Zakladi slovenskih muzejev

Duhovnik Jakob Soklič je od leta 1933 deloval v Slovenj Gradcu. Zavzeto je zbiral arheološke, etnološke, kulturnozgodovinske predmete in novce, bogata pa je tudi njegova zbirka likovne umetnosti. Več artefaktov je pridobil iz jugovzhodne Azije in Afrike. Sokličev muzej, organiziran kot zakladna soba, je bil za javnost odprt leta 1937. Novo domovanje je njegova zbirka leta 2013 našla v muzejskih prostorih v Slovenj Gradcu.

Največ arheoloških najdb v Sokličevi zbirki izvira iz rimske dobe. Večino je Soklič dobil v dar od notarja dr. Hansa Winklerja, ki je v letih pred prvo svetovno vojno raziskal poštno postajo in naselbino Kolaciono/Stari trg pri Slovenj Gradcu.

 Življenje Karmele Kosovel, starejše sestre pesnika Srečka Kosovela, je bilo zaznamovano z umetnostjo. Bila je pianistka, poročena s slikarjem, družila se je s priznanimi umetniki in intelektualci.

Rodila se je leta 1899 v Sežani, v družini, ki je cenila in podpirala izobrazbo in je tri od svojih petih otrok poslala na šolanje. Poleg Karmele in Srečka še Anico, ki je študirala slavistiko. Glasbo je študirala na Glasbeni matici v Ljubljani, Konservatoriju za glasbo Giuseppeja Tartinija v Trstu ter na glasbeni akademiji v Münchnu. Ob koncu študija je bila deležna posebne pohvale profesorja Pembaurja, ki ji je poklonil svojo sliko in v posvetilu zapisal, da se ni razvila »samo v odlično pianistko, ampak tudi v globoko umetnico«.

 Pražnje oblečeni rosno mladi fantje s šopki cvetja za klobukom so prvi naborniki iz Malečnika leta 1941. Drugi z leve v drugi vrsti je Jožef Hamer, oče Marije Krajnc iz Malečnika, ki nam je poslala fotografijo.

 Brata Jelinek, Franc (stoji na desni) in Peter (stoji na levi), iz Prilip pri Brežicah sta se med prvo svetovno vojno borila na soški fronti. Peter je padel in je pokopan v Doberdobu, Franc pa se je srečno vrnil domov. Fotografijo iz leta 1916 nam je poslala njegova vnukinja Marija Tucman iz Krške vasi.

ODSTRTE PODOBE – HRASTNIK

Razpotegnjeno sklenjeno mestno naselje v Zasavju se širi po dolini potoka Bobna od soteske pod Čečami do Save in na bližnja pobočja. To območje je bilo poseljeno že pred prihodom Rimljanov, katerih sledovi izvirajo iz 1. in 4. stoletja. V srednjem veku so začeli nastajati kmečki zaselki, med katerimi je bil največji, imenovan Hrastnik, na vzpetini nad sotočjem Bobna in Brnice ter prvič pisno omenjen sredi 13. stoletja. Nastanek današnjega naselja je najtesneje povezan s pojavom premogovništva, ko so v začetku 19. stoletja začeli kopati rjavi premog; najprej leta 1822 v Žuganju, Hrastniku in Dolu, leta 1853 pa še na Ojstrem. Pravi gospodarski razmah je kraj doživel po letu 1849, ko je po dolini reke Save stekla južna železnica s postajo v Hrastniku, ki jo prikazuje starejša razglednica.

Nekoč smo imeli podjetja: Toko Domžale

Marsikatera bralka v svoji omari še hrani torbico Toko. Mnoge so bile oblikovane tako sodobno in izdelane tako kakovostno, da so še danes modne. Tudi drugi izdelki Toka Domžale (aktovke, kovčki, denarnice, pasovi, torbe) so bili nekoč sinonim za kakovostne usnjene izdelke, podjetje pa je bilo eno najpomembnejših slovenskih in jugoslovanskih podjetij.

O ugledu tovarne govori tudi podatek, da jo je večkrat obiskal nekdanji predsednik Jugoslavije Josip Broz - Tito, v podjetju pa so imeli poseben oddelek, kjer so izdelovali izdelke za maršalat, kot so rekli – poleg torbic in kovčkov za poslovna darila še usnjene šatulje za medalje pa etuije za puške … Znano je, da je njegova žena Jovanka nosila Tokove torbice, podarjala jih je tudi kot darila ženam tujih diplomatov. 

Žarko Leban iz Kromberka pri Novi Gorici je človek s širokim naborom dejavnosti, poudariti pa velja področje varnosti in zdravja pri delu, saj je pred kratkim prejel nagrado Avgusta Kuharja za življenjsko delo za pravičen boj za varnost in zdravje delavcev na severnem Primorskem.

Kot diplomirani varnostni inženir je tej stroki v celoti posvetil svojo poklicno pot – od leta 1973 do upokojitve v letu 2012. Prvih deset let je delal v tedanjem podjetju Avtopromet Gorica, nato pa kot medobčinski in kasneje republiški inšpektor za področje varstva pri delu. Iz obsežne utemeljitve ob podelitvi nagrade lahko razberemo, da je na severnem Primorskem njegovo delo pustilo neizbrisen pečat pri ozaveščanju delodajalcev in delavcev za varno in zdravo delo ter da je vedno dajal prednost varnosti, saj je bil prepričan, da je ohranitev zdravja delavcev pomembnejša od gospodarske škode. Njegove odredbe so na območju, kjer je deloval, pomenile nenapisani standard, ki zagotavlja varnost delovnega procesa.

»V življenju z umetnostjo je treba izbrati prave smeri, treba je imeti veliko sreče, določenega znanja, veselja, pozitivne življenjske energije, ki se velikokrat odraža v drznih poletih domišljije, ki se umirjajo šele takrat, ko se ideje začenjajo uresničevati,« trdi Amalija Hribar iz Matk pri Preboldu v Savinjski dolini, ki je skoraj vse svoje življenje povezana z likovnim ustvarjanjem, tekstilom, svilo in barvami. 

Prve delovne izkušnje je nabirala v Tekstilni tovarni Prebold kot risarka vzorcev. Ko je dobila štipendijo, je dokončala srednjo šolo za oblikovanje in grafiko v Ljubljani in še dve leti delala kot risarka vzorcev, potem pa se je ponovno lotila študija, in sicer na fakulteti za arhitekturo. Potem se je vrnila v tovarno, tokrat v razvojni oddelek. »Kot ustvarjalka novih izdelkov sem delala 24 let. Oblikovala sem vzorce, modele, embalažo, kataloge, pripravljala sejme ... Delo je bilo zanimivo, vendar sta se moja ustvarjalnost in znanje do neke mere zožila, saj trenutni navdih v osmih urah ni mogel priti do prave veljave. Ko sem pridobila status samostojne kulturne delavke (kot prva v spodnji Savinjski dolini, op. D. N.) in začela ustvarjati v lastnem ateljeju, pa je bilo vse veliko bolj sproščeno.«

Nikoli nisem dvomila o tem, da bom preživela taborišče, si nisem pa niti v sanjah predstavljala, da bom doživela tako visoko starost, pogosto ponovi Dana Klanšček Valič. Maja letos bo dopolnila 98 let. »Saj ne morem verjeti, da sem že tako stara,« reče med smehom. Prijetna gospa je najboljši dokaz za to, da so leta samo številke.

Vse njeno življenje je najtesneje povezano z gledališčem in igralci. Njen mož je bil Aleksander Valič, eden najbolj prepoznavnih igralcev svoje generacije, dobitnik Boršnikovega prstana. Njun sin Iztok je diplomiral iz režije in je bil dolgoletni vodja ustanove Španski borci ter ustanovitelj Gledališča za otroke in mlade (GOML), širša javnost pa ga bolj pozna kot igralca, nazadnje je zaigral v Usodnem vinu. Trenutno najbolj znana iz družine Valič pa sta njena vnuka: stand up komik Vid in dramski igralec Domen.

Krplje so pripomoček za uživanje v sveže zasneženi pokrajini za stare in mlade s kondicijo ali brez nje, izkušene pohodnike ali popolne začetnike. Nekoč so bile narejene iz lesa, danes pa večinoma iz umetnih materialov in kovine.

Krplje z veliko površino preprečujejo, da bi se med hojo pogrezali globoko v sneg. So nastavljivih velikosti, z varnostnimi paščki je mogoče vezi enostavno pripeti na pohodniške čevlje, ki so primerni za sneg. Le premehki ne smejo biti in dobro je, da dajejo tudi oporo gležnjem. Za premagovanje strmin so priporočljive smučarske ali pohodniške palice. Še nepremočljiva obleka, kapa, sončna očala, rokavice ... in pustolovščina se lahko začne. Če hlače niso nepremočljive ali se ne prilegajo čevljem dovolj tesno, so priporočljive še gamaše. Te preprečujejo, da bi sneg prišel v čevlje, in obenem ohranjajo suhe hlačnice. In ne pozabite na zaščito obraza pred sončnimi žarki, saj se sonce odbija od snežne podlage in je zato še bolj intenzivno.

Franc Žvikart iz Slovenskih Konjic še pri 85 letih ne more brez čebel. Za njim je več kot 60 let čebelarjenja, vzgoje mnogih čebelarjev in navduševanja za čebelarstvo mladih že v osnovnih šolah. S sinom Sandijem, ki ima naziv mojster čebelarstva, »poveljujeta« okoli 21 milijonom čebel in 350 tisoč trotom, saj imata 350 panjev.

Franc se je rodil kot sedmi otrok v dvanajstčlanski družini na Dravčah pri Vuzenici na Koroškem, ki je živela v skromnih razmerah. Po končani takratni nižji gimnaziji se je na pobudo ravnatelja vpisal v novoustanovljeno čebelarsko šolo v Ljubljani. O času šolanja mi je povedal: »To je bilo trdo obdobje. Tri mesece sem enkrat prebil ob kruhu in vodi ...« K temu je dodal še anekdoto: »Med spoznavanjem različnih sort medu smo obiskali Medexovo skladišče. Pridite z žlicami, nam je rekel učitelj. Jaz sem zaradi izkušenj z velikokrat praznim želodcem verjetno prevečkrat segel v sode z medom. Dobro me je zadelo. Od takrat naprej vem, da ni dobro imeti preveč sladkorja v krvi.« Leta 1956 je opravil strokovni izpit in si kot eden redkih pridobil naziv kvalificirani delavec v čebelarstvu – poklic čebelar.