Na velikonočni ponedeljek, ki bo letos 22. aprila, se bo po vsej Sloveniji zvrstilo kar lepo število pohodov različnih težavnosti, ki bodo po obilju velikonočne hrane za marsikoga dobrodošli. Izbrali smo dva najbolj obiskana.

Za pohod z najdaljšo tradicijo, letos bo že 26. po vrsti, velja velikonočni pohod iz Oplotnice do Črnega jezera na Pohorju in nazaj. Glavni organizator je Planinsko društvo Oplotnica, če je vreme lepo, pa se ga udeleži tudi več kot tisoč pohodnikov, ki zadnja leta prihajajo od vsepovsod. Za pot do Črnega jezera in nazaj v Oplotnico potrebujejo od pet do šest ur zmerne hoje po razgibanem terenu. 

V Gledališču Glej so na oder postavili že drugo predstavo Starci mladih režiserjev Tina Grabnarja in Hane Vodeb. Sedem nastopajočih med 64. in 79. letom s pomočjo čarovniških trikov pred gledalci razgrinja zgodbe o lastnih strahovih in bolečinah, o osamljenosti, strahu pred fizičnim propadanjem, težavah pri spopadanju s sodobnimi tehnologijami pa tudi o svojem veselju do življenja, prijateljstvu in zavedanju o svoji minljivosti.

Najstarejša med nastopajočimi je 79-letna Stanka Škodič, svetlolasa gospa iskrivih oči in vedrega nasmeha, ki se – v predstavi in resničnem življenju – najtežje spopada s sodobno tehnologijo, z računalnikom. Teh v času njene aktivne delovne dobe seveda še ni bilo, še mobilnih telefonov ne, a uporabo le-tega je usvojila. Računalnik pa ji predstavlja večji problem. »Nisva prijatelja. Otroka sta mi ga kupila in me spodbujala, ampak ga imam kar tam, v sobi, pokritega s prtičkom. Jaz pa grem rajši ven, v naravo!« pove v predstavi in napove, da ga bo na koncu razbila. No, vmes pa še malo čara: razreže in spet sestavi vrvico, raztrga in ponovno sestavi časopis in telefon. Seveda gre za trike, ki se jih je bilo treba naučiti, tako kot žongliranja. A naloge za gospo, ki si bo letos naložila osmi križ, niso bile prav preproste. Ali se je bilo težko naučiti čarovniške trike, vprašam. »Bilo, a sem vztrajala in doma ponavljala in ponavljala. Ponosna sem na to, da mi je uspelo,« pove.

Med 21. in 24. marcem bodo v Planico spet romale množice športnih navdušencev in navijačev, da bi spodbujale pogumne mladeniče, ki se bodo s skakalne velikanke pognali v zrak in pristali tam nekje daleč čez 200 metrov. Ne glede na to, kakšne rezultate bodo dosegli naši orli, si vsi po vrsti zaslužijo naše globoko spoštovanje in občudovanje že zato, ker se s tistih višin, s strmega zaleta poženejo v dolino. Kdor ne verjame, naj se enkrat pozimi ali poleti povzpne po zaletišču in pogleda navzdol ...

Valentin ima sicer ključ do korenin, a očitno tudi ključ do src in ljubezni, saj bo v februarju največ organiziranih pohodov po Sloveniji prav okoli 14. februarja, ko goduje sveti Valentin.

Za Valentinov pohod z najdaljšo tradicijo velja pohod iz Kozjega na Bohor, ki ga organizirata Turistično društvo Kozje in Planinsko društvo Bohor Senovo. Letos bo že petindvajseti. Zgodil se bo v soboto, 16. februarja, ko se bodo pohodniki zbrali ob 9. uri v Kozjem in se podali na okoli štiri ure dolgo pot do koče na Bohorju. Ker je ob poti precej postojank s hrano, napitki in ponekod tudi z glasbo, se bo pohod zagotovo podaljšal. Pot je srednje zahtevna, ob prijavi je treba plačati pet evrov startnine, brez obveznih (medenih) srčkov seveda ne bo šlo.

Zadnjo januarsko soboto se bodo pohodniki na Dolenjskem podali na tradicionalni pohod, ki so ga organizatorji poimenovali S cvičkom med vinogradi. Potekal bo od Otočca do Trške gore in nazaj na Otočec.

Tovrstni dogodki so praviloma jeseni, ko grozdje zori in se v sodih že spreminja v vino. A tudi zimski pohodi med vinogradi niso več neobičajni, narava tedaj miruje, zemlja počiva, ni še napočil čas za prva vinogradniška dela, zagotovo pa za pokušino tega, kar je nastalo v sodih. Pa tudi vinogradniki imajo več časa, da se posvetijo obiskovalcem. In ker bomo na Dolenjskem, bo pohod posvečen cvičku.

Letošnje leto smo v Sloveniji posvetili spominu na Ivana Cankarja, 26. decembra pa se bodo ljubitelji hoje v naravi podali na pohod, poimenovan Po poteh Cankarjeve matere.

 Neža Pivk, mati slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, se je rodila 29. decembra 1843 v vasi Vrzdenec. Omožila se je na bližnjo Vrhniko, v zakonu z Jožetom Cankarjem se jima je rodilo 12 otrok, Ivan je bil osmi po vrsti. Pot zato poteka od njenega rojstnega Vrzdenca do Vrhnike, kjer je družina živela. Štirinajst kilometrov pohodniki z več postanki prehodijo v dobrih štirih urah, vmes pa se spominjajo posameznih opisov in zapisov iz Cankarjevih del in se srečajo z vrhniško kulturno in etnološko dediščino.

Pohod po Levstikovi poti od Litije do Čateža je najbolj znan in najbolj priljubljen pohod med pohodi v spomin slovenskih pisateljev. Tokratno 32. popotovanje se bo zgodilo v soboto, 10. novembra.

Ker gre za res množično prireditev, saj so na njej našteli že tudi več kot 20 tisoč pohodnikov, so se organizatorji (Zavod Levstikova pot) dobro pripravili. Obvezna je registracija, startnina je 6 evrov, kdor želi avtobusni prevoz s Čateža nazaj na izhodišče, bo moral odšteti še dodatne 4 evre. Vsak pohodnik bo ob vpisu dobil revijo Levstikova pot, v kateri sta zemljevid in dnevnik poti, ter priložnostno darilo. Pot je dolga 22 oziroma 21,5 kilometra, a nobene bojazni ni, da bi se tisti, ki na pot ne boste šli v organizirani skupini, izgubili, saj je dobro označena. 

Tromboza je smrtno nevarna bolezen in spada med vodilne vzroke za prezgodnjo smrt. Kar vsako četrto smrt namreč lahko pripišemo boleznim, ki so posledica tromboze. Pri trombozi pride do zamašitve arterije (arterijska tromboza) ali vene (venska tromboza) s krvnim strdkom. Srčni infarkt in možganska kap, ki ju javnost dokaj dobro prepozna, nastaneta kot posledica arterijske tromboze.

Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije pa je ob letošnjem svetovnem dnevu tromboze več pozornosti posvetilo venski trombozi ter z njo povezano pljučno embolijo, ki sta javnosti bistveno manj znani, a nič manj nevarni. Venska tromboza najpogosteje nastane v venah okončin; če se strdek odtrga in odpotuje v pljučne vene, to imenujemo pljučna embolija. Vensko trombozo in pljučno embolijo imenujemo s skupnim imenom venska trombembolija. Po ocenah zdravnikov to bolezen v Sloveniji utrpi vsako leto okrog tri tisoč ljudi, pogosteje pa nastane pri bolnikih z rakom, slabo pomičnih bolnikih, pri bolnikih po kirurških posegih in poškodbah, v povezavi z bolnišničnim zdravljenjem, pri ženskah pa tudi v povezavi z jemanjem hormonske kontracepcije in nosečnostjo ter zgodnjim poporodnim obdobjem. 

PRILOGA

»Kot ob rojstvu potrebujemo roke, ki nas bodo ljubeče varovale, tako ob smrti potrebujemo roke, ki blažijo bolečino, lajšajo simptome, s stiskom odženejo strah pred osamelostjo in ohranijo naše dostojanstvo do konca, ko nam z ljubeznijo zaprejo trudne oči.«

Ta citat mi v predstavitveni brošuri Ljubhospica najprej pade v oči. Druga posebnost je sodobna rdeča hiša z velikimi okni in veliko svetlobe, kamor vstopim. »V Ljubljani smo za staro porodnišnico, ki je bila rdeče barve, pogosto uporabljali ime rdeča hiša. Tam se je začelo življenje, v naši prav tako rdeči hiši pa se mnoga življenja iztečejo,« mi ob pozdravu reče Tatjana Fink, vodja hiše Ljubhospic, edinega hospica v Sloveniji. V njem zagotavljajo celostno oskrbo bolnim z napredovalo neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja, ko se je...

PRILOGA

Kadar se zdravstveno stanje družinskega člana tako poslabša, da ne zmore več opravljati osnovnih življenjskih potreb (hoditi, skrbeti za osebno higieno, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati itd.), lahko zaprosi za dodatek za pomoč in postrežbo (DPP) oziroma to v njegovem imenu naredijo svojci.

Dodatek za pomoč in postrežbo je pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki ni odvisna od premoženjskih razmer upravičenca. Gre za mesečni denarni prejemek in je namenjen temu, da z njim upravičenec oziroma njegovi skrbniki pokrivajo stroške, ki nastajajo zaradi »trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb in zato nujno in stalno potrebuje tujo nego in pomoč,« kot je zapisano v zakonu. V praksi to pomeni, da ljudem pripada ta denarna pomoč potem, ko je njihovo zdravstveno stanje tako načeto, da za normalno življenje potrebujejo pomoč druge osebe. Do dodatka so upravičeni upokojenci pa tudi prejemniki starostne, predčasne invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Dedičem denarja po smrti tistega, ki je prejemal dodatek za pomoč in postrežbo, ni treba vračati.