Na vrtu jih občudujemo vse poletje in vse do slane v nikoli dokončani spremenljivost njihovega cvetja. Dalije so to, prave kraljice med jesenskim cvetjem, zato zanje ni redko ime regine, včasih tudi georgine. Njihova uporabnost je resnično mnogostranska, saj so enako dekorativne na domačem vrtu, v javnem nasadu, na grobni gomili ali celo v čebrici.

Domovina dalij je Mehika in menda so prva semena te takrat izredno eksotične rastline prišla v Evropo leta 1791. V naravi obstaja nekaj vrst, domnevajo pa, da praktično vse moderne sorte izvirajo predvsem iz dveh vrst: Dahlia coccinea in Dahlia pinnata. Svoje strokovno rodovno ime so rastline dobile po švedskem botaniku Andreasu Dahlu, v širši sorodstveni povezanosti pa so blizu sončnicam in topinamburju pa tudi klasnatemu liatrisu. Celo regrat in radič sta z njimi v isti družini. Zato je samoumevno, da gomolji dalij – tako kot topinambur – vsebujejo inulin, zato si jih včasih privoščijo miške.

Poletje je za marsikoga čas počitnic in oddiha, kar se prileže celo nam starejšim in delovno manj aktivnim. A na vrtu življenje nikakor ni zastalo. Tisto rastlinje, ki ne cveti in hiti v bujni rasti, le navidezno počiva. Za marsikoga je poletje zaradi tega pravi čas za množenje in presajanje.

Velikocvetni trajni maki so odcveteli enkrat maja in junija, zato si privoščijo čez poletje pošten odmor, ko se odpovedo vsem nadzemnim dejavnostim: njihova stebla in listje odmrejo, krepke korenine v tleh pa so pripravljene dremavo čakati na jesenski čas. Vrtnarji se pri njih lotijo prav posebnega načina razmnoževanja. Najbolj všečne primerke lahko razmnožimo s koreninskimi potaknjenci in si tako za domači vrt vzgojimo skupino kloniranih lepotcev. Kdor se bo lotil tega opravila, naj zgrabi za lopato, še preden izgine prav vse makovo listje, da ne bi zgrešil rastišča. Maki poganjajo korenine skoraj navpično v tla, zato moramo kar globoko kopati, da pridemo do njih. Korenine razrežemo na 3 do 5 cm dolge koščke in jih posadimo posamično v lončke s peščeno prstjo. Potem moramo biti potrpežljivi, a to se obrestuje, saj jeseni opazimo odganjajoče lističe, kar pomeni, da rastline morda že to jesen izlončimo in posadimo na stalno mesto.

Naša revija vas tokrat pozdravlja na začetku meseca, ki ima nekoliko pozabljeno ime po vrtnicah, četudi vsaj nekatere med njimi zacvetijo že maja in bodo cvetele tudi še julija ter pogosto ne omagajo niti v prvem snegu. Kraljica rož, pogosto enostavno kar roža, sicer pa vrtnica, v Prlekiji ščipek, drugje spet gartroža, zajema obsežno območje v prostoru in času, zato je ta prispevek le kamenček ali dva v mozaiku njene lepote. Uživajte v razkošju barv in oblik, v nežnosti vonjav in enostavno pozabite, da imajo nekatere rože tudi trne, ampak samo za obrambo pred rastlinojedimi živalmi.

Tokrat postavljamo na vrtnarsko modno brv rod lepotic, ki že s svojim imenom kaže na skupno lastnost, da se njihovih dozorelih plodov ni dobro dotikati, če nočemo tvegati eksplozivne reakcije. Njihovo rodovno ime nakazuje na nestrpnost plodov, ki komaj čakajo, da z lahkim pokom razmečejo semena kar meter in več po okolici. Tako si narava pomaga ohranjati življenje. Zato je ime nedotika več kot posrečeno, ko pa hočemo za svojo rabo nabirati semena, moramo biti dovolj spretni, da semena ulovimo v svojo dlan.

Tokratni pomladni zapis naj bo namenjen izključno kosmatincem ali velikonočnici, ki sta najbolj uveljavljeni imeni za rastlinski rod, ki je pri nas v naravi ogrožen, zato pa je dovolj možnosti za gojenje in občudovanje vrtnih različkov. Ti so vzgojeni v vrtnarijah, po svoji barvni in oblikovni pestrosti pa presegajo one s prvotnih rastišč. Le mimogrede naj omenimo, da nekateri rečejo velikonočnica tudi bergeniji, ki je pogosta trajnica naših vrtov in tudi cveti ob največjem spomladanskem krščanskem prazniku.

Puščobnih in v sivino dolgočasja zamotanih prispevkov gotovo ne berete radi. Zato naj bo vrtnarjenje barvito in aktualno. Torej letnemu času primerni namigi morda le padejo na rodovitna tla. Tokrat se razglejmo med poletnimi astrami ali nebinami, ki so nekoč tudi v strokovnih krogih veljale kot Aster sinensis, potem pa so ugotovili, da je to sicer ena sama botanična vrsta, ki spada v rod drugačnega imena. Zdaj bo čas, da posejemo njihovo seme.

Poletne astre že dolgo zavzemajo pomembno mesto na slovenskih vrtovih. Zgodovinski viri so si edini, da so v Evropi zacvetele prvič okoli leta 1730. Kot prvotne divje rastline prihajajo z Daljnega vzhoda in v botaničnem poimenovanju imajo po pravici temu primeren vrstni prilastek. Kot običajne travniške rastline jih najdemo v Koreji in severovzhodni Kitajski, tudi v botanično izredno bogatih pokrajinah, kot sta Sečuan in Yunnan. Menda pa jih v tistih krajih tudi na vrtovih gojijo že dobrih 2000 let.

Ob vseh zimskih tegobah, ki marsikoga pošteno pestijo, res pomislimo na vrstico iz narodne pesmi, češ, pozimi pa rožice ne cveto, a raje razmišljajmo malo naprej, da bo v prihodnje še cvetelo to in ono. Zato se pripravimo na potrebna pomladna presajanja. To opravilo je za lončnice in posodovke nujno takrat, ko koreninski splet preraste vso vsebino posode in so rastline utesnjene v svojem življenjskem prostoru. Za presajanje je najprimernejša pomlad, ko je vsak dan svetlejši, prijaznejši in spodbudnejši za novo rast.

 V rastlinskem svetu ne smemo biti preveč zaupljivi do tega, kar vidimo, in vedno je treba vklopiti možgane, čeprav velja načelo, da lepoto gledamo tudi s srcem, in praviloma ne s prsti. Posebno pazljivi moramo biti z nekaterimi lepoticami tako na vrtu kot v stanovanju. Vedno je dobro vedeti nekaj več o gojeni rožici, mogočih nevarnosti se moramo najprej zavedati sami, a tudi otroke je treba opozoriti, da preprečimo morebitne zdravstvene težave. Vsekakor je večina med njimi popolnoma nenevarna, le za solato in grizljanje niso primerne vse od kraja.

V podnebju muhasto mrzle celinske Slovenije je v naravi zimzeleno rastlinje v manjšini, a tudi na južnejših območjih pod vplivom Sredozemlja jih ni prav veliko. V naravi prevladujejo vedno zeleni iglavci, zimzeleni listavci pa so prav redki in podobno je tudi v gojenih nasadih. S svojim zelenilom poživljajo krajino in puste razglede v ogolelih zimah, na vrtu pa so pomemben okrasni element, saj so pestri po svoji strukturni rasti in barvnih odtenkih.

Najprej se ustavimo pri tistih redkih zimzelenih listavcih, ki dobro prezimijo tudi v bolj mrzlih legah celinske Slovenije. Med vedno zeleno rastlinje z olesenelimi stebli spada vse od materine dušice in živahno cvetočega žanjevca skupaj z brusnicami pa vse do splošno znanega bršljana in skoraj iztrebljenega božjega drevca ali lovorolistnega volčina. Vse to je v prvobitni naravni obliki ali z nekaj žlahtniteljskih izboljšav prav uporabno tudi na vrtu. Nič hudega, če smo morda bolj navajeni na bogat vrtni izbor iglavcev, listje je v primerjavi z iglicami vsekakor drugačna lepota.

Ko z jesenskim zasajanjem čebulnic za pomlad snujemo lepoto cvetne preproge, sploh ni treba posegati le po onih »velikih«, kot so tulipani, hijacinte in narcise. Brez njih seveda ne gre, a ob njih je še cela plejada drobnih lepotic, ki lahko polepšajo vrt. Mnoge med njimi so nižje rasti in so kot nalašč za škarpnike in skalnjake, morda tudi za skodele in čebrice.

Vsekakor je najpomembnejše pravočasno sajenje, čeprav se moramo tudi pri globini prilagajati debelini čebulic ali gomoljčkov. Vse mora v zemljo, preden pritisne mraz, zato zdaj kar urno v lov za čebulnicami. V zamrzlo prst pač ni dobro saditi. Morebitna januarska ugodna ponudba pa tudi ni kaj prida vredna, saj morajo čebulice biti takrat že v polnem zagonu pri odganjanju korenin, da bodo zacvetele, tako kot pričakujemo in jim veleva genski zapis. Pravočasno sajenje je pogoj za uspeh in narave pač ni mogoče prelisičiti.