Rešitev je lokalna dolgotrajna oskrba
STARANJE V SLOVENIJI
Letošnja pandemija covida-19 je nova izkušnja. Prvič v zgodovini človeštva je neka epidemija zajela ves svet. Najbolj ogroženi smo starejši ljudje, med nami pa najbolj tisti v domovih. Nekaj naših domov je to nesrečo doživelo – nesrečo, kakršne so vse ujme. V Šmarju pri Jelšah je bilo od 190 stanovalcev okuženih 134, umrlo jih je 38. Krizo so zdržali z nadčloveško požrtvovalnostjo, saj je bilo okuženega tudi pol negovalnega kadra.
Kaj nas uči strahovita lekcija epidemije covida-19 v domovih za stare ljudi?
Pri oskrbi so v ospredju ljudje
STARANJE V SLOVENIJI
V preteklih mesecih smo razgrnili pet bistvenih sestavin sodobne integrirane dolgotrajne oskrbe. Ostala nam je šesta – upoštevanje celotnega človeka, to je njegovih potreb in zmožnosti v vseh razsežnostih. To je pogoj za kakovostno oskrbovanje kronično bolnih in onemoglih ljudi, to je pogoj za sproščeno in hvaležno sprejemanje potrebne pomoči od drugih.
Storitve v »nadstandardnem« domu lahko oskrbovancu zadovoljijo vse njegove telesne potrebe, on pa bo prej ali slej nezadovóljen, če mu ostajajo nezadovoljene bistvene potrebe v kateri od višjih človeških razsežnosti, pa čeprav se jih niti dobro ne zaveda. Zato je pogoj za kakovost dolgotrajne oskrbe, da vsi deležniki poznajo in upoštevajo celotnega človeka: oskrbovanec sam sebe, njega pa oskrbovalci in oskrbovalni sistem; oskrbovalci sami sebe, njih pa sistem in oskrbovanci.
Pri dolgotrajni oskrbi šteje človeški odnos
STARANJE V SLOVENIJI
Pomoč človeku, ki ne more sam opravljati vsakdanjih opravil, stoji na dveh nogah: ena je storitev, da je opravilo narejeno, druga je človeški odnos med oskrbovalcem in oskrbovancem. Nekatere oskrbovalne potrebe so na videz brezosebne, na primer postiljanje, druge povsem osebne, na primer pogovor o počutju oskrbovanca. V prihodnje bodo roboti prevzeli marsikatero težko oskrbovalno storitev, ne bodo pa imeli človeškega odnosa z oskrbovancem. Ali je pri oskrbovanju človeka res potreben tudi človeški odnos?
Kdo je odgovoren za dolgotrajno oskrbo?
STARANJE V SLOVENIJI
Kdo ima v sodobnem sistemu integrirane dolgotrajne oskrbe javno odgovornost za humano, finančno in kadrovsko vzdržno oskrbo ljudi, ki so pri osnovnih vsakdanjih opravilih odvisni od pomoči drugih: država ali krajevna skupnost? Obe. To je jasen odgovor evropskih držav in njihovih uspešnih sistemov, ki so jih vpeljale na prelomu stoletja. Toda vloge ene in druge morajo biti prav razdeljene.
Komplementarna razdelitev nalog med državo in občino je eden izmed pogojev za delovanje sodobne integrirane dolgotrajne oskrbe. Glede tega imamo v Sloveniji hud nered. Država na primer centralno upravlja domove za stare ljudi, kar je temeljna naloga krajevne skupnosti – enako kot vrtec, osnovna šola in osnovno zdravstvo. Slovenska vlada in državna politika pa nista še prevzeli nobene od svojih petih nalog v sodobnem sistemu integrirane dolgotrajne oskrbe. Prihodnji slovenski zakon o dolgotrajni oskrbi bo lahko sprejet na sodobni evropski ravni le, če bomo občani, politika in uprava poznali tudi komplementarno povezane naloge države in lokalne skupnosti.
Kako naj bi krajevne skupnosti uredile dolgotrajno oskrbo
V krajevni skupnosti današnje evropske države deluje vsaj petnajst v celoto povezanih programov, ki jo regulira sodobni zakon za dolgotrajno oskrbo. Ko se bo povprečen državljan zavedal, da obstajajo in delujejo, bo razvoj sistema za dolgotrajno oskrbo v Sloveniji začel dohitevati četrtstoletni zaostanek za evropskimi sosedami. Vsaka nova vlada nam to obljubi; da se bo uresničilo, moramo državljani, zlasti mi starejši, ta pomemben sodobni sistem poznati.
Naštejmo oskrbovalne programe v sodobni krajevni mreži integrirane dolgotrajne oskrbe.
Zdravstvena nega in socialna oskrba sta povezani
STARANJE V SLOVENIJI
Značilnost polpretekle dolgotrajne oskrbe so ločene storitve zdravstvene nege, socialne oskrbe in drugih strok. V oskrbovalni ustanovi se zvrsti ob postelji oskrbovanca dan za dnem vrsta izvajalcev: negovalka, čistilka, medicinska sestra, fizioterapevtka, delovna terapevtka, socialna delavka ... To je industrijski princip tekočega traku v proizvodnji 19. in 20. stoletja, ki je prešel v institucionalizirano delo z ljudmi. Za ta tip oskrbe že danes ni dovolj kadra. Za posameznika in državo je predraga. Človek informacijskega časa noče biti objekt serijske obravnave. Na prehodu iz 20. v 21. stoletje jo je zamenjala integrirana dolgotrajna oskrba, ki vse vire in vse vidike oskrbe povezuje v celoto, vsakega človeka pa jemlje osebno, torej z njegovimi potrebami, zmožnostmi in njegovo osebno zgodovino. Dobre izkušnje po Evropi kažejo, da ta novi princip omogoča humano, finančno in kadrovsko vzdržno oskrbo v času rastočih potreb ob staranju prebivalstva.
Humana oskrba je sestavljena iz formalne in neformalne
DOLGOTRAJNA OSKRBA V SLOVENIJI
Evropske države so pred četrt stoletja skrbno pripravljale sodobni sistem integrirane dolgotrajne oskrbe in o njej sprejemale svoje zakone. Slovenijo ta odločilni korak za varno staranje čaka. Ob zaostanku je toliko pomembnejše, da bo zakon Slovenijo usmeril v human, finančno in kadrovsko vzdržen sistem oskrbe starostno opešanih, dolgotrajno bolnih in invalidnih ljudi. Eden izmed bistvenih pogojev za to je integracija neformalne oskrbe, ki jo opravljajo svojci, sosedje in prostovoljci, ter formalne oskrbe, ki jo opravljajo poklicne službe in ustanove. Glede tega je predlog zakona leta 2017 padel na izpitu.
Čemu imajo evropske države zakon o dolgotrajni oskrbi?
STARANJE V SLOVENIJI
Evropske države so v devetdesetih letih skrbno pripravljale sodobni sistem dolgotrajne oskrbe in sprejele zakon o njem. Ves ta čas govorimo o tem tudi v Sloveniji. Leta 2010 je vlada dala predlog zakona v javno razpravo in nato spet jeseni 2017 – prvi je ostal v predalih socialnega ministrstva, drugi zdravstvenega. Glede tega je izkušnja evropskih držav jasna: ne zdravstveno ne socialno ministrstvo ne more samo pripraviti in voditi sodobnega sistema humane, finančno in kadrovsko vzdržne dolgotrajne oskrbe. Ta je namreč neločljiva celota storitev socialne oskrbe, zdravstvene nege in človeškega odnosa med zdravimi in šibkejšimi v skupnosti.
-
STARANJE V SLOVENIJI
V letu 2019 smo na tej strani Vzajemnosti iskali odgovore na vprašanje, kaj pomeni družina za kakovostno staranje. To smo delali ob podatkih reprezentativne raziskave o tem, kaj nad 50 let stari prebivalci Slovenije potrebujemo, kaj zmoremo in kaj hočemo za svoje staranje in sožitje med generacijami. Danes to temo končujemo ob pregovoru, da kri ni voda. Če ne rastemo iz svojih krvnih in socialnih korenin, smo izkoreninjeni, potomci pa nas prezrejo. Nevarnost je tudi obratna: še v starosti lahko jalovo stopnjujemo slabosti svojih prednikov. Zdrav človeški razvoj je zakoreninjen v dobrih straneh prednikov ob zavestnem obdelovanju invazivne rasti slabega, ki smo se ga nalezli od drugih ali se je skotilo v nas.
-
STARANJE V SLOVENIJI
Ena izmed značilnosti ljudi v drugi polovici življenja je ponos na lepe in dobre stvari v svojem kraju. Svoj kraj imamo radi, zanj smo pripravljeni marsikaj narediti, radi spoznavamo njegovo preteklost, ljudi, ki so ga razvijali, in stvari, na katere smo ponosni. Vse to so lastnosti zdravega domoljubja, o katerem smo govorili prejšnja dva mesca na tej strani. Poglejmo še, kaj pravijo o tem ljudje.
Na kakšen način prispevate k dobrobiti svojega kraja?
Na to vprašanje so odgovarjali nad 50 let stari prebivalci v raziskavi Staranje v Sloveniji. Navedli so številne koristne dejavnosti: prostovoljne prispevke, skrb za čisto in urejeno okolico, sodelovanje pri akcijah v kraju, medsebojno pomoč sosedom, aktivnost v društvu, spečem pecivo za krajevne praznike, pomagam ljudem urejati administrativne zadeve, ker sem bila prej v tem poklicu, obiskujemo se med seboj, pozdravljam druge, prijazen sem do sosedov, plačujem davke, dobro opravljam svojo službo. Odgovori izražajo pristno in zdravo krajevno domoljubje.
