Leta 1966 je prek študentske izmenjave Edward Pałka kot odličen študent farmacije v Gdansku prvič prišel v Slovenijo. Še danes se nasmeje, ko se spomni, da je moral pred odhodom opraviti izpit iz ruščine. »Čemu je to služilo, še nisem ugotovil.« Se je pa pri nas zaljubil in se po diplomi in nazivu magister farmacije vrnil v Slovenijo.

Ker je bil edinec, staršem zagotovo ni bilo lahko, četudi je odšel v »boljši svet«. Zaposlil se je v podjetju Krka, in čeprav so šefovska mesta takrat zasedali predvsem gospodje v zrelih letih, je Edward že pri 33 letih vodil oddelek za predklinične raziskave. Svojih dejavnih let se spominja z radostjo, saj je imel pri delu »proste roke, odlično opremo in vso podporo«. Takrat se je Krka šele razvijala, pri tem je bil pomemben tudi Edwardov prispevek. Vedno je bil odprt za novosti, za odkrivanje drugačnih poti, iskanje boljših pristopov in nenehno izobraževanje. Čeprav je že na Poljskem dosegel naziv magister, je še enkrat po naših zakonih opravil magisterij, nato pa je na ljubljanski fakulteti za farmacijo še doktoriral. V primerjavi s kolegi s Poljskega je bil takrat tako v stroki kot zasebno njegov standard občutno višji, v zadnjem času pa teh razlik ni več.

Medobčinski muzej Kamnik je pred kratkim obnovil svojo kamnito kulturno dediščino. V lapidariju gradu Zaprice je predstavljena skoraj dvatisočletna preteklost mesta in okolice.

Za zgodovino tega območja so med drugim pomembne z dletom obdelane kamnine v vhodnem traktu muzeja. Rimski nagrobnik družine Dindijev je bil nekoč del temeljev gradu Zaprice. Najden je bil med obnovitvenimi deli leta 1830 in kasneje vzidan v vogal Hostnikovega hleva na bližnji Šutni. Ko so hlev leta 1968 podrli, je bil prepeljan v muzej. Šlo naj bi le za del nagrobnika, ki je oblikovan iz sivega ihanskega apnenca. V kamen je upodobljen kantaros z vinsko trto, grozdjem in delfinoma. Domnevno naj bi bil rod Dindijev v Kamniku eden izmed začetnikov dolgoletne kovinskopredelovalne obrtne dejavnosti.

 

Ob poroki ene izmed štirih sester Šumljak oziroma slovesu od doma leta 1935 so se skupaj fotografirale ženske iz njenega sorodstva. Danes še živijo tri deklice, sestrične (na levi strani fotografije). Rozalija Sovinek (v oblekici z rožami) pa nam je poslala fotografijo.

Družina Linc, po domače Andrejčkovi, iz Šentvida pri Stični se je fotografirala leta 1941. Od osmih otrok živijo še trije: 88-letni Andrej, Tilka, ki bo oktobra dopolnila 80 let, in 89-letna Milena, poročena Jazbec (dekle v belem predpasniku), ki nam je poslala fotografijo.

V Stični je 2. julija 1937 umrl škof, politik in publicist Anton Bonaventura Jeglič. Leta 1898 je postal ljubljanski škof. Bil je narodno zaveden, močno je podpiral kmečko zadružništvo in sprejem Majniške deklaracije. Na njegov predlog je bila v Šentvidu postavljena prva popolna slovenska gimnazija.

V Bernu v Švici je 1. julija 1876 umrl ruski revolucionar in anarhist Mihail A. Bakunin, ki je zavračal vsakršno avtoriteto države in Cerkve in je zagovarjal neomejeno svobodo posameznika.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Resljeva cesta)

Že kmalu potem, ko je bila leta 1849 zgrajena ljubljanska glavna železniška postaja, so se pojavili predlogi, da bi jo bilo treba čim prej prek Mesarskega oziroma sedanjega Zmajskega mostu prometno povezati s tržnim prostorom pod grajskim hribom. Toda minilo je kar triintrideset let, da se je leta 1882 Kranjska stavbna družba naposled lotila gradnje nove Resljeve ceste in jo naslednje leto tudi končala. Martina Lipnik, upokojena univ. dipl. inž. arh., opozori, da se na objavljenih razgledniških fotografijah, ki sta bili narejeni kakih dvajset let pozneje, lepo vidi, kako so tedaj poskrbeli tudi za ozelenitev nove prometnice. »Še več: regulacijski načrt Ljubljane iz leta 1896 je zahteval, da mora občinski svet pri obravnavi prošenj za zidavo na tem območju varovati tudi vrtove.«

Ali ste že kdaj slišali, da sedemdesetletniki delajo letala in da so v lepem vremenu vsak prosti trenutek visoko nad oblaki? Jaz sem, saj mi je upokojeni strojnik Janez Videtič iz Ljubljane rekel: »Če bo jutri lepo, pridite v Podpeč, pa boste videli, kako je videti moje novo ultra lahko motorno letalo, ki sem ga sam gradil zadnjih pet let.«

Ko pijeva kavo v kavarni blizu kraja, kjer ima shranjeno letalo in prikolico zanj, da ga lahko pripelje na vzletišče in nazaj, pravi, da ko je visoko v zraku »v sebi vriskam od sreče, saj ni pod menoj ena sama dolina, ampak so vsi hribi, vse doline in polja pa reke, jezera, gozdovi, vasi in mesta. Če sem dolgo v zraku, lahko v nekaj urah po dolgem in počez preletim vso Slovenijo. Zmeraj znova in znova jo občudujem. Tako je lepa, tako zelena ter tako zelo spokojna in mirna.«

SPOZNAJMO  JIH

Jeseni smo obirali oljke pri Ivanu Skubinu in Ivi Sivec na terasah pod njuno briško hišo. Nad nami sta nas nemo opazovala čuvarja. On v beli, ona v šamotni glini. Po urah dela, ko smo imeli roke že dobro naoljene, smo na trati jedli. Iva je prinesla velikansko skledo pisane solate, ki jo je krasilo ognjičevo cvetje. Pa tudi pod njim so se našla presenečenja, rastline, ki jih še nisem jedla surovih. Presenetljiva solata, zato je vse drugo, kar je bilo zraven, šlo v pozabo. Iva je veganka. Ivan pa »samo« vegetarijanec. Ampak to sta postala, še preden sta v zrelih letih postala neločljiv par. Poznajo ju od severa Nemčije do Španije, da ne omenjam Dalmacije, Italije in seveda slovenskega zaledja. Najbolj zaradi keramike, vedno nagrajenega olivnega olja in estetike …

SPOZNAJMO NAŠO DEDIŠČINO

 »Mama Valerija je bila kmečka šivilja. Kot majhen otrok sem rad gledal, kako šiva, potem sem se naučil tudi sam. Po njeni smrti sva z ženo Slavko premišljevala, kaj narediti z njeno hišo. Žena je predlagala, da zbirava šivalne stroje. Prvi v zbirki je tako mamin stroj madžarske znamke Csepel, letnik 1962,« razloži Marijan Babič odločitev, ki je padla pred 16 leti.

Uradno so muzej odprli leta 2003. »Prav se mi je zdelo, da zbirke nimam samo zase, ampak da jo predstavim širši javnosti. Zavedam se, da so bili nekoč šivalni stroji pravo bogastvo, ki si ga je marsikatera družina težko kupila. Pomembni so bili tako v osebnem življenju posameznika kot v gospodarstvu. Želim, da bi tudi današnji otroci znali ceniti njihovo vrednost, da bi se tudi naučili šivati. To je moje poslanstvo,« poudari.

 SPOZNAJMO NAŠO DEDIŠČINO

Laščan Valentin Deželak je vsestranski kulturni ustvarjalec, rodopisec, navdušen zbiratelj starin in poznavalec kulturne dediščine, najbrž mu je bila zbirateljska žilica položena že v zibelko. In po njegovi zaslugi se bo pred propadom ohranilo veliko predmetov in orodij, ki jih skrbno hrani v hiški, v kateri je uredil bogato narodoslovno zbirko kar štirih rodov svojih prednikov in jo poimenoval po sebi – Valentinova etnološka zbirka.

 Ne le da ima do vsega, kar je staro, spoštljiv odnos, je tudi dejaven član Etno odbora Jureta Krašovca Možnar, kjer se že več kot tri desetletja ukvarjajo s prikazovanjem in ohranjanjem starih ljudskih šeg in običajev. Marsikdo pa ga pozna tudi kot »ofirovca«, ki s petjem razveseli kakšnega slavljenca ali slavljenko.

SPOZNAJMO NAŠO DEDIŠČINO

Verjetno najmlajši slovenski muzej, ki deluje od letošnjega marca, privablja zlasti obiskovalke vseh starosti. Saj veste, torbice so za ženski svet (pa tudi za kakšnega moškega) nepogrešljive. In v njih se skriva marsikaj, del teh skrivnosti odstira razstava v pritličju upravne stavbe Splošne plovbe v Portorožu.

Zamisel zanjo pa je prišla ... od moškega. Slobodan Simič - Sime, Pirančan, publicist, fotograf in navdušen zbiralec starih predmetov, je namreč zbiral tudi torbice in jih je želel predstaviti še drugim. Zdaj je na ogled več kot petsto torbic, od najstarejših s konca 17. in začetka 18. stoletja do tistih, ki so jih pred časom nosile bogate domačinke ter turistke iz mondenih krajev. Med drugim je na ogled prva torbica, ki jo je izdelala priznana ljubljanska oblikovalka Marjeta Grošelj, nekatere unikatne torbice priznanih slovenskih torbičarjev in tiste, ki so jih muzeju podarile znane Slovenke, recimo Alenka Bratušek, Ksenija Benedetti in Manca Izmajlova.