Povod za ta zapis so (pred)poročne navade z Iga, ki sem jim bil priča, ko se je nevesta, 32-letna Katja, poslavljala od domačih v Mateni, da se za stalno preseli v novi dom. Krajani, okrog 40 jih je sodelovalo, so ji pripravili krasen mlaj, visok nad deset metrov in bogato okrašen s smrekovimi vejicami, trakovi in desetinami belih, rumenih in vijoličastih cvetov iz krep papirja. Med postavljanjem so izvedli tako imenovani toler. Ta je bil za bodočega moža Blaža znatno cenejši, kot če bi pripravili šrango …

ODSTRTE PODOBE – RATEČE

Staro obmejno gručasto naselje v najvišjem delu Zgornjesavske doline (870 m) stoji na dolinskem razvodju med rekama Savo Dolinko in Ziljico, pritokom Drave, torej med savskim in dravskim porečjem. Skozenj teče potok Trebiža s povirjem na pobočjih vzpetine Peč (1510 m) na tromeji z Italijo in Avstrijo v skrajnem zahodnem delu Karavank. Gospodarsko in kulturno je bila celotna dolina do prve svetovne vojne tesno povezana s Koroško, o čemer pričata tako tukajšnja stavbna dediščina, ki ima največ skupnih potez z načinom gradnje v Ziljski dolini,...

Voda je že od nekdaj dajala kruh ribičem, čolnarjem, brodarjem, mornarjem, splavarjem, mlinarjem, žagarjem in še drugim poklicem, povezanim z vodo.

Mlinar je bil poleg kovača in kolarja eden redkih poklicev, ki jih je naša vas poznala v preteklih stoletjih. Domačija, ki si je sama pridelovala hrano in izdelovala obleko, obutev in orodje, ni potrebovala obrtnikov, bila je neodvisno kraljestvo, četudi mnogokrat zelo revno. Mlini ob rekah in potokih so nekdaj dajali svojevrsten pečat naši pokrajini. Iz mlina ni prihajala le moka iz žita, ampak tudi kaša iz prosa ter ješprenj iz ječmena.

Včasih se pisateljski dragulj skriva med nami … Tudi Drago Cenčič iz Ljubljane je tako skromen, da šele iz daljšega pogovora izveš, da že vrsto let piše. In ko zapisano prebereš, se preprosto ne moreš načuditi, kako krasno zna nizati besede in povedati, kaj mu leži na duši – včasih so to spomini na otroštvo in mladost, včasih kaj duhovitega, včasih izjemna pesnitev in še tisoč in ena stvar.

Obujanje spominov mu še posebej leži, »ker imam čisto premalo domišljije, da bi pisal fikcijo,« pravi, čeprav je napisal tudi nekaj izmišljenih zgodb. Sploh ima rad preteklost in je zadržan do prihodnosti. Z veseljem bi stopil v preteklost in odšel nazaj v čas, ko so naše kraje začeli naseljevati prvi ljudje.

Teto Anko sem spoznala pred skoraj petnajstimi leti, ko sem intervjuvala starejše ljudi za diplomsko nalogo iz arheologije. Pozneje sem se k njej vračala in tako je postala skoraj redna soustvarjalka mojih člankov v Vzajemnosti, samo skrita v ozadju. Etnologi pravijo, da se med pripovedovalcem in raziskovalcem stke posebna vez. In tisti, ki ima izkušnje s takim delom, ve, da je vsakemu človeku neka tema še posebej ljuba. Teti Anki je najljubše njeno šolanje, in sicer tisto najzgodnejše, ko je hodila v šolo pod Italijo.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Ajdno so vse do začetkov arheoloških raziskav poznali le redki domačini, spomin nanjo pa se je ohranil v ljudski pesmi. Izkopavanja, ki so se začela leta 1976, so razkrila ostanke vasice s cerkvijo in enajstimi grobovi iz 6. stoletja po Kr. Na Ajdno so se ljudje naselili v kriznih časih razpada zahodnorimskega cesarstva, ko so ljudstva z vzhoda in severa prodirala proti Italiji in neusmiljeno plenila po deželi. Zapisov o življenju na Ajdni ni, vse, kar je znanega, sklepamo iz arheoloških odkritij.

V davnih dneh so bile reke poleg sonca edini kažipot. Nezmotljivo so svoje popotnike pripeljale do morja. Večinoma po rekah je vodila slovita jantarska pot od Baltika do Jadrana pa tudi pot od Črnega morja po Donavi, Savi in Ljubljanici do Jadrana.

Po tej poti je nekdaj v naše kraje priplula slovita ladja Argo, ki je na svojem krovu nosila cvet grških junakov. Njihov vodja Jazon se je tedaj, ko je ladja priplula do velikega jezera, boril z neko močvirsko zverino, podobno zmaju. Zmagal je v tem boju in tako smo dobili ljubljanskega zmaja.

Ko je človek za nekaj »poklican«, prej ali slej postane to njegov poklic. Tako je Igor Bahor iz Velenja postal lončar, čeprav je študiral elektrotehniko. Ko je v času študija v Ljubljani delal pri lončarju, se mu je odprl nov svet. Svet, ki ga ni hotel več zapustiti. Že na samem začetku resnejšega dela na področju lončarstva in keramike pa je ugotovil, da je to šele vrh ledene gore in da se mora še veliko naučiti. In to vse življenje počne.

Rodil se je v Črnem Vrhu nad Idrijo očetu Tonetu, učitelju iz Dragovanje vasi v Beli krajini, in mami Francki, domačinki iz Kanjega Dola, ki je bila po poklicu kuharica. Takrat so učitelje z dekretom prestavljali sem ter tja in družina, v kateri se je rodila še sestra Darija, se je preselila v Šoštanj in nato v Velenje.

 Stana Slabe z Rakeka nam je poslala fotografijo iz leta 1934, na kateri je s svojo mamo. Takrat petletna deklica bo oktobra stara devetdeset let.

 Dekleta na fotografiji so leta 1965 iskale zaslužek v Avstriji. Šivale so v tovarni v mestu Telfs v bližini Innsbrucka. Anica Kolar iz Vidma pri Ptuju (čepi na levi) si zelo želi spet videti katero izmed njih. Njen naslov hranimo v uredništvu Vzajemnosti.

 Antonija Sodja iz Celja je kot mlada učiteljica poučevala na Kmetijsko-gospodinjski šoli Mala Loka pri Trebnjem. Na fotografiji je med učenkami, ki so leta 1958 opravile zaključni izpit. 

 Zaradi številnih antičnih naselbinskih in ruševinskih plasti, ki navadno presegajo štirimetrsko debelino, je pod modernim Celjem še vedno zelo dobro ohranjena rimska Celeia.

 Leta 2017 so pri obnovi Muzejskega trga pod srednjeveškimi zidovi odkrili ruševine petih razkošnih rimskih mestnih vil, ki so bile v uporabi v času med 3. in 5. stoletjem. Pod eno od njih, ki je v neposredni bližini znamenite Stare grofije, so arheologi odkrili zidove še starejše vile, zgrajene v 1. stoletju našega štetja. Na njenih zidovih so se vse do višine 1,3 metra ohranili spodnji deli živobarvnih fresk z rastlinskimi in figuralnimi motivi. Odlomki fresk – približno 60.000 kosov, ki so krasile zgornje dele zidov in strop, so ležali v ruševini med zidovi taiste vile. Po prvih ocenah so nastale okoli leta 80 našega štetja.