Ljudje
-
Za slovenske zmage
Običajni smrtniki imamo redko priložnost, da bi vplivali na odločitve, ki zaznamujejo naš vsakdan. Ena takih so volitve, ko posredno ali neposredno vplivamo na izbor politikov, ki naj vodijo družbo. Novembra naj bi volivci v ZDA odločili, kdo bo vodil najmočnejšo državo na svetu. Držijo ocene, da ZDA niso več enako močne (gospodarsko, vojaško, finančno), kot so bile neposredno po drugi svetovni vojni, vendar še vedno odločilne, ko gre za urejanje razmer po svetu. Letošnje ameriške predsedniške volitve so zato pomembne za svet kot celoto.
-
Naročniki lahko objavijo tri brezplačne oglase na leto. Posamezen oglas lahko vsebuje največ 30 besed, pošljite pa ga do 15. v mesecu, da bo objavljen v naslednji številki. Oglase lektoriramo. Oglaševalcem zagotavljamo anonimnost, zato njihovih naslovov ali telefonskih številk ne posredujemo nikomur.
- Če se javljate na oglas, na ovojnico pisma napišite naš naslov ter šifro in številko oglasa, da lahko vaše pismo posredujemo naprej. Odgovarjajte le na male oglase zadnjih dveh mesecev.
Spoznavanje, učenje, soustvarjanje
Zgodbeseptember '24Ljudje Zgodovina
Muzeji niso samo ustanove, ki dokumentirajo preteklost, pač pa obiskovalcem omogočajo večplastno doživljanje dediščine. Ob razstavah jih na različne načine spodbujajo, naj z njimi delijo svoje znanje, izkušnje in spomine.
Kot pravi Janja Rebolj, muzejska svetnica, ki v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane pripravlja vsebino programa za odrasle, so spremljevalni dogodki namenjeni temu, da ljudje tisto, kar vidijo na razstavi, še bolj podoživijo ali z udeležbo na delavnicah razvijejo večje zanimanje za vsebino. »Pri snovanju me vodijo trije cilji: udeležencem želimo ponuditi novo ali poglobljeno znanje, prenašamo kulturo ustvarjanja in tako širimo njihove izkušnje ter spodbujamo aktivno državljanstvo, kot temu rečem. Kar pomeni, da jih spodbujamo k razmišljanju, kaj nam razstava prinaša, kako lahko vsebina pripomore k boljšemu sobivanju in podobno.«
-
NEGOVA - SPODNJI IVANJCI
Društvo upokojencev Negova - Spodnji Ivanjci s sedežem v Negovi je bilo ustanovljeno leta 1984. Jubilej, 40 let delovanja, so proslavili z julijskim piknikom, ki se je začel z nastopom društvenega pevskega zbora pod vodstvom Vlada Maguše. Udeležence je nagovoril predsednik društva Janko Vogrin, ki je iz rok Milana Osterca, predsednika Pomurske pokrajinske zveze društev upokojencev Murska Sobota, prevzel odlikovanje zveze. Kot je povedala tajnica društva Elica Starovasnik, je bilo ob ustanovitvi včlanjenih 82 članov, danes jih šteje 181. Pod vodstvom prvega predsednika Jakoba Bračka je društvo delovalo do leta 1998, ko ga je kratek čas vodil Alojz Gomzi. Leta 1999 je predsedniški položaj prevzel Karel Fleisinger, ki je društvo uspešno vodil 21 let. (Besedilo in fotografija: Ludvik Kramberger)
Na festival po druženje, nasvete in zabavo
Aktualno
Festival za tretje življenjsko obdobje, sodeč po številu obiskovalcev in obširnem programu, upravičeno nosi naziv največji dogodek za starejše v Evropi, s katerim obenem obeležujemo 1. oktober, mednarodni dan starejših. Letos bo potekal od 30. septembra do 2. oktobra, prizorišče pa bo enako, kot je bilo vseh 23 let do zdaj: Cankarjev dom v Ljubljani.
V treh dneh se bo zvrstilo več kot 120 kulturnih nastopov, kar deset strokovnih razprav ter številna predavanja in delavnice na temo zdravja in aktivnega staranja, izboljšanja kakovosti življenja in še marsikaj drugega. Tudi na ta način festival spodbuja ustrezno obravnavo in spoštljivo nagovarjanje starejših v družbi, kar pripomore k zmanjševanju predsodkov in stereotipov o staranju.
Marija Žekš je najstarejša Slovenka
Spoznajte jo
Po podatkih statističnega urada je v začetku letošnjega leta v Sloveniji živelo 386 prebivalcev, starih sto let ali več. Najstarejša med njim je Marija Žekš iz Pečarovcev, ki je 12. avgusta dopolnila 108 let. V domu starejših občanov Ljutomer, kjer biva, so s ponosom pripravili slovesnost ob tako visokem jubileju svoje stanovalke.
Rodila se je 12. avgusta 1916 v Dreveniku pod Bočem z dekliškim priimkom Kovačič. Starši zaradi bolezni niso mogli skrbeti zanjo, zato je morala v rejo v Maribor. Kot se spominja vnukinja Romana Farkaš Erdelji, je imela babica o rejnici same dobre besede. Bila je branjevka na tržnici in pogosto sta skupaj nabirali gozdne sadeže na Pohorju, da so lažje živeli. Čeprav je bila Marija odlična učenka, ji ni mogla omogočiti šolanja, zato se je že pri štirinajstih letih zaposlila v tekstilni tovarni MTT v Mariboru.
O ljubezni, spoštovanju, potovanju in tudi trpljenju
Na obisku pri naročnici
Med rokodelci, ki so spomladi na Dnevih medgeneracijskega sožitja v Ljubljani predstavljali svoje izdelke, so bile tudi članice Društva upokojencev Beltinci. Z Regino Vučko sva se – obe pač zelo zgovorni – kaj hitro zaklepetali.
Takoj je povedala, da so doma naročeni na Vzajemnost. »Saj revija je fajn, je dosti zanimivega v njej, samo jaz nimam časa brati. Ah, doma je vedno veliko dela, pa saj sem že od otroštva vajena delati, že šestletna sem šla služit,« je dodala. In ko je omenila, da je živela v Združenih državah Amerike, je bilo iztočnic za pogovor več kot dovolj.
Dobre volje naj nikoli ne zmanjka
Naša veličina pa je prav v tem, da znamo živeti tudi z raznimi težavami. Metka Klevišar
Le komu se še ni pripetil slab dan, ko gre vse narobe. Takrat je najbolje počakati, da mine. S tuhtanjem o stvareh, ki so se nam zgodile in nas prizadele, je škoda izgubljati čas, saj so že za nami. Z njimi si lahko pokvarimo sedanje trenutke in vplivamo slabo celo na tiste, ki so še pred nami. Da sta preteklost in prihodnost duševna konstrukta, ki ju vidimo skozi oči sedanjosti, je vedel že sveti Avguštin. Lahko bi rekli, da so to, kar se nam je zgodilo ali se še bo, predstave, ki se rojevajo v naši glavi. Če smo z njimi preveč obremenjeni, pozabimo uživati v trenutku.
-
Spoznajte jih
Policist, diplomirani pravnik, veteran vojne za Slovenijo, predavatelj, urednik, publicist, pisatelj, predsednik območnega kluba upokojencev MNZ Kranj, rokometaš ter dolgoletni rokometni sodnik, zborovski pevec, pooblaščenec za sklepanje zakonskih zvez, dejaven v občinskem svetu in policijskem veteranskem društvu Sever. Zasebno pa spoštljiv mož, razumevajoč oče, dobrosrčen ded in potrpežljiv praded – vse to je Branko Celar.
Rodil se je leta 1951 v Ljubljani, po kadetski šoli za miličnike v Tacnu je študiral na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je za svoje diplomsko delo z naslovom Kazniva dejanja v civilnem zračnem prometu prejel Zoretovo nagrado Društva za združene narode za Slovenijo. V obdobju od 1971 do 2002 je v okviru Republiškega sekretariata za notranje zadeve in kasneje Ministrstva za notranje zadeve RS v različnih enotah milice/policije opravljal naloge vse od miličnika do prvega načelnika slovenske mejne policije v samostojni Sloveniji. Ko je bil svetovalec vlade na oddelku za mednarodno sodelovanje, se je upokojil, vendar se je v obdobju od 2008 do 2012, v mandatu devete slovenske vlade, reaktiviral in opravljal naloge svetovalca ministrice Katarine Kresal. Za vedno so ga zaznamovale vrednote demokracije, svobode, solidarnosti, pravne in socialne države ter človekovih pravic.
-
Spoznajte jih
Življenjsko pot Ivice Žnidaršič, predsednice Društva izgnancev Slovenije ter nekdanje predsednice in dolgoletne sodelavke Rdečega križa Slovenije, odlikuje skrb za sočloveka. V prvi tretjini življenja so njeno pot zaznamovale nečloveške razmere v nemških taboriščih, ob vrnitvi pa boj za preživetje na rodni Bučki. Verjetno je prav zaradi teh izkušenj postala netrudna borka za popravo krivic in pomoč ljudem v stiski.
Rodila se je 25. junija 1934 v vasi Bučka na Dolenjskem, kjer je imel oče kmetijo, mama pa trgovino. V začetku novembra 1941 se je namesto v šoli znašla v izgnanstvu. Nemški okupatorji so starše in šest otrok (rodilo se jih je osem, a je bila najstarejša hčerka ob izgonu že poročena, eden pa je umrl) odgnali v zbirno taborišče v gradu Rajhenburg v današnji Brestanici. Od tam je bilo poslanih v izgnanstvo okrog 45 tisoč Slovencev in Slovenk, ki so z vlaki nadaljevali pot na prisilno delo v Nemčiji. Družina Žnidaršič je v skoraj štirih letih pregnanstva zamenjala več delovnih taborišč, povsod pa so izgnance pestili lakota, mraz, bolezni in ponižujoče ravnanje. Spomini na ta čas so še vedno boleči: »Zelo težko je bilo gledati trpljenje odraslih, ki so jih ubijale krute, nevzdržne delovne in življenjske razmere.« Le nekaj tednov pred osvoboditvijo taborišča sta zaradi nečloveškega ravnanja s prisilnimi delavci življenje izgubila njen oče in najstarejši brat.
