Rastline niso samo lepe, ampak tudi zdrave in imajo pozitiven učinek na naše zdravje. Pomembno vplivajo na kakovost zraka, ker nekatere vežejo nase večje število škodljivih snovi iz prostora, v katerem bivamo. Nekatere imajo neverjeten vpliv na spomin, druge zvišujejo raven energije in prenašajo pozitivne vibracije. V zaprtih prostorih bomo v družbi lončnic za 10 do 20 odstotkov bolj zbrani in učinkovitejši.

Večino svojega življenja preživimo v zaprtih prostorih, zato je kakovost zraka izredno pomembna, saj ima neposreden učinek na naše zdravje. Pohištvo, sintetični gradbeni materiali, preproge in tudi čistilna sredstva oddajajo različne strupene kemikalije. Onesnaženje lahko povzročajo tudi bakterije, plesni ter cvetni prah. V zraku je veliko strupenih plinov, med drugim trikloretilen, formaldehid, ksilen in amonijak. Svoj dom ali pisarno pa lahko čistimo na enostaven in cenovno dostopen način. Leta 1989 je ameriška vesoljska agencija NASA z raziskavami ugotovila, da lahko sobne rastline absorbirajo škodljive strupe iz zraka – zlasti v zaprtih prostorih z majhnim pretokom zraka. Poimenovali so jih kar »naravni sistem za podporo življenju«.

Ljubiteljski kipar Ivan Dvoršak je pred malo več kot dvajsetimi leti med haloškimi griči iskal kraj, kjer bi imel počitniško hišo, poleg pa tudi atelje za ustvarjanje. Po naključju je prišel tudi v Dežno pri Makolah. »V trenutku sem ugotovil, da je to kraj, ki sem ga iskal,« pravi postavni možak s pronicljivim pogledom.

Z zadovoljstvom pove, da so se sem priselili leta 2000 in je v družinski hiši uredil umetniško bogat razstavni prostor. Z ženo in tremi že skoraj odraslimi otroki dajejo življenju tod okrog dinamiko in so neskončen vir pozitivne energije.

V moji mladosti, ki sem jo preživljal na vasi, je bilo povsod precej gostega grmovja in visokih smrek in tudi neprimerno več raznovrstnih ptic, kot jih je danes v opustelih »parkih« okrog moderno urejenih hiš. Podnevi in tudi ponoči je bilo slišati nešteto glasov, ki so se prepletali med seboj.

Med njimi je imelo poseben pomen sovje petje, saj po ljudskem prepričanju oznanja žalosten dogodek pri hiši. Skrivnostno petje se je tudi nas otrok zelo dotaknilo in smo si prestrašeni zatiskali ušesa, oče pa je pogumno odkorakal ven in jih s ploskanjem pregnal. Sicer je bilo najpogosteje slišati čuka in tudi zamolkle skrivnostne glasove lesne sove, dokler niso na veje priplezale mlade uharice, ko je bilo njihovega pivkanja na pretek in so s svojimi prošnjami za hrano preglasile vse druge nočne glasove.

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je tudi odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Februar že iz kožuha gleda, so v pričakovanju pomladi optimistični v stari vremenski pratiki. Pri premagovanju februarske naveličanosti naj vam na pomoč priskoči tudi ročno ustvarjanje.

Akademik prof. dr. Janko Kos je literarni zgodovinar in teoretik, komparativist, kritik, avtor številnih knjig in učbenikov, iz katerih so se generacije učile svetovno in slovensko književnost, analizirale Prešerna, Cankarja in številne druge literate ter prebirale uvode iz znamenite zbirke Sto romanov. Zaradi ukrepov za preprečevanje okužb se z akademikom, ki bo v začetku marca praznoval 90. rojstni dan, nisva mogla srečati v živo, sva se pa o njegovem bogatem opusu in življenju pogovorila na daljavo.

Dobre stare viže

V svet glasbe je prišel še kot otrok z igranjem na orglice, pri trinajstih letih pa je s staro diatonično harmoniko zaigral na prvi svatbi. Tedaj je Jožeta Bohorča v Bukovje na Kozjanskem k sebi vzel oče, denar za prvo harmoniko si je prislužil sam. »Imel sem težko življenje, bil sem rejenček, a trgoval sem z zajci, ovcami, prodal sem smuči in leseno kolo, dodal prihranke od birme in si kupil harmoniko. Takrat še niso bile tako drage, kot so danes,« se nasmeji godec, ki živi v Šentjurju pri Celju.

Med zelo zgodnimi sortami krompirja je najbolj priljubljena sorta arrow, ki jo praviloma poberemo pred pojavom plesni. Sorta alouette je odporna proti plesni in tudi v mokrih letih zagotovi dober pridelek, vrtičkarji pa se vse bolj navdušujejo nad sorto la strada. Ne pozabimo tudi na sorte, ki so okusne in se dobro skladiščijo.

Prednost pri izbiri semenskega krompirja imajo sorte, ki so testirane v Sloveniji, in to na več lokacijah. Tako lahko primerjamo pridelek na različnih tipih tal in v različnih regijah. Pri izboru najboljših sort krompirja je dobro posegati po sortah nove generacije, ki so odporne proti najbolj nevarni bolezni krompirja. To je krompirjeva plesen, ki je največkrat vzrok za propad pridelka. Vsekakor so zelo priljubljene zgodne sorte krompirja, saj prve pobiramo že dva meseca po sajenju.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Tržiški čevljarji, ki jim starejši še danes rečejo šuštarji, pomembno zaznamujejo identiteto Tržiča. Bili so cehovsko organizirani, razcvet so doživeli v sredini 19. stoletja, v 20. stoletju pa je njihov sloves v svet ponesla tovarna Peko.

Tržič, ki je bil leta 1492 povzdignjen v trg, le nekaj mesecev potem, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko, je bil znan po številnih rokodelcih – zlasti kovačih, usnjarjih, tkalcih, modrotiskarjih in nogavičarjih. Najbolj pa so znani tržiški čevljarji, ki so obutev že sredi 19. stoletja v svojih berštatih, kot so rekli čevljarskim delavnicam, izdelovali serijsko – prodajali so jo na Kranjskem, Štajerskem in drugje.

V Društvu upokojencev Pivka že tretje leto organizirano deluje skupina za ročna dela. Upokojenke so spretne s kvačko in pletilkami, izdelujejo makrame, vezejo gobeline in druge vezenine, izdelujejo cvetje iz krep papirja, moški pa znajo plesti košare in obdelovati različne vrste lesa.

Pred leti smo z vprašalnikom pridobili tudi osnovno bazo podatkov o rokodelcih. Vsi so namreč delali doma, saj društvo ni imelo prostorov, ki bi bili primerni za druženje in skupinsko ustvarjanje. Ob odprtju večgeneracijskega centra v Krpanovem domu so k sodelovanju povabili tudi društvo upokojencev. Vodja rokodelske sekcije Jožica Knafelc in vodja centra Romana Morano sta v zimskih počitnicah izvedli delavnice ročnih del za otroke. Nato pa smo se v sekciji odločile, da bomo še naprej sodelovale z VGC. Prevzele smo projekt Hobotnica za izdelovanje terapevtskih hobotnic za nedonošenčke v inkubatorjih. V začetku nas je bilo najprej pet, prinesle smo svoj material. Vsaka izmed nas je nagovorila še prijateljico ali znanko in skupina se je začela večati, naše pesnice pa so nas poimenovale Kvačkane nitke.