Sedmega julija 1949 je na Goli otok v Kvarnerskem zalivu priplula prva ladja s političnimi zaporniki, tako imenovanimi informbiraši. Začelo se je najbolj žalostno poglavje v zgodovini povojne jugoslovanske države. Sedemdeset let kasneje se za otok zanimajo predvsem tuji turisti, med njimi je največ Slovencev. 

Ko se z ladje izkrcamo na Golem otoku, se nam najprej zazdi, da smo prišli na vojno območje. Za nami morje, pred nami na obali podrte in razrušene stavbe, belo kamenje in skrivenčeni borovci. Tu se je čas zares ustavil. Ureditev otoka Hrvaško do zdaj ni zanimala. Ob letošnjem obisku smo od enega izmed štirih ljudi, ki skušajo na otoku s skromno ponudbo kaj iztržiti od obiskovalcev, slišali, da se premika, sredstva za postopno ureditev otoka naj bi prišla iz Evropske unije.

Septembra vas vabimo na glasbeno obarvan pohod, ki poteka v spomin na godbenika in ljudskega godca Ivana Ulaga – Vrhovskega Anzeka in povezuje občini Laško in Štore.

Po Anzekovi poti iz Laškega na Svetino se bodo 7. septembra pohodniki od vsepovsod odpravili že trinajstič. Pohod, ki spada v sklop pohodov Po laških poteh, pripravlja Etno odbor Jureta Krašovca Možnar iz Laškega v sodelovanju s Krajevno skupnostjo Svetina, ki spada v občino Štore.

Na Svetini se ob krajevnem prazniku tako spominjajo znanega ljudskega godca in kapelnika več godb na pihala. Ivan Ulaga (1919–1995), po domače Vrhovski Anzek,  je bil med drugo svetovno vojno partizan v Kozjanskem odredu, kasneje pa kapelnik vojaške godbe 14. divizije. Veljal je za izjemno naravno talentiranega muzikanta, ki je dobro poznal note in je znanje prenašal tudi na mlajše rodove. Njegovo zgodbo je v knjigi zapisal pokojni novinar Jure Krašovec.

V številnih televizijskih nanizankah glavni junaki – policijski forenziki v eni uri rešijo še tako zapleten zločin. Forenzike imamo tudi pri nas, le da nikoli ne bodo postali televizijske zvezde. Pred desetletji je bilo zelo moderno »prebirati« značaj človeka iz njegove pisave, kar počnejo grafologi. Forenzična grafologija je veda o proučevanju pisave in s tem se je nekoč z veliko predanostjo in žarom ukvarjal 88-letni Vinko Brodarič, ki vsako jutro začne s telovadbo, nato pa spije kavo s skupino prijateljev v svojem priljubljenem lokalu.

»Vedela sem, da bom napisala knjigo, ko se bom upokojila,« začne pogovor Mira Smrkolj, upokojena učiteljica razrednega pouka na Osnovni šoli Domžale, kjer je bila zaposlena kar 37 let. Četudi je vmes končala študij pedagogike, je ostala na istem delovnem mestu, ker je, preprosto povedano, zelo rada delala z otroki.

Maja je v samozaložbi izšla njena knjižica Med ljudmi, v kateri je zbrala 42 kratkih zgodb, ki so v obrisih nastajale skoraj vse njeno življenje. V zgodbe je prelila lastna doživetja, spomine, dogodke iz otroštva, vaške dogodke in pojave. Njene zgodbe so kratke, lahkotne, nekatere hudomušne, ker ima rada humor, pravi. Seveda knjiga ni njeno prvo srečanje s pisano besedo. Že kot učiteljica je z učenci sodelovala pri številnih šolskih projektih in rezultat enega je bila knjižica Prazniki s prijaznimi možmi, ki je izšla leta 1995.

Da bi zanimivo muzejsko dejavnost približali vsem generacijam, so v Narodnem muzeju v Ljubljani za starejše oblikovali poseben program, ki upošteva tako raznolikost zanimanj kot tudi posebnosti tega življenjskega obdobja. S starostjo se mnogi ljudje, ki so bili nekdaj redni obiskovalci, iz različnih vzrokov v muzej več ne odpravijo sami, mnogi slabše slišijo, težko stojijo, se težko gibajo ...

Program so v Narodnem muzeju poimenovali: Muzej za starejše – Mi k vam, vi k nam. Kot pravijo, je namen programa večplasten: udeleženci ponovno obudijo svoja vedenja o preteklosti, se naučijo nekaj novega in spoznajo posamezne zaklade dediščine, ki so nam jo zapustili prednamci. Ne nazadnje pa kakovostno preživijo čas.

Poletje je idealen čas za daljše pohode, zato tokrat predstavljamo Jakobovo pot ali slovenski camino. Od slovitega španskega camina, ki ga je prehodilo tudi veliko naših bralcev, se razlikuje po tem, da hodimo po domačem ozemlju, po bolj ali manj znanih poteh in po etapah. In če je utrujenost prevelika, je vrnitev domov enostavna.

Tudi med Slovenci zelo priljubljena Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki vodijo do katedrale Santiago de Compostela. Cerkev stoji v Galiciji na severozahodu Španije in je bila poleg Rima in Jeruzalema nekdaj največje krščansko romarsko svetišče. Slovenska Jakobova pot ima tri veje, speljana je prek dvajsetih. Popotnike vodijo oznake rumene barve z vrisano školjko, kolesarska pot ima v školjki še kolo, v križiščih pa pomagajo izbrati pravo pot smerne table v dveh velikostih z napisom Jakobova pot in s stilno rumeno školjko na modri podlagi in z znakom slovenskega društva prijateljev poti sv. Jakoba ter silhueto romarja s popotno palico.

Še dobro, da ne vemo, kaj vse se nam bo v življenju zgodilo in kam vse nas bodo odpeljale poti, a da bom v svojem življenju doživela in preživela dve vojni in na stara leta postala brezdomka in begunka – tega si pa nisem predstavljala. A človek preživi marsikaj, strne svoje misli živahna gospa Valerija Skrinjar Tvrz, upokojena novinarka, plodovita pisateljica in prevajalka, partizanka v drugi svetovni vojni, begunka iz obleganega Sarajeva. Septembra lani je dopolnila 90 let.

Svoj visoki jubilej je počastila tako, da je napisala novo knjigo z naslovom Kjer oljke cveto. V njej je opisala obdobje agrarne reforme v slovenski Istri po koncu druge svetovne vojne, ko jo je jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug iz Ljubljane kot mlado novinarko poslala v cono B svobodnega tržaškega ozemlja.

Lani je minilo sto let od konca prve svetovne vojne, ki jo je vsa Evropa počastila s številnimi spominskimi prireditvami. Zelo se je povečalo zanimanje za obiske krajev, kjer je potekala frontna linija in kamor je dve leti kasneje zarezala Rapalska pogodba.

Ker je frontna linija potekala tudi prek krajev današnje Slovenije, lahko tudi po celem stoletju še vedno naletimo na konkretne ostanke bitk. Za nas je imel konec prve svetovne vojne poleg grozljive izgube tisočih človeških življenj še dodatne hude posledice: Rapalsko pogodbo in z njo izgubo precejšnjega dela ozemlja.

Park vojaške zgodovine Pivka se lahko pohvali z enim najzanimivejših muzejev v državi, v maju pa pripravljajo tudi vodeni pohod po tamkajšnji krožni poti vojaške zgodovine.

Na poti proti Ilirski Bistrici in morju ob cesti pri Pivki ni mogoče prezreti mogočnega poslopja na levi strani. V njem je urejeno muzejsko turistično središče, ki obiskovalcem ponuja edinstven vpogled v bogato vojaškozgodovinsko dediščino Slovenije s posebnim poudarkom na vojni za obrambo samostojnosti leta 1991. Zbirko tankov, topov in oklepnih vozil dopolnjuje več razstav, največ zanimanja pa vzbujata podmornica P-913 Zeta, ki si jo je mogoče ogledati tudi znotraj, ter nemška vojaška parna lokomotiva 33-110, ki je največji in najtežji eksponat v parku. V objektu je tudi zelo dobro založena muzejska trgovinica.

Skoraj 74 let so stare rdeče knjižice z naslovom Nekaj partizanskih, v katerih je natisnjenih 17 partizanskih in revolucionarnih pesmi, ki so jih po spominu zapisali jugoslovanski aktivisti v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau. V zapuščini svojega očeta Vlasta Kopača jih je našla hči Mojca Kopač in jih ob dnevu spomina na žrtve holokavsta podarila članom Skupnosti internirancev Dachau.

Pesmi so bile napisane s pisalnim strojem in razmnožene na ciklostil ter spete v lične knjižice, izdal pa jih je kulturno-propagandni odsek Jugoslovanskega narodnega odbora v koncentracijskem taborišču Dachau maja leta 1945. Nekatere knjižice so celo oštevilčene kot bibliofilski izvodi. Te pesmi so prepevali taboriščniki na mitingih in srečanjih med čakanjem na odhod v domovino in med vračanjem. Kako je taboriščnikom, ki so se po koncu vojne bolni in izčrpani vračali na svoje domove, uspelo prenesti tudi večje število teh knjižic in druge risbe, ki so se ohranile vse do danes, ni povsem jasno. Mojca Kopač pa pravi, da njen oče o taborišču doma ni nikoli govoril.