Toliko let Šentjakobsko gledališče žlahtni gledališko in kulturno podobo na Slovenskem in se uspešno postavlja ob bok drugim gledališčem. Še vedno delujejo kot velika družina, delajo z veseljem in v zadovoljstvo gledalcev, za kar igralci ne prejemajo plačila. Igralski ansambel je amaterski, a to besedo lahko v njihovem primeru povežemo z najžlahtnejšim pomenom, ker 'amare' pomeni imeti rad. Predanost gledališču in ustvarjalno navdušenje ljubiteljskih igralcev ter profesionalnih režiserjev, scenografov, komponistov in kopice drugih gledaliških...

AVTOMOBILIZEM

Prometna nesreča je hud stres. Naš organizem se znajde v fazi šoka, ne moremo dojeti, da se je to zgodilo. Naše telo takrat najlažje deluje po naučenih vzorcih, saj nas prevzemajo močna čustva. Osupli smo nad dogodkom in zmedeni, naše misli niso povsem bistre. Takrat smo pod močnim vplivom adrenalina in kortizola, hormonov, ki sta nam stoletja omogočala preživetje, saj sta nas pripravila na boj ali pa beg.

Razumska dejanja so v tej fazi, sploh pri zelo hudih nesrečah, praktično nemogoča, zato lahko delamo le naučene stvari. In zato je tako pomembno, da se v naše možgane vtisne protokol, po katerem se je treba ravnati. Vsi se odzivamo po enakem vzorcu, le različno dolgo se zadržimo v posamezni fazi. Tako po fazi šoka začnemo premlevati dogodek v glavi, pripravimo različne scenarije in se sprašujemo, kako bi lahko drugače reagirali, kaj bi lahko storili drugače. To nam pomaga, da bi se v podobnih situacijah naslednjič znali odzvati.

GREMO NA IZLET

V soboto, 19. septembra 2015

Vstopna mesta: Ljubljana, Domžale, Trojane, Celje, Laško, Rimske Toplice, Zidani Most, Radeče. Za odhod iz Kranja, Škofje Loke in Medvod doplačilo 10 evrov na osebo, za odhod s Ptuja, iz Maribora in Slovenske Bistrice 15 evrov in za odhod iz Kopra, Sežane, Nove Gorice in Postojne 20 evrov.

V Sevnici bomo po jutranji kavi obiskali prodajalno Lisce, potem si bomo z lokalnim vodnikom ogledali sevniški grad, ki stoji na razglednem griču nad starim mestnim jedrom. Prvič je pisno omenjen leta 1309 kot »castellum Liechtenwalde«. V 16. stoletju je bila na grajskem pobočju zgrajena tudi Lutrovska klet, ki naj bi jo občasno obiskoval tudi Jurij Dalmatin, danes pa v njenih akustičnih prostorih potekajo glasbeni koncerti in druge prireditve. Sledi topla malica v bližnji restavraciji.

 Za svoje veselje

Iva Grmek iz Ljubljane do upokojitve nikoli ni pomislila na slikanje. Po poklicu je univerzitetna pravnica z magisterijem in je bila zaposlena na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po odhodu v pokoj pa se je takoj vpisala na univerzo za tretje življenjsko obdobje, kjer je obiskovala različne dejavnosti, med njimi tudi tečaj slikanja. Še vedno je v skupini, ki jo vodi mentor akademski slikar Boštjan Plesničar in v kateri preizkušajo različne tehnike. Njej najljubši je akril na platnu. Rada slika različne motive iz narave, živali, cvetje … Slikanje jo sprošča, zato nima ambicioznih načrtov niti si ne postavlja visokih ciljev, pač pa slika za svoje veselje. Uživa tudi pri slikanju s sedemletno vnukinjo, ki pa najrajši riše živali.

Včasih smo se vsako poletje ukvarjali z velikim številom zavrženih psov, ki so se jih brezvestni lastniki pred dopustom znebili tako, da so jih enostavno pustili v gozdu ali na avtocesti. To se skoraj več ne dogaja – v Sloveniji je namreč od leta 2003 obvezno čipiranje psov, podatki o lastniku pa se vpišejo v centralni register psov. To med drugim pomeni, da psa ne moreš več kar nekje pustiti, saj po številki čipa hitro najdejo lastnika, ki poleg psa dobi tudi obisk inšpektorja in (kar visoko) kazen za zanemarjanje živali.

V Novi vasi nad Dragonjo so julija pripravili že četrti Praznik vina in česna. Na prireditev so povabili tudi predstavnike Novih vasi v Sloveniji – iz kar štirih so prišli.

Domačini so po vasi razvrstili domiselno okrašene stojnice, na katerih so imeli bogato ponudbo vina, sadja in zelenjave, olivnega olja, medu in seveda česna. Zadnjega ste lahko kupili v kitah oziroma»reštah«, kot jim pravijo. Avtohtoni istrski česen je prepoznaven po rdeči kožici in velikih strokih. Vaščani so ponosni na ohranitev starih semen. Brez česna ni tradicionalne istrske kuhinje. Lahko je vložen, v različnih namazih, celo v sladicah. Gospodinje znajo pripraviti lazanjo s »peski« – poganjki mladega česna. Poganjke pripravljajo tudi dušene, v solati ali pa z njimi naredijo jajčno omleto.

Ime naselja Pečovnik, ki je nedaleč od Celja, verjetno izhaja iz slovenskega občnega imena peč, s katerim imenujemo tudi skalnato steno ali rob. V zgodovinskih virih je omenjeno že leta 1480 kot Petschonik. Hiše so raztresene po levem bregu Savinje, med železniško progo in pobočji do okoli sedemsto metrov visokih vrhov Grmada, Grac in Vipota.

Pečovnik sem začel spoznavati ob najopaznejši stavbi – gasilskem domu Prostovoljnega gasilskega društva PGD Zagrad-Pečovnik. Predsednik društva Sašo Farčnik mi je povedal, da letos praznujejo 70. obletnico ustanovitve. Tu je izhodišče za poldrugo uro trajajoč vzpon do Celjske koče, ki je pravzaprav že pravcati hotel, do nje se je mogoče malo naokoli pripeljati tudi z avtomobilom. Ob njem so urejeni gozdna učna pot, pustolovski park in še manjše smučišče.

Mali, ena največjih dežel podsaharske Afrike, ki leži na zahodnem delu črne celine, je bila od leta 1870 francoska kolonija. Leta 1904 je postala del francoskega Sudana, leta 1960 pa se je osamosvojila.

Razteza se od rodovitnega loka reke Niger čez območje sahela v puščavski svet. Meji na Alžirijo, Mavretanijo, Burkina Faso, Slonokoščeno obalo, Senegal in Gvinejo. Po sredini dežele, ki je več kot 60-krat večja od Slovenije, teče reka Niger, ki izvira v gorovju Fouta Djallon v sosednji Gvineji.

Ko se prvič sprehodim po ulicah Bamaka, glavnega mesta Malija, dobim občutek, kot da je mesto ena sama ogromna tržnica, ki je razdeljena po skupinah. Na enem koncu prodajajo hrano, na drugem blago in tekstilne izdelke, na tretjem radie in televizorje. Najbolj me navdušuje občutek, da sem v deželi, kjer se je čas ustavil že pred desetletji.

Človek se je, ko se je srečal z zdravstvenimi težavami, že od nekdaj zatekal po pomoč k naravi. Iskal je – in tako je še danes – zdravilne kraje, kjer bi lahko lajšal svoje tegobe in bolezni. Zdravilna mesta s svojo blagodejnostjo vplivajo na zdravje in počutje, ne da bi se posameznik tega zavedal in neodvisno od njegovega prepričanja. Mnogi si z njimi lajšajo bolečine in zdravstvene težave, drugim so čudežna pomoč pri ozdravitvi, komu pa se zdi, da zanj sploh niso bile koristne. V Sloveniji je približno sto takih energijskih točk, vrelcev, parkov in gajev. Nekaj jih predstavljamo.