Šketa v Orli vasi 19. julija 1927, Ivan Basle pa je bil rojen 15. marca 1923 v Šentrupertu. Poznala sta se že kot otoka, saj sta hodila v isto šolo. Takrat življenje ni bilo postlano z rožicami, vmes je prišla še druga svetovna vojna, ki je Ivana kot mobiliziranca pahnila na fronto v Afriki, kjer je poveljeval nemški feldmaršal Erwin Rommel. Amaliji pa so leta 1942 okupatorji ubili očeta in brata, mamo in enega brata so odpeljali v Auschwitz, drugega pa v taborišče v Mauthausnu, tri leta pa je...

Prihajamo v adventni čas, ko se od vsepovsod sliši glasba, tudi črnske duhovne pesmi. Te še posebno lepo zvenijo iz grl bratov Virtič, ki skupaj s prijateljem iz otroških dni tvorijo vokalno skupino 4Given. Za gospel, črnsko duhovno glasbo, so se odločili, ker »prinaša sporočilo radosti nad življenjem«. »Tako ga jemljemo – kot veselo sporočilo, evangelij,« pravijo vsi trije Virtičevi fantje. Že ime njihove skupine 4Given poudarja to sporočilo (forgiven – odpuščeno). O njihovi zanimivi družini smo se pogovarjali z Matejem, srednjim od treh bratov.

»Miklavž je lik, ki predstavlja dobroto, poštenje, ljubezen do bližnjega ter bratovsko pomoč. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred Miklavževim godom hodi naokrog in prinaša darove,« začne svojo pripoved Mirko Anželj, ki že dvajseto leto igra vlogo tega priljubljenega svetnika.

Doma je iz Prekmurja, kjer je veliko let živel s starši, bratom in sestro in kamor se še vedno redno vrača, saj ima tam svoj vinograd, ki ga z ljubeznijo obdeluje in tudi kletari. Po gimnaziji v Murski Soboti je odšel na študij v Ljubljano. In ostal. Po poklicu je magister strojništva. Služboval je v Iskri, Zavodu za raziskavo materiala, na strojni fakulteti kot asistent za strojne elemente in tribologijo – nauk o trenju in mazanju. Zadnjih 19 let je delal v Petrolu kot strokovni sodelavec na različnih področjih – od sistemov kakovosti do varnosti in zdravja pri delu ter požarne varnosti.

ODSTRTE PODOBE – PTUJ

Ostanki stavb, ki so jih našli na Prešernovi ulici, pričajo, da je območje Ptuja eno najstarejših nepretrgano naseljenih predelov Slovenije. Dokumentirana omemba današnjega upravnega, gospodarskega, prometnega in kulturnega središča Dravskega in Ptujskega polja, Haloz ter južnega dela Slovenskih goric pa sega v leto 69. Tako je Ptuj s 1950-letno zgodovino naše najstarejše mesto, v katerem je spomeniško zavarovanih več kot 250 objektov. Naselje se je razvilo na levem bregu reke Drave, tam, kjer se dravske terase najbolj približajo obrobju Slovenskih goric in kjer ni bilo večjih nevarnosti poplav. Staro mestno jedro se je, kot pravi 70-letni Franc Golob, upokojeni učitelj zgodovine in geografije, izoblikovalo okrog župnijske cerkve sv. Jurija, kjer izstopajo še mestni stolp, Orfejev spomenik in gledališče ter na zahodni strani cerkve – najmlajša – tržnica.