Vrtnarjem in drevesničarjem pogosto zastavijo vprašanje, katere okrasne grmovnice bi bilo dobro zasaditi, da bi vse poletje cvetele. Te želje ni preprosto uresničiti in dejansko imamo zelo ozko izbiro: petoprstniki neprestano pocvitajo in tudi nekatere sorte vrtnic cvetijo več tednov. Ob tem se ponuja drugačna rešitev – izbira grmovnic, ki se dopolnjujejo in cvetijo druga za drugo, vsaka ob ravno pravem času, kajti tako je na vrtu vedno nekaj cvetočega.

Vrtnarjevo leto se ne začenja s pomladjo, saj nekatere grmovnice zacvetijo že pozimi, v predpomladnem času, prej kot vsi zvončki in trobentice.

VRT IN DOM

Večinoma smo prepričani, da imajo gojitelji kaktej dobesedno bodičastega konjička, a v vsakem primeru in v celoti to vendarle ne drži. Kar nekaj rodov je brez »sovražno razpoloženih bodic«, pri enem pa imamo opravka celo s pravimi listi, kar je ostanek dednostnega razvoja v veliki botanični družini.

V vrtnarski praksi kakteje, ki imajo sploščena razvejana stebla, ki bi jih ob površnem opazovanju lahko imeli za liste, imenujemo sezonski členarji. Pod povrhnjico se skrivajo klorofilne plasti, potrebne za asimilacijo, kar jim daje funkcijo listov. Nekaj let stari poganjki vendarle olesenijo in zelena barva izgine. Ker so to v naravi priraslike v drevesnih rogovilah ali celo na skalah, ima vsak členek sposobnost obnove in se zlahka zakorenini ter ustvari samostojno rastlino. Členarji se grmičasto razraščajo in so po svoji razvejanosti – odvisno od sorte – bolj pokončnega ali nekoliko povešajočega se videza. S cepljenjem na katerega od stebričastih kaktusov lahko členarje precej preprosto vzgojimo kot nadvse dekorativno obliko drevesca.

Med našim domačim rastlinstvom poznamo le ptičje mleko (kar je prevod strokovnega poimenovanja, ki izvira iz grščine), čopaste lilije pa ob kakšni čopasti putki in šopastem škrjančku ne premoremo. V poniglavem presojanju znamo reči o nekom, da ima vsega, le ptičjega mleka in žabje volne ne. Ob tem morda zanimivem in pestrem besedovanju tu ostajamo v navezanosti z rastlinskim svetom in dvema rodovoma vrtnarsko manj znanih čebulnic.

Doma je v Južni Afriki, a kljub oddaljeni domovini in skoraj eksotičnemu videzu si je čopasta lilija med vrtnarji pridobila domovinsko pravico tudi na severni polobli. Z resničnimi lilijami seveda ni v sorodstvu in že zdavnaj uveljavljeno ime je za nepoznavalca zavajajoče. Kogar zanimajo manj običajne vrtne lepotice, naj se z njo kar preizkusi, saj oskrba ni prezahtevna. Najpogostejša izmed nekako petnajstih vrst je Eucomis comosa, ki pa v gojenih sortah nima več le cvetja v skromni zelenkasto rumeni barvi. Žlahtnitelji so v dednostnih zapisih te in nekaterih drugih vrst izbrskali zasnove močnejših in mikavnejših barv. Predvsem novozelandski vrtnarji so bili prav uspešni in so v plejadi skrižanih sejančkov našli tudi takšne z rožnatim in rdečkastim cvetjem. Izhodišče pri križanjih je bila že omenjena vrsta ter Eucomis bicolor skupaj z Eucomis undulato. Cvetje večine čopastih lilij tudi prijetno diši.

Vse to se nanaša na lepe in zanimive rožice, o katerih tokrat po vrtnarsko kramljamo. Razen ene so po svoji botanični pripadnosti vse košarnice, kar izdaja že videz njihovih socvetij. Vse pa so tudi bodičaste, kar moramo pač vzeti v zakup in se s tem ob vseh drugih dobrih lastnostih že vnaprej sprijazniti.

Vsi gospodinjci bi morali začeti s solato in regratom, nadaljevati s koristnostjo sončnic in njim sorodnega topinamburja. Ljubitelji cvetja se bodo spomnili na astre (družina se po njih imenuje Asteraceae), dalije in ivanjščice. Poljedelci bi pomislili na trdoživost plevelnega osata, enega izmed 62 rodov omenjene družine v slovenski flori. Gospodarsko koristnost, ki se končuje na krožniku, in dekorativno vrednost za vrtno in cvetličarsko rabo pa združuje artičoka, ki je tudi del te druščine.

Naslov za ljubitelje rastlinskega sveta ni uganka, za druge pa naj velja takojšnje pojasnilo. Vse nadaljnje besedovanje je namenjeno v Sloveniji zavarovani gizdavi logarici ter njeni sorodnici, znani kot cesarski tulipan – v resnici pa ni tulipanu niti podoben in še manj soroden. Iz prakse in lastnih izkušenj bo tu za mnoge najbrž tudi uporaben nasvet.

Gizdava ali močvirska logarica je najpogostejše ime pri nas redke in ogrožene čebulnice s strokovnim imenom Fritillaria meleagris. Pri nas raste na Barju, in lepo prosim, pustite jo, da tam v miru raste! Trgovine jeseni za vrtno rabo ponujajo njene čebulice iz gojenih sestojev, ki ne posegajo v naravne rastlinske združbe. Pravijo ji tudi močvirski tulipan, logarica, lugovski cvet, kockarica, pirhki in podobno. Med Nemci je znana kot Kiebitzei (tako marogasta naj bi bila jajca pribe, ptiča močvirskega okolja) ali kot Schachbrettblume po kvadratkastem vzorcu šahovnice. Na Hrvaškem je močvirski tulipan znan pod imenom kockavica, cvetni vzorec pa povezujejo z njihovim nacionalnim simbolom – rdeče-belo šahovnico.

Domači ali tuji petelinčki ne bi smeli manjkati v pomladni cvetlični povorki. V obsežnem botaničnem rodu so najbolj priljubljeni tisti z gomoljčki in jih na vrtu gojimo kot trajnice. Njihovo mesto je v mirnem kotičku pod okrasnim grmovjem, kjer zgodaj oznanjajo pomlad, a poletje prespijo, saj z vsem zelenjem izginejo, še preden ozeleni listje nad njimi.

Vse vrtne lepotice imajo svoje poreklo v samoniklem rastlinju in mnoge »divje« rastline so prav uporabne kar brez žlahtniteljskih izboljšav. To bi lahko rekli tudi za dve vrsti petelinčkov iz slovenskega rastlinstva. V cvetenju obe opazimo predvsem v bukovih gozdovih in na vlažnem travnatem obrobju v beli različici in v bledovijoličasto-rožnatih odtenkih. To pestrost ustvarjata dve vrsti: votli in čvrsti petelinček, ki ju na prvi pogled nestrokovnjak ne bi razločil. Bistvo je skrito očem: eni imajo v tleh votle gomolje, drugi polne in čvrste.

V aprilu smo, ko na vrtu in naravi poganja množica majhnih rož, oznanjujoč pomlad, med gojenimi trajnicami pa so zdaj aktualne tudi nizke sorte bradatih perunik. Na njihovih cvetovih je za celo mavrico barv, zato vam posredujem svoje izkušnje in nekaj zaljubljenosti v perunike ….

Skoraj domoljubna dolžnost slovenskega vrtičkarja je, da se zaveda bogastva našega rastlinskega sveta, in to predvsem cvetočega dela. Sem pa prištevamo vsaj štiri predstavnike rodu Iris, kar po slovensko pomeni perunika. Ena med njimi je bradata ter raste od Nanosa in Lipice do bohinjskih skalnih škrbin, vendar ni ravno med pritličnimi. Tej se pridružita kot mokrotni antipod obvodna in sibirska perunika. V zatišju grmovja pa s svojimi izrazito prijetnimi vonjavami opozori nase travnolistna perunika (Iris graminea), ki svoje cvetje skriva med ozkim travno zelenim listjem. Ta vrsta je prav zaradi takšne postavitve cvetnih stebel za vrtnarstvo manj primerna. Nekatere izhodiščne vrste iz tujih logov so drugo nasprotje, saj njihova stebla zlahka zrastejo meter in pol visoko. 

Barvito cvetje v domačem okolju je posebno dobrodošlo v temačnem delu leta in orhideje so za marsikoga v tem času višek lepote in elegance. Nekatere so primerne tudi za sobno ozračje, kjer ni mogoče posnemati pragozdnih rastnih pogojev. Pobrskajmo med njimi in pustimo ob strani gospodarsko vrednost vanilje, ki je tudi vrsta orhideje, in pestrost kukavičnic na naših traviščih. Bolje ko jih poznamo, več nam bodo vračale …

Falenopsisi so lepotice domače pridelave, ki so po izkušnjah mnogih ljubiteljskih gojiteljev lahko trpežne lončnice tudi, ko enkrat odcvetijo. Na slovenskih tleh, na obrobju presušenega panonskega morja, dorašča lepota orhidej v milijon in več primerkih. Lonček s cvetočo rastlino katere izmed uveljavljenih sort ne stane več kot buteljka dobrega vina. Eno in drugo si lahko včasih privoščimo, kajne? Botaničnih vrst je v rodu Phalenopsis res okoli 70, toda vrtnarsko pomembni so izključno umetno vzgojeni križanci.

Na vrtovih in tudi po parkih so to priljubljene cvetoče grmovnice, njihove požlahtnjene sorte pa izvirajo iz manjšega števila vrst, čeprav je v naravi njihova zastopanost precej številčnejša. Pravo bistvo vseh hortenzij je, da sledijo svojemu rodovnemu imenu in vse po vrsti zahtevajo sorazmerno veliko vode. Všeč so jim polsenčna ali vsaj zanesljivo dovolj vlažna rastišča, kjer po potrebi tudi zalivamo. V takšnem okolju sta zagotovljena primerno bujna rast in bogato cvetenje, za kar pa je pomembna preskrba z organskimi in rudninskimi gnojili.

Z narcisami se srečujemo vrtnarji in cvetličarji in še okoljevarstveniki, saj so to pomembne pomladne lepotice, pa naj zacvetijo na Golici ali domačem vrtu. Množica vrtnih sort je nastala z medsebojnim križanjem približno 30 vrst, kolikor jih najdemo v naravi predvsem v zahodnem delu starega sveta. Za vrtno vzgojo so enako primerne botanične vrste kot požlahtnjene in izključno vegetativno množene sorte. Njihovim dobrim lastnostim se pridružuje tudi ta, da so zaradi svoje strupenosti varne pred zemeljskimi glodavci.