Smeh je pol zdravja, najslajši pa je smeh na svoj račun. Kdor to zmore, seveda. Znana francoska fotografinja Marie Baronnet je dve leti obiskovala in fotografirala upokojene artistke in komediantke, ki so na odrih z našpičeno besedo, s plesom in telesom zabavale občinstvo. Čeprav upokojene, se ne dajo, še vedno rade pokažejo, kaj znajo, če jih le povabijo.

Marie Baronnet je  prišla na idejo leta 2011, ko je spoznala 85-letno veteranko  burleske Dixie Evans, ki je z s svojimi nastopi dolga leta zabavala gledalce in ustanovila svoje burleskno gledališče v Las Vegasu. Evansova jo je povezala z drugimi, še živečimi legendami burleske, ki so delovale v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja in se skozi smeh z grotesko lotevale kriminala, drog, alkohola, nasilja in pornografije. Baronettova  je te ženske v poznih letih svojega življenja občutila kot umetnice in proto-feministke. O njih je izdala je knjigo fotografij in zapisov s srečanj z naslovom »Legende: živeti umetnost tveganja«. Nekaj neverjetnih fotografij teh žensk, ki so se upirale konformizmu in ukalupljanju ženske lepote je tudi na spletu, najdete jih pod Legends na Facebooku, ali na spletni strani avtorice Marie Baronnet, kjer je tudi naslovnica knjige Legends, the living art of risque.

Hostel je v besednjaku starejših največkrat sinonim za prenočišče mladih popotnikov, opremljenih le z nahrbtnikom, ki si z malo denarja, skoraj zastonj ogledujejo svet. Večina starejših je prepričana, da so hostli opremljeni s skupnimi ležišči in stranišči ... skratka primitivno, polno mladih, ki so največkrat neprijazni, ko se med njimi pojavijo starejši turisti s tanko denarnico.

Vendar, časi se spreminjajo,  prebivalstvo se povsod  stara, a večina upokojence ima redne dohodke, čeprav ti niso veliki. Številni lastniki  hostlov so se prilagodili, trdijo, da imajo pogosto več starejših kot mladih obiskovalcev.

Čas brez starosti

Svetovno znani antropolog in filozof Marc Augé, ki bo letos dopolnil 80 let, je pred kratkim izdal drobno knjižico z naslovom Čas brez starosti. V njej se odziva na svoje starostne probleme – ne samo telesne, ampak tudi tiste, ki jih s kalupi in predsodki povzročajo mlajše generacije. Starost velja za žalostno obdobje, v katerem čas teče počasi in brez večjih presenečenj. Augé razmišlja, da starost v resnici ne obstaja. Starost bi morali po njegovem mnenju videti kot prerod in osvobajajoč čas, v katerem lahko človek končno polno zaživi na tak način, kot si je želel, ko je bil obremenjen z drugimi skrbmi za uspeh, slavo, finance, dom, družino, potomce in podobno.

Osebnim skrbnikom starejših, prizadetih z demenco in drugimi oblikami možganske prizadetosti, so v veliko pomoč nove metode ravnanja, ki starejšim pomagajo živeti bolj radostno, skrbnikom in sorodnikom pa omogočajo boljše razumevanje spreminjanja njegove osebnosti. Naprodaj je vrsta zanimivih poljudno-strokovnih knjig, ki si jih velja ogledati na spletu in morda celo naročiti za domačo knjižnico.

Nekaj naslovov: How we think about dementia – o pomenu osebnosti, pravicah, skrbnikovi etiki ravnanja. Avtor: Julian C. Hughes, izšlo julija 2014, dobavljivo pri Amazonu, cena za rabljeno knjigo 18 evrov.

Svetovni splet, seks in HIV

V Braziliji se je v desetletju med 1996 in 2006 povečalo število upokojencev oziroma starejših za 18 odstotkov, hkrati pa so zdravstveni statistiki ugotovili več kot stoodstotno povečanje okužbe z virusom HIV pri osebah, starejših od 65 let. Tretjina od vseh, ki so okuženi z virusom HIV in posledično aidsom, so starejše ženske. Fenomena v Braziliji ne znajo pojasniti, menijo, da so "krive" spremenjene spolne navade starejših. V državi, v kateri velja, da spolnost v starosti ugasne, je svetovni splet povzročil velike spremembe. Odkrivanje pornografije in bolj ali manj anonimno spletno nakupovanje viagre in podobnih poživil sta v razmahu. Hkrati se podirajo tabuji, ki zadevajo spolnost in seks.

Nizkoenergetski laserji ali LED diode se že prav uspešno uporabljajo v medicini v protibolečinskih ambulantah,  za zdravljenje vnetij in ran, za pomlajevanje celic, skratka v primerih, kjer svetloba lahko učinkuje na celice na molekularnem nivoju. Prav te metode preskušajo v  kaledonski univerzi Glasgow uporabiti za sledenje ljudi z demenco. Nove tehnologije omogočajo podobno kot GPS internetno izmenjavo podatkov znotraj določenih struktur. Če bo projekt uspešen, bodo številni domovi za starejše, v katerih je že okrog 80 odstotkov ljudi z demenco, lahko s cenovno dostopnimi elektronskimi rešitvami omogočali daljše samostojno življenje uporabnikov, ne da bi pri tem morali uporabljati video kamere.

Terapija s pomočjo klovnov v Italiji ni več namenjena le otrokom, ki morajo ostati v bolnišnici dalj časa, ampak jo od letošnjega leta namenjajo tudi odraslim bolnikom z demenco in Alzheimerjem. Novo združenje, imenovano Quarky, so ustanovili Italijanski študenti in mladi delavci iz Perugie, ki svoje prostovoljno delo posvečajo odraslim, predvsem starejšim bolnim osebam.

Številne študije in praksa na terenu so pokazale, kako zelo sta učinkovita smeh in igriva zabava tudi pri bolnikih, ki jih ne uvrščamo več med otroke.

Globalna scena, gledana iz perspektive tretje generacije, ni rožnata. Na svetu je vse preveč območij, v katerih so starejši osamljeni, lačni, brez pravic, podvrženi nasilju, to je najbolj ranljiva skupina prebivalstva v večini držav na svetu. Vsak četrti starejši človek je brez dohodkov, pokojnine ali imetja.

Pri nas imamo v primerjavi z naštetim še vedno relativno blaginjo. In če bi na spletu poiskali statistiko organizacij ZN o stanju starejših, bi videli, da je globalni pogled na starejše res drugačen. Mnogi mislijo, da internetna znanja niso za starejše. V severni Italiji kaže statistika, da se obisk starejših samo na Facebooku poveča vsako leto med 50 in 80 odstotki. Očitno se pogosteje srečujejo prav na tem spletnem omrežju. Tu si izmenjujejo recepte za kuhanje, navodila za nalaganje in uporabo internetnih programov, delijo si celo nasvete pri računalniških zagatah in si pošiljajo spletne povezave, na katerih najdejo odgovore na različna zdravstvena vprašanja.

Kitajska je postala raj za masovno prodajo luksuznih izdelkov, v prihodnjih letih pa bo to tržišče postalo najpomembnejše od vseh svetovnih trgov za starejše.

Vse luksuzne znamke (italijanske, francoske, švicarske...) že postavljajo  kitajsko tržišče na prvo mesto.  Kljub občasnim manjšim borznim zdrsom so tudi tisti, ki so stavili na azijsko trgovanje, lahko brez skrbi, kajti jedro trgovanja je zagotovljeno predvsem zaradi hitrega naraščanja števila starejših.  Kitajska se stara zelo hitro.  Demografski velikan bo dosegel 300 milijonov starejših že v prihodnjih desetih letih,  v naslednjih desetih pa bo njihovo število višje še za sto milijonov.  Avstralski raziskovalni center staranja (CRCA) ugotavlja, da bo do leta 2050 trgovanje s starejšimi doseglo 106 milijard juanov (17.200 milijard dolarjev), kar je osupljivo, saj ta cifra dosega tretjino celotnega kitajskega BDP-ja.