Ljudje
-
ŠPORTNA VETERANA
Odbojkarji in odbojkarice iz Mislinje so venomer želi precejšnje uspehe. Milica in Miro Pruš, dolgoletna športna pedagoga mislinjske osnovne šole, sta imela krepak delež pri tem.
A na začetku le povejmo: odbojka v Mislinji se ni začela z Mirom. Začela se je veliko prej in nato uspešno nadaljevala; skupaj z Mirom in njegovo ženo Milico, do katere, kot pravi Miro, »smo včasih nemara morda malček krivični«. Zakaj? »Kot učiteljica orodne gimnastike je imela 'svoj način v glavi', naredila je telesno podlago za dekleta, ki so se nato pridružila odbojkarski sekciji,« naniza kamenček v odbojkarskem mozaiku sogovornik. Postala sta tim, dvojec, ki je deloval kot švicarska ura. Pravita, da tako delujeta še zdaj.
Prvi naseljenci so naredili čudovit vaški trg
Zgodbeseptember '24Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – DOVJE
Vas s tisočletno tradicijo leži v Zgornjesavski dolini na vršaju, ki so ga nasuli potoki Presušnik, Mlinca in Sedučnikov potok izpod karavanške Kepe (2139 m). Eno od desetih naselij v občini Kranjska Gora se je izoblikovalo nad levim bregom reke Save Dolinke in nad cesto Jesenice–Kranjska Gora. K Dovjemu spadata zaselka Mlinca (na vzhodu ob istoimenskem potoku) in Vatiš (na zahodu pri nekdanji železniški postaji). »Starejša razglednica (iz okrog leta 1900) prikazuje središče vasi, kjer si z leve proti desni sledijo Bvaščeva, Mitharjeva, Brencetova in Blažejeva domačija ter ob desnem robu fotografije kovačnica, ki so jo tu verjetno imeli že prvi naseljenci. Na nekoliko mlajšem panoramskem posnetku pa vidimo na levi strani župnijsko cerkev sv. Mihaela ter v ozadju karavanške vrhove z najvišjo Kepo ter desno od nje Dovško Malo Kepo, Gubno in Plevevnico,« nam je pojasnil 76-letni domačin France Voga.
-
ANKETA
Sogovornike smo vprašali, ali so dejavni v prostovoljstvu.
Mia Puhar Rodin - Masayah, glasbenica, Ankaran: »Prepričana sem, da je prostovoljstvo nujno potrebno za vsako družbo, saj združuje ljudi v eno veliko humano in ustvarjalno celoto. Želim si, da bi ljudem ob svojih polnih zaposlitvah uspelo najti tudi nekaj časa za skupno dobro. Kdor pomaga drugim, pomaga sebi.«
Ruža Sušnik, magistrica ekonomije, Ljubljana: »Prostovoljstvo se mi zdi lepa in srčna lastnost. Ko smo nekaj časa živeli v Pragi, so otroci obiskovali mednarodno šolo. Starši smo večkrat organizirali prireditve za novoletno obdarovanje otrok iz socialno šibkih družin ter mednarodni sejem hrane. Izkupiček smo namenili financiranju sirotišnic v državi. Če pomagaš drugim, pokažeš, da ti je mar zanje. Ko bom imela čas, bi najraje pomagala otrokom pri učenju ter razvijanju njihovih talentov in interesov.«
-
Življenje ni vedno idealno, pojavijo se lahko težave, a ko pridejo, ni že kar konec sveta. Je lahko zgolj drugačen začetek nečesa novega. Vseeno pa se pazite prevar. (Neznani avtor)
Če imate pametni telefon, televizijo ali tablico in njej podobne naprave sodobnega vsakdana, se skušnjave kar vrstijo. Ni je bolezni ali tegobe, ki se je ne bi dalo prav na hitro rešiti. Tako vsaj pravijo nasveti in ponudbe, ki jih seveda mrgoli. Če mislimo, da so to le pasti nove umetne inteligence, se seveda motimo, saj imajo tovrstne zgodbe precej dolgo brado. Vsaj kar zadeva zdravje in lepoto.
-
september '24Ljudje Zdravje Prehrana
Umetno lososovo meso
Pridelava morske hrane iz oceanov, vključno z ulovom divjih rib ali gojenjem v ribogojnicah, ima velik ogljični odtis in predstavlja negativen vpliv na naše okolje. Toda ali je mogoče imeti na krožnikih meso lososa, ki nikoli ni videl vode, še več – meso lososa, ki to nikoli ni bil? Pridelava umetnega mesa iz laboratorija dobiva močne pospeške in tako so se v prehrambnem zagonskem podjetju (startupu) Wildtype iz San Francisca odločili za vzgojo umetnega lososovega mesa iz matičnih celic.
-
Na starem visokem električnem A-drogu v Gornjem Lenartu imajo svoje domovanje bele štorklje že dolgo vrsto let. Vsako leto vzredijo nekaj mladičev in tudi letos so štiri nadobudne štorkljice prikljuvale na svet v velikem gnezdu, ki ga vsako leto dograjujejo s suhimi vejami, tako da je postalo zares gromozansko.
Starša sta jim z dneva v dan prinašala hrano z bližnjih njiv in travnikov, ki so povečini precej vlažni, tako da je veliko zelenih žab, miši in voluharjev, pa tudi veliko raznih žuželk. Kot vsako leto, je tudi letos nekaj večjih in manjših mladičev. Večji so tisti, ki so se izvalili najprej in takoj postanejo dominantni in dostikrat prestrežejo hrano, ki je bila mogoče namenjena mlajšemu mladiču. Tako se dostikrat zgodi, da najmanjši mladič ne pride do hrane in postaja vse bolj krhek in bolan in tudi ne raste tako, kot bi moral. Včasih se zgodi, da ga večji celo vržejo z gnezda in nekaj podobnega se je zgodilo letos, ko so sosedje onemoglega ubogega mladiča našli na tleh. Pri padcu z gnezda si je poškodoval desno krilo, zato ne more normalno leteti in lahko premaga le kratke razdalje.
-
Občutek konca mladosti v Sloveniji nastopi pri 44. letu, za stare pa se imamo, ko dopolnimo 57 let, izhaja iz raziskave, ki so jo na današnji svetovni dan prebivalstva predstavili pri Mediani.
V sodelovanju z svetovnim združenjem za raziskovanje trga in javnega mnenja WIN so ugotavljali, kako ljudje gledajo na staranje Raziskava je potekala v 39 državah sveta, v njej pa je sodelovalo 33.866 ljudi. Svetovno gledano povprečna starost, pri kateri menimo, da se ljudje začnejo počutiti stare, znaša 54 let, občutek mladosti pa se zaključi pri 42 letih, kar je dve leti prej, kot je veljalo v letu 2018. V Sloveniji je meja, ko se imamo za stare 57 let (za primerjavo: v Hrvaški je meja 58 let, v Srbiji pa 55 let.). Konec mladosti pa Slovenci povezujemo s 44. letom.
-
Za modrece velja; če so grdi, so lepi, če so revni, so bogati, in če so sužnji, so kralji. Cicero
Glede na zapisano je modrost nekaj zelo imenitnega in je nima kar vsak. Tisti, ki jo premore, pa je očitno lep, bogat in naravnost kraljevski.
Vprašali so me, kaj mislim o pravici (iustitia) in modrosti, saj sta obe ženskega spola. Zamislila sem se, ali spol sploh kaj pomeni. Ženskega spola so tudi žalost, nesreča, zavist in še marsikaj. Moškega pa na primer uspeh, vzpon … A nič od tega nima opraviti le s spolom. Pri ljudeh namreč srečamo take in drugačne lastnosti, ki jih krasijo ali z njimi obdane žalostijo in jih nosijo tako moški kot ženske.
Izbris ga je uničil, ni pa uničil njegovega domoljubja
Iz roda v rod
Zgodba družine Ivana Razborška je kljub pretresu, ki so ga doživeli z očetovim izbrisom, predvsem zgodba o ljubezni – o ljubeči medsebojni povezanosti, ljubezni do umetnosti in ljubezni do domovine. Vse to je zaznamovalo življenje Ivana in Marije Razboršek ter njunih hčera Eve in Maje.
Ivan se je rodil 26. februarja 1924 v Skopju, kamor je službena pot zanesla njegove starše. Oče je izhajal iz Zasavja, mama pa je bila iz okolice Sevnice. Kot otrok je imel stik z domovino in našim jezikom le prek staršev. Ko mu je oče prinesel slovensko čitanko, ki jo je ilustriral Maksim Gaspari, se je nad ilustracijami tako navdušil, da je začel zbirati vse, kar je bilo slovensko, in to je ostalo njegovo vodilo vse življenje. Družina se je nato preselila v Slavonsko Požego in nazadnje v Zagreb, kjer je Ivan sanjal, da bo po srednji šoli...
Iz diplomacije v novinarstvo in obratno
SPOZNAJTE JIH
Anton Rupnik je zelo izobražen mož. Bil je novinar Dela, urednik tednika Teleks in diplomat. Še vedno pa je publicist, pisatelj, prevajalec in zelo iskan sodni tolmač za francoski, ruski in nemški jezik. Od covida naprej z ženo živita v idilični in edini slovenski vasi, ki se začne s črko E: na Erzelju nad Vipavo, kjer zagnano vrtnarita. Pa še to: drugo leto bo sogovornik imel že sedemdeseto obletnico gimnazijske mature.
Ko zunaj dežuje ali piha burja, Anton Rupnik zmeraj sedi med kupom knjig, revij in časopisov ali za računalnikom ter dela. »V glavnem prevajam ali pišem,« začne. Ko dela, vedno posluša klasično glasbo, ki ga pomirja in hkrati spodbuja pri ustvarjanju. »Če sem prost, berem in še vedno se rad učim.« Za sprostitev z ženo Sonjo vsak dan po kosilu in ob kavi odigrata tri partije šnopsa.
