V Ljubljani je 3. maja 1881 umrl pripovednik, dramatik in časnikar Josip Jurčič. Bil je sourednik Slovenskega naroda. Snov za svoje pripovedke in humoreske je jemal iz ljudskega življenja. V povestih Jurij Kozjak, Domen in v prvem slovenskem romanu Deseti brat je posegel tudi v zgodovino. S Tugomerjem se je poskusil tudi v drami.

Italijanski kralj Viktor Emanuel III. je 3. maja 1941 priključil Ljubljansko pokrajino h Kraljevini Italiji kot posebno in na videz avtonomno provinco s civilnim visokim komisarjem na čelu.

Iz roda v rod

Družina Grašič živi v vasi Križe v tržiški občini. Njihov dom je kot iz pravljice – hiša, ki je zanimivo umeščena v hrib, je do podrobnosti urejena, na vrtu je lepa brunarica, tudi ribnik, vse pa kar žari od cvetja in zelenja … »Ko sva se z ženo Florjanco poročila, sva živela v očetovi hiši, želela pa sva si zgraditi tudi povsem svoj dom. Zato sem šel za dve leti delat v Nemčijo. V tujini sem opazoval ljudi, kako tam živijo, občudoval arhitekturo in videl zanimive rešitve, ki so bile primerne tudi za našo precej pokonci postavljeno parcelo,« pripoveduje 76-letni Vinko Grašič. Poudari, da ima rad urejeno življenje, kar pa ne pomeni, da je njegovo življenje dolgočasno, prej obratno. Kot mladenič je bil dober atlet in še boljši tekač na smučeh, nato uspešen trener (tudi hčerke Andreje) in odličen organizator. Pa tudi alpinist. Leta 1971 je bil na vrhu Mont Blanca. Da pušča pozitivne sledi, potrjuje tudi naziv častni občan Tržiča.

Če se sprehodite po ljubljanski galerijski poti, ki povezuje sedem razstavno-prodajnih galerij v središču mesta, boste v Naglasovi palači na Novem trgu 6 našli Galerijo 22, ki jo vodi Boštjan Pirc. Njegov osnovni poklic je novinar, a ljubezen do umetnosti ga je pripeljala v galerijske vode.

V galeriji najdemo pretežno dela domačih likovnih umetnikov iz slovenske polpreteklosti in uveljavljenih sodobnih avtorjev. Boštjan Pirc je posebno ponosen na redke starejše grafike tako imenovane ljubljanske grafične šole in zahtevna dela Zorana Mušiča. Galerija pa ima tudi kakovostna dela avtorjev drugih narodnosti, ki jih Slovenci premalo poznamo in cenimo, kot pravi sogovornik. 

Prvi pomladni dan je bil letos poseben za Franca Severja - Franto, ki je na ta dan dopolnil častitljivih 93 let in predstavil svojo tretjo knjigo, tokrat z naslovom Brnik letališče ali lovišče, v kateri predstavlja razvoj civilnega letalstva v Sloveniji. Knjiga je aktualna, saj smo le nekaj dni prej izvedeli, da je država prodala podjetje Adria Airways, letališče Brnik oziroma Letališče Jožeta Pučnika pa je že od prej v rokah podjetja, ki je v lasti Nemčije.

Franc Sever je na predstavitvi povedal, da je žalosten. Bil je namreč kar 12 let generalni direktor Aerodroma Ljubljana – Pulj in nato do upokojitve direktor podjetja Inex-Adria Airways. »S prodajo letališča smo gospodarstvu onemogočili vključitev v mrežo letalskih povezav po svetu. Ta poteza je nerazumna in kratkovidna. Prodajamo podjetje – strateški prometni objekt, ki nosi državi zlata jajca, podpira gospodarstvo in razvoj turizma in je naše okno v svet. To se dogaja v času, ko obstaja velika negotovost, kako bo z našim morskim oknom v svet.

Družina Račič je pojem odličnosti, ustvarjalnega, dolgega in zdravega življenja. Legendarni nadučitelj Božo Račič, ki so mu v Adelšičih rekli kar »kume«, je zaslužen za ohranjanje in promocijo še zlasti belokranjskega ljudskega izročila, njegov sin Marko je naš najstarejši olimpijec, njegova najmlajša hči Rajka pa je pustila pomembno sled v pedagoškem delu …

O zanimivi družini Račič smo se pogovarjali z najstarejšim še živečim slovenskim olimpijcem Markom Račičem. Pri svojih skoraj 96 letih ima odličen spomin in «posebno afiniteto do statistike«. Navaja letnice, rezultate, imena ... Še vedno je predan športu, še zlasti atletiki. »V življenju sem imel dve ljubezni – atletiko in ženo Vando,« pravi v živahnem pogovoru, ki bi lahko trajal ure. Nastopal je v teku na 100, 200 in 400 m. Veliko njegovih športnih uspehov je že popisanih v številnih člankih in knjigah (tudi v njegovi knjigi Na krilih atletike), mi pa smo pobrskali po spominih na družino.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Med pošto, ki jo ob novoletnih praznikih dobivamo v uredništvo, je vsako leto tudi ročno izdelana voščilnica s poštnim žigom iz Rogatca. Že po okrašeni ovojnici vemo, da se je na nas spet spomnila Marica Plavčak. Bil je že čas, da gospo, ki dela tako lepe vezenine, predstavimo tudi bralcem.

Čeprav se je v mladosti izučila za »moško« šiviljo, je, odkar so jo tete naučile vesti, njena ljubezen ročno delo. Najraje šiva ob kuhinjskem oknu, s katerega ima pogled na bližnjo Donačko goro. »Ne mine dan, da ne bi naredila vsaj enega cvetka,« pravi in pokaže polno škatlo čudovitih izdelkov. Če sem jezna ali hudo žalostna, pa ne morem šivati.« Da si spočije oči od drobnih vzorcev, obdeluje vrt in suši zelišča za domači čaj, priporoča zlasti mešanico kopriv, malin, melise in mete, »da luštno spite«. Če pa le kdaj izpusti šivanko, prime v roke svinčnik in zapiše pesem ali kako lepo misel.

Muzejska razstava na Blejskem gradu, ki je eden najstarejših gradov na Slovenskem, prikazuje pomembne predmete od pradavnine do nedavnih zgodovinskih obdobij. Zgledno so jo uredili sodelavci Narodnega muzeja Slovenije.

Kraj Bled je bil prvič omenjen 10. aprila leta 1004. Nemški cesar Henrik II. ga je podaril škofu Albuinu iz Brixna. Pred dobrimi tisoč leti je na skali, ki se pne sto metrov navpično nad jezerom, že stal romanski stolp. Svojstvena naravna razgledna in zaščitna lega je bila vzrok za gradnjo dokaj razsežne graščine. Slikovita podoba gradu nad jezerom ter romantičen otoček s cerkvico že stoletja privabljata številne občudovalce zemeljskih lepot. Z razglednih teras graščine je lep pogled na gorenjsko pokrajino med Karavankami in Julijskimi Alpami. Ob praznovanju tisočletnice Bleda so v priložnostni zgibanki zgovorno napisali: »Pravljična lepota blejskega jezera že tisočletja privlači s čudežno močjo. Lahko bi citirali potopisce, vladarje in predsednike; a najlepše je zapisal kar največji slovenski pesnik France Prešeren (1800–1849): 'Dežela Kranjska nima lepš'ga kraja, ko je z okolš'no ta, podoba raja' ...«

Smreka – znanilka veselih novic

Smreka ima v našem ljudskem izročilu prav posebno mesto. Igra vlogo nekakšnega veselega poštarja, znanilca dobrih novic.

Zimzelena smreka sredi zime govori človeku: »Nič se zime ne boj! Glej mene, kako lepo sem zelena sredi zimske beline, mraza in teme.«

Smrekica na strehi novogradnje pomeni: »Prišli smo do slemena hiše! Juhej!«

Okrašena slavnostna smreka, postavljena kot mlaj sredi vasi, oznanja vsemu svetu, da se pod njo godi nekaj veselega – da je v vasi svatba, nova maša, gasilska veselica ali drug vesel dogodek.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Prešernov trg)

»Tedanji Marijin oziroma današnji Prešernov trg je nastal na križišču cest, ki so s severa, z Gorenjskega in Štajerskega vodile skozi Špitalska vrata čez most čez Ljubljanico v obzidan meščanski in cerkveni srednjeveški del Ljubljane. Pred Špitalskim mostom je na gričku stala majhna Marijina cerkev, ki so jo med obleganjem mesta porušili Turki. Avguštinci so leta 1628 zgradili novo cerkev sv. Martina, ki je leta 1645 pogorela, zato so med leti od 1646 do 1660 postavili zdajšnjo cerkev Marijinega oznanjenja s samostanom, ki jo je cesar Jožef II. leta 1784 izročil frančiškanom. Ti so jo skladno s svojim redom prebarvali v rdečerjavo barvo, ki pa jo je spomeniško varstvo pred desetletji zamenjalo z rožnato,« nas je 81-letni upokojeni redni prof. Marjan Ocvirk, ki je do leta 2013 predaval na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, najprej seznanil z zametki zdajšnjega Prešernovega trga.

V Memphisu v ZDA je 4. aprila 1968 beli skrajnež umoril baptističnega pridigarja in najvidnejšega borca za enakopravnost temnopoltih državljanov Martina Luthra Kinga ml. Bil je na čelu množičnega gibanja in je dosegel sprejem zveznega zakona o enakosti državljanskih pravic. Leta 1964 je dobil Nobelovo nagrado za mir.

Na Japonskem so med otokoma Honšu in Awaji po desetih letih gradnje 5. aprila 1998 odprli za promet najdaljši viseči most na svetu, dolg 3.911 metrov in z razponom 1991 metrov.