»Trezika je izjemna kot človek in kot organizatorka. Ima posebno energijo. Ko se zažene, je nič ne ustavi,« je o Tereziji Novak, prostovoljki iz Loč in prejemnici državne nagrade za življenjsko delo na področju prostovoljstva za leto 2015, dejal Emil Hedžet, podpredsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje.

»V svojem kraju smo nanjo zelo ponosni in hvaležni za njeno srčnost in odprtost. Vedno znova dokazuje, da je treba imeti le široko srce,« je dodal predsednik KS Loče Janko Čakš na srečanju koordinatorjev programa Starejši za starejše celjske pokrajine, ki je bilo konec aprila prav zaradi Terezije Novak v Ločah. Ta je zbranim odgovorila z mislijo Franklina Roosevelta: »Naredi, kar moreš, s tistim, kar imaš, kjer koli si že.« Ta rek je zanjo napisan prav za prostovoljstvo.

Jožica Bartol, stanovalka ljubljanskega doma upokojencev Center – Tabor, bo desetega junija praznovala 88. rojstni dan. Je čila in samostojna gospa, le pri hoji potrebuje hojco za boljše ravnotežje.

Pogosto se spominja dogodkov, ki so zaznamovali njeno življenje. Boleč pa je spomin na drugo svetovno vojno, ko so sovražniki ubili njeno mater na pragu rojstne hiše, ker ni hotela povedati, kje je mož. S sestro sta pravočasno zbežali in se pridružili partizanom, kjer sta že bila njuna oče in brat. Ker so bili zavedna partizanska družina, je vsa leta aktivna članica zveze borcev.

Vera Presl je lepo urejena in čedna belolasa gospa, ki vsak ponedeljek popoldne zahaja v Mestni muzej Ljubljana. Tam se zbirajo udeleženci študijskega krožka arheologije Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje.

Sogovornica je po poklicu inženirka kemije, rojena pa v Starem Bečeju, v srcu večnacionalne Vojvodine. Njeni starši so bili madžarske narodnosti. Med vojno so nekaj let živeli v Budimpešti, nato se je družina vrnila v Bečej, kjer je hodila v srbske šole. Doma so ju z bratom vzgajali tako, da niso delali nobenih razlik zaradi narodnosti, vere ali socialnega položaja.

Niko Brumen je pesnik, pisec aforizmov in pedagog. Korošec. To in še nekaj malega izvemo o njem na svetovnem spletu. Na njegovi spletni strani ga slišimo peti lastne uglasbene pesmi. V Centru starejših Zimzelen v Topolšici ga od lanske jeseni, ko je postal njihov stanovalec, spoznavajo vsak dan bolj.

»Drugačen sem: / naj tak ostanem, / naj sebi le, / ne drugim, / sanje kradem,« pravi Niko v zadnji kitici svoje pesmi Drugačna molitev v pesniški zbirki Brevir duše note življenja, ki jo je izdal skupaj s pesnico Dragico Novak Štokelj.

ODSTRTE PODOBE – BESNICA

Razloženo naselje v jugozahodnem delu Posavskega hribovja leži v ozki dolini potoka Besnice, ki izvira pod Malim Trebeljevim in se pri Podgradu izliva v reko Ljubljanico. Vas je iz štirinajst kilometrov oddaljene Ljubljane dostopna po cesti, ki je iz Sostrega speljana čez severno pobočje Babne gore (544 m) in skozi zaselek Pečar, v katerem je bila nekoč v eni izmed dveh hiš znana gostilna, v dolino. V njenem dnu so njive in travniki, okoliški hribi pa so porasli z gozdom. Ker na ilovnati zemlji niso bili kaj prida pogoji za kmetovanje, so se po besedah 65-letnega Bojana Jerlaha, upokojenega državnega uslužbenca in raziskovalca lokalne zgodovine, Besničani poleg mesne živinoreje in gozdarstva morali ukvarjati še z marsičim drugim, da so preživeli.

 Družina Pirš iz Radomelj se je fotografirala avgusta 1932 na praznik cerkvenega žegnanja. Imeli so zbiralnico in predelovalnico mleka, zato se je ohranilo hišno ime »pri Mlekarjevih«. Mleko so po kmetijah zbirali tudi z vozičkom s pasjo vprego. Fotografijo je poslal Peter Rojc iz Radomelj.

 Poročna slika izvira približno iz leta 1937, na njej pa so tudi Jožef Hamer (prvi na desni v predzadnji vrsti) ter njegovi sestri Marija in Roza. Poroka je bila pri takrat Sv. Petru pri Mariboru. Fotografijo hrani Jožefova hči Marija Krajnc iz Malečnika.

»Vsako pomlad z velikim pričakovanjem čakam, da vzklijejo semena, da vrt ozeleni, da drevesa zacvetijo, in potem z največjim veseljem in hvaležnostjo pobiram plodove, ki nam jih daje zemlja,« pravi 68-letna Jožica Haule, vedno nasmejana, zgovorna, vedoželjna in zelo delovna ženska z Raven na Koroškem, ki je bila leta 2010 izbrana tudi za kmetico leta. Ta laskavi naziv podeljuje Zveza kmetic Slovenije, ki želi vrniti ugled in veljavo kmečkemu poklicu.

Namigne na izrek, ki pravi, da je nekdo neumen kot kmet. »Toda kmet sploh ne sme in ne more biti neumen. Goji rastline, živali, prodaja sadje in zelenjavo, dela pa tudi klobase, maslo, peče kruh itd. Vse, kar naredi, mora tudi prodati. Torej je vsak kmet hkrati šef proizvodnje in prodaje. In končno, če ne bi bilo kmetov in predvsem kmetic, ki vedno podpirajo tri vogale vsakega gospodarstva na deželi, bi bili vsi lačni,« poudari naša sogovornica, gospa sivih las in mladostnega videza, ki je vedno urejena, ko se odpravi mesto. Strašno rada dela, a uživa tudi pri branju dobrih revij in knjig, z veseljem si ogleda kakšen film ali gledališko predstavo, se izobražuje, druži s prijateljicami in rada tudi potuje.

Rihard Bizjak - Riko je vitalen upokojenec, ki ga lahko pri 72 letih kot rednega študenta pogosto srečate na ulicah okoli ljubljanske filozofske fakultete, ko hiti na predavanje ali druge študijske dejavnosti. Vedno z nepogrešljivim klobukom na glavi. Previdno ga privzdigne in se nasmehne: »Kdor ima klobuk, ta je gospod!«

Že od mladih let ga je strastno zanimala zgodovina, kasneje tudi filozofija. Po upokojitvi se je namenil nadgraditi svoje znanje, zato se je vpisal na redni študij teh predmetov. V Sloveniji ima namreč vsak državljan pravico do enkratnega vpisa na univerzo. Kdor tega ni izkoristil v mladosti, se lahko za to odloči na jesen življenja.

Mučno ter utrudljivo je bilo vzpenjanje iz Antonijevega rova v Idriji. Misli so se mi znašle v nekdanjih časih, ko so se idrijski rudarji, neznansko utrujeni, po »šihtu« vzpenjali iz najglobljih delov rudnika navzgor po tisoč stopnicah. Rudnik živega srebra je deloval več kot 500 let, danes je le še obsežna tehniška muzejska znamenitost.

Najgloblji rovi so bili 400 metrov pod površino. Zaradi ekološke ozaveščenosti, manjšega povpraševanja in padca cen živega srebra po svetu ter izčrpanosti rudišča je rudnik prenehal obratovati.

S svojo močno rastjo, z mogočno krošnjo in trdim lesom hrast od pradavnine simbolizira veličastnost, častitljivost in mogočnost in je najpomembnejše drevo v bajeslovju stare Evrope.

Trdni hrastovi deli kozolca lahko stojijo neomajno tudi nekaj sto let. Enako neomajen je hrast tudi v vodi. Kraševci še danes trdijo, da pol Benetk stoji na kraških hrastih. Preden so zrasle na laguni sredi morja, je bil Kras pokrit s hrastovimi gozdovi. Ko so graditelji Benetk posekali kraške hraste, ni bilo več njihovih mogočnih korenin in širokih krošenj, ki so dotlej varovale dragoceno zemljo na kamnitih kraških tleh. Burja je nezaščiteno zemljo odpihnila v morje in Kras je postal kamnit in nerodoviten, takšen, kot ga je opisoval Valvasor. Danes se Kras spet zarašča, a le z nizkim grmičevjem, o starih mogočnih hrastih skoraj ni sledu.