SPOZNAJMO NAŠO DEDIŠČINO

»Lepš'ga kraja nej, ku je Šentjern', lepš'ga tiča nej, ku je petjel'n,« prepevajo ponosni Šentjernejčani, ki so leta 1995 dobili samostojno občino in petelina izbrali za simbol in zaščitnika kraja, imajo ga tudi v občinskem grbu. V tem prelestnem dolenjskem kraju pod Gorjanci, ki je znan tudi po srečanju oktetov, konjskih dirkah in cvičku, je marsikaj povezano s petelinom. Pri tamkajšnjem društvu Gallus Bartholomaeus se med drugim trudijo z vzrejo nove pasme. Pri družini Selak v centru Šentjerneja pa imajo na ogled zbirko petelinov z vsega sveta, zdaj jih je že več kot 500.

SPOZNAJMO NAŠO DEDIŠČINO

Ko so leta 1896 odprli Narodni dom, je bila to velika senzacija v Ljubljani. Stavba je prva imela elektriko in v čast otvoritve so kar dva dni noč in dan gorele vse luči, tako da je bila videti kot bleščeč lampijon. Ko pa so na začetku letošnjega leta predali obiskovalcem v veselje in užitek prenovljeno Narodno galerijo, so slovesnosti trajale tri dni, obiskalo jo je čez 50.000 ljudi, vstopnino pa so jim podarili. Zdaj so prvič enotno povezani vsi trije stavbni deli galerije – najstarejši in popolnoma prenovljen Narodni dom, Ravnikarjevo Novo krilo iz leta 1993 in Steklena vhodna avla biroja Sadar+Vuga arhitekti iz leta 2001. Na ogled je nova stalna zbirka, ki so jo številčno povečali za več kakor tretjino del, tako da je v njej okrog 600 razstavnih predmetov. Poleg tega je in bo v njej več zanimivih razstav.

SPOZNAJMO NAŠO DEDIŠČINO

Nekateri muzej Milana Hafnarja imenujejo kar muzej motorjev, saj je v njegovi zbirki posebno mesto namenjeno prav tem starodobnikom, okoli 100 jih ima, med njimi je kakih 70 Tomosovih motorjev, in je največja tovrstna zbirka v Sloveniji. V muzeju je več kot 900 različnih razstavnih predmetov neprecenljive vrednosti. Neprecenljive tudi zato, ker je v teh predmetih skrita energija, prosti čas vse družine, ne nazadnje tudi družinski denar. Vsak predmet je restavriran in skrbno popisan, vsak je na svojem posebnem mestu in očiščen ter bleščeč v svoji posebni lepoti. Pa še vedno so veseli vsakega podarjenega predmeta.

Pravijo, da prve ljubezni ne pozabiš nikoli. Anton Steiner iz Vrbja pri Žalcu je res ni. Še več, o neizživeti ljubezni med Notranjko in Savinjčanom izpred 65 let je napisal knjigo Notranjsko dekle, pa še drugo, Veselica, ki je nekakšno nadaljevanje prve. Avtobiografski pripovedi govorita o vrednosti našega bivanja, o dragoceni volji do življenja, o premagovanju trpljenja in težav vsakdanjika.

Anton Steiner je svojo življenjsko pot pred 88 leti začel v Žalcu. Ko je bil star deset let, so se s starši preselili v Vrbje, kjer so kupili hišo. V njej, seveda prenovljeni, živi še zdaj skupaj z ženo Jožico, s katero sta se poročila leta 1954. Njuno življenje je obogatila hčerka Ksenija, ki jima je dala še vnukinjo Tadejo in vnuka Ambroža, tri leta pa jima je v veselje tudi že pravnukinja Olivia Gaia.

Na fotografiji iz leta 1944 je družina Rudolfa in Ivane Pohorec z Zgornje Velke v Slovenskih goricah z enajstimi otroki od osemnajstih, kolikor se jih je rodilo zakoncema. Danes je živih še 10, njihovih potomcev pa je skupaj 109. Spredaj levo (najmanjši) je Valentin Pohorec, ki nam je poslal fotografijo.

Pevci cerkvenega pevskega zbora iz Kostanjevice na Krki, ki ga je vodil organist Mirko Gorenjšek, so se fotografirali okoli leta 1927. Zdaj na koru pojejo že vnuki nekaterih pevcev na fotografiji, med katerimi sta bili tudi sestri Fani in Pepi Penca (sedita prvi dve na desni), teta in mama Marije Grlovič.

Iz roda v rod

Prof. dr. Ivan Kreft, redni član SAZU, profesor genetike na ljubljanski biotehniški fakulteti, je mednarodno priznan znanstvenik. Prav tako pa tudi njegova sinova – Marko, ki je biolog, in Samo, ki je farmacevt. Zagotovo ni veliko družin – tudi širše, ne le pri nas – kjer bi oče in sinova, vsak s svojega področja, pripravili skupno znanstveno delo. Njihovo je o ajdi. Vsak od njih je prispeval svojo metodo: oče je eden največjih strokovnjakov za ajdo na svetu, Samovo področje je bila analiza rastlinskih snovi v tem naravnem metabolizmu, Marko, ki raziskuje celice, pa je tudi specialist za posebno vrsto mikroskopije.

Naša najstarejša in najbolj množična humanitarna organizacija Rdeči križ Slovenije letos praznuje že 150 let delovanja. Preživel je različne sisteme in ureditve, še vedno pa temelji na univerzalnih načelih humanosti, nepristranskosti, nevtralnosti, enotnosti, prostovoljnosti in univerzalnosti. Kako pomembno poslanstvo opravlja, dokazuje iz dneva v dan, spomnimo se samo nedavne begunske krize. Le malokdo pa ve za muzej Rdečega križa, ki je v hiši na edinem Trgu Rdečega križa v Sloveniji v belokranjskem Gradcu. V tamkajšnjem kulturnem domu, kjer je bil 18. junija 1944 ustanovni zbor in so bili položeni temelji za delovanje Rdečega križa med vojno in po vojni, je urejena spominska soba, za katero skrbi Območno združenje Metlika.

 V Ljubljani je 2. junija 1962 umrl duhovnik, pripovednik in dramatik Franc Saleški Finžgar. Bil je urednik Mohorjeve družbe in Mladike, od leta 1938 je bil član SAZU. Kot pisec je izhajal iz romantičnega realizma (Divji lovec, Razvalina življenja). V glavnem pripovednem delu Pod svobodnim soncem z narodnostnega vidika poveličuje boj Slovencev z Bizancem, v povestih pa opisuje kmečko in meščansko življenje (Dekla Ančka, Strici, Študent naj bo).

Na Dunaju je 3. junija 1899 umrl skladatelj Johann Strauss ml., znan kot kralj valčkov (Na lepi modri Donavi, Pripovedke iz dunajskega gozda, Cesarski valček). Med drugim je napisal tudi nekaj operet (Netopir, Noč v Benetkah, Cigan baron).

ODSTRTE PODOBE – SENOŽEČE

Gručasto središčno naselje na severovzhodnem robu Krasa ob cesti Razdrto–Koper je bilo nekoč izrazito kmečka vas, kjer so se domačini večinoma ukvarjali z živinorejo in furmanstvom. »Tako sta bila tudi moja prednika, stari oče Jakob in oče Janez, furmana, zato so bili pri hiši vselej po trije konji, od katerih sta bila dva vprežena, eden pa je v hlevu počival,« nas je najprej opozoril na nekdanjo značilnost svojega rojstnega kraja 83-letni upokojeni gledališki igralec, režiser in direktor novogoriškega gledališča Andrej Jelačin, ki se že desetletja zanesenjaško trudi, da bi Senožečam vrnil staro slavo, nekdanje vrednote. Tudi s tankočutno napisano knjigo spominov Vse moje ljubezni (2013), v kateri je obsežen del posvetil prav ljubezni do domače zemlje.

Slovensko izročilo

V juniju, ko se bliža čas skrivnostne kresne noči, je bila nekdaj leska nadvse pomemben grm, saj je polna čudodelnih čarov in moči.

Enoletna leskova šiba, odrezana na kresni večer, lahko naredi človeka nevidnega. Takrat je tudi mogoče priti do bogastva. V kresni noči zakladi cvetijo. Najbolje je v tem primeru poslušati nasvet starega Motničana: Hoditi moraš nazaj. V rokah moraš imeti rožni venec in leskovo šibo, blagoslovljeno na cvetno nedeljo. Šibo zatakni na kraj, kjer si opazil lučke – tako si boš ta kraj zapomnil. Tam je zaklad!