DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI

Naši domovi za stare ljudi so bili največja žrtev covida-19. Polovica smrtnih žrtev je bila v domovih. Njihova vodstva in zaposleni delajo že eno leto z napori, ki presegajo človeške moči. Stanovalci so bili mesece prikrajšani za obiske svojcev. Skupnost hodi okrog zaprte ustanove z njihovimi starimi ljudmi kot okrog zakletega gradu. Vse to se dogaja tudi med vsako gripo. Zastarel industrijski model velikih pokrajinskih domov in njegova institucionaliziranost pokažeta ob epidemijah svoj obraz v vsej svoji grozi.

STARANJE V SLOVENIJI

Pomanjkanje kadra za oskrbovanje ljudi, ki ne morejo sami opravljati vsakdanjih opravil, je dejstvo. Zadnjič smo razčlenili vzroke za ta problem: to delo je težko, slabo plačano, ne uživa javnega ugleda, institucionalizirane ustanove ne izhajajo iz dejanskih potreb in zmožnosti oskrbovancev in oskrbovalcev, naša kultura odriva človeško nemoč stran od oči in iz zavesti. Vendar se kaže rešitev.

Izkušnje po Evropi kažejo, da je rešitev za kadrovsko pomanjkanje oskrbovalcev sodobna oskrba v lokalni skupnosti. Ko lokalna skupnost prevzame oskrbo svojih nemočnih ljudi in jo skupaj z državo in strokovnimi službami izvaja kot enovito, v celoto integrirano dejavnost, se v tem kraju rešuje tudi problem pomanjkanja dobrih oskrbovalcev.

Približno dvesto tisoč neformalnih družinskih oskrbovalcev in nad deset tisoč poklicnih oskrbovalcev v domovih za starejše in pri oskrbi na domu vsak dan pomaga okrog osemdeset tisoč prebivalcem Slovenije, ki potrebujejo pomoč pri vsakdanjih opravilih. Prijazna oskrba je njihova zasluga. Evropski podatki govorijo, da ima povprečno na deset let vsakdo nekoga od bližnjih, ki potrebuje oskrbo v onemoglosti.

Kakšna bo oskrba v prihodnje, je odvisno od odgovora na vprašanji, kakšen sem jaz v vlogi oskrbovalca in kakšen odnos imam do oskrbovalcev onemoglih ljudi. Pomoč, ki jo potrebujejo starostno onemogli, bolni in invalidni ljudje pri opravljanju vsakdanjih opravil, opravljajo neformalni in formalni oskrbovalci. Neformalni oskrbujejo svoje domače, sosede ali znance nepoklicno in neslužbeno, formalni so strokovno usposobljeni in je oskrbovanje njihovo službeno delo. V polpreteklosti sta neformalno in formalno oskrbovanje potekali ločeno, današnja strokovna spoznanja in nove potrebe kažejo nujnost, da sta komplementarno povezani – neformalno in formalno oskrbo moramo povezati v svoji glavi in zakonu o dolgotrajni oskrbi.

Ljudje ocenjujejo kakovost oskrbe po oskrbovalcih. Če poklicni ali družinski oskrbovalec pomaga onemoglemu človeku tako, kakor bi to želeli zase, ga imamo za kakovostnega. Oskrbovanje je zahtevno delo. Oskrbovalec je nenehno na izpitu svoje humanosti in pogosto na meji telesnega in duševnega napora. Družba tega dela danes ne ceni visoko. Grozi nam pomanjkanje kakovostnih oskrbovalcev. V času priprave sodobnega zakona o dolgotrajni oskrbi nas razmislek o oskrbovalcih prizemlji. Kaj mora narediti za kakovostne oskrbovalce sistem, česa ne more in kdo bo to naredil?

DOLGOTRAJNA OSKRBA

Slovenska vlada pripravlja zakon o dolgotrajni oskrbi in parlament ga bo, upajmo, v letu 2021 končno sprejel. Ali bo ta sistem dober, je najbolj odvisno od položaja dveh stebrov, ki ga nosita – to so oskrbovanci in oskrbovalci. Zakon je dober, kolikor odgovarja na potrebe, zmožnosti in hotenje ljudi v oskrbi in ljudi, ki jih oskrbujejo. Med enimi in med drugimi se vsakdo prej ali slej znajde. 

Oskrba je humana, če sta njeno izhodišče in cilj človek, ki potrebuje pomoč, to je oskrbovanec kot posameznik. V industrijskem obdobju se je v družbi razširil miselni virus, ki preprečuje uresničevanje te vizije. Ko politik ali vodja oskrbovalne ustanove govori o oskrbi po meri človeka, misli sicer resno, v drobnem tisku pa je dodano: glede na finance in normative. Obvelja drobni tisk – to je serijska institucionaliziranost dolgotrajne oskrbe izpred pol stoletja. Stroka in evropska politika sta jo prepoznali kot usodno razvojno oviro.

DOLGOTRAJNA OSKRBA

PIŠE: prof. dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka

Zakaj razvoj dolgotrajne oskrbe nekaterim evropskim državam dobro uspeva? Odgovor je vizija. V Nemčiji so se na primer pred dobrega četrt stoletja v politiki, strokah in civilnih organizacijah ter medijih posvetili vprašanju, kaj potrebujemo, kaj zmoremo in kaj hočemo na področju oskrbe starostno onemoglih, kronično bolnih in invalidnih ljudi. Do leta 1995 sta imela njihovo politično vodstvo in javnost stvaren odgovor – in sprejeli so kakovosten zakon o dolgotrajni oskrbi.

STARANJE V SLOVENIJI

Dolgotrajna oskrba se obnese le, če je lokalno organizirana – kot otroško varstvo, komunala in druge osnovne potrebe krajanov. Dom za stare ljudi, pomoč na domu, družinska oskrba in ducat drugih programov se samo v domači občini ali mestu lahko dopolnjujejo v integriran sistem – tak, da je human, finančno in kadrovsko vzdržen. V Sloveniji ima dom za stare ljudi samo 77 od 212 občin, pa še v teh skupnost nima vpliva, saj so v lasti in upravi države ali kapitala. Evropske države so s svojimi nacionalnimi sistemi uvidele, da je lokalna skupnost edina dobra rešitev za naraščajoče potrebe po dolgotrajni oskrbi. Projekt 30 slovenskih občin – Konzorcij 17 – obeta razvoj tudi pri nas.

STARANJE V SLOVENIJI

Ob staranju povojne generacije se križa vrsta novih dejstev. Število ljudi, ki zaradi starosti ali bolezni potrebujejo pomoč pri osnovnih vsakdanjih opravilih, naglo narašča. Družina ne zmore več sama opravljati te naloge. V državah, ki uvajajo sodobno dolgotrajno oskrbo, se kot njena organizatorja in izvajalca uveljavljata lokalna skupnost in kapital. In kakšno vlogo imata?

O predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi v Sloveniji se krešejo stališča, ali pustiti tržnemu kapitalu odprto pot pri izvajanju te zahtevne dejavnosti za najbolj krhke ljudi. Če temu pritrdimo, sledi vprašanje, kako to v zakonu urediti, da bodo tržni izvajalci delali kakovostno in pošteno za oskrbovalce, njihove družine in razvoj skupnosti. Če pa kapitalu to odklonimo, sledi vprašanje, katere so stvarne alternative za finančno vzdržen razvoj te nujno potrebne veje socialne varnosti. 

STARANJE V SLOVENIJI

V septembru je bil v javni razpravi predlog zakona o dolgotrajni oskrbi v Sloveniji. Njegove rešitve gradijo na dobrih izkušnjah evropskih držav, ki ustrezajo slovenskim razmeram. Kaj so kakovostne rešitve predloga in kaj bo treba dodelati? Poglejmo tri ključne. 

Zadosten skupni delež BDP je pogoj za sodobno dolgotrajno oskrbo. Predlog zakona sestavlja vse finančne vire v skupno blagajno. Podobno kot zdravstveno zavarovanje se bo napajala z zavarovalniškim prispevkom delodajalcev, zaposlenih in upokojencev ter deloma iz proračuna tako kot pokojninska blagajna. Iz nje bo vsakemu zagotovljeno plačilo vseh predvidenih storitev dolgotrajne oskrbe in storitev za ohranjanje samostojnosti. Ocenjevalni kriteriji za upravičenost do njih so povzeti po nemških. Med njimi manjka psihosocialna pomoč, ki je odločilna pri demenci in za usmerjenost na človeški odnos pri oskrbovalnih in negovalnih storitvah.