Dobre stare viže

»Leta, ki sem jih preživel v ansamblu Fantje izpod Rogle, so minila izjemno hitro, človek včasih skoraj ne more verjeti, kako hitro teče čas,« začne vodja ansambla Branko Flis pripoved o letih, preživetih predvsem z glasbo. Rodil se je na Planini na Pohorju, prekrasni vasici tik pod Roglo, kjer je preživel, kot pravi, čudovito otroštvo. V družini je bilo ob kmečkih opravilih veliko petja in igranja in tako se je tudi njega hitro dotaknila glasbena iskrica.

Ko je zaslišal petje v hiši, je stekel do nočne omarice, vzel iz nje predal in z njim uprizarjal igranje na harmoniko. "Takrat sem bil star pet let in oče je rad govoril, poglejte ga, ta pa bo muzikant,« obuja spomine na glasbene začetke. Njegov stric, ljudski godec in najbližji sosed, je bil tisti, ki ga je naučil prvih prijemov igranja. Ko pa je bil Branko star šestnajst let, mu je oče kupil staro Lubasovo harmoniko. V sosednji vasi je živel še en ljudski godec, ki je prave stare polke in valčke ter koračnice igral predvsem na svatbah.

Ali vas zanima, kako gojimo tavžentrožo na domačem zeliščnem vrtu? Uspešni boste z vzgojo sadik ali neposredno setvijo na stalno mesto. Cvetoča stebla nabiramo v drugi polovici poletja. Njena zdravilnost je že tisočletja zelo cenjena v ljudskem zdravilstvu, vsestransko pa je uporabna tudi v kulinariki.

Tavžentroža v naravi najbolje uspeva na sončnih in odcednih peščenih tleh z malo hranili in rahlo kislim pH. Najpogosteje jo najdemo na travnikih, ki niso gnojeni. Večina cvetočih travnikov je v zadnjih desetletjih uničena, ker jih pogosto kosijo in močno gnojijo. Najdemo jo samo na travnikih z ohranjenim naravnim ravnovesjem. Ponekod v Evropi je zaradi tega že zaščitena.

Ko bomo spet lahko obiskovali različne kraje, se sprehodimo po Škofji Loki, za Ptujem drugem najstarejšem slovenskem mestu. Je najbolje ohranjeno srednjeveško mesto pri nas, štejejo pa ga tudi v majhno druščino najbolje ohranjenih srednjeveških mest v Evropi. Hkrati je zanimivo izhodišče za izlete po Poljanski in Selški dolini, bližnjih kraških jamah in gorovju.

Kot povedo arheološke najdbe, so se ljudje, naveličani stalnega seljenja za čredami divjih živali in življenja na prostem, odločili na škofjeloškem območju poiskati stalno bivališče že v starejši kameni dobi (80.000–30.000 let pr. n. št.). Preskočimo v sedmo in osmo stoletje našega štetja, ki ga zaznamuje poselitev Slovanov. Iz tega obdobja izvirajo tudi krajevna imena, ki v preoblikovani obliki veljajo še danes; ime Loka izvira iz slovanske besede lonca, ki pomeni močviren travnik.

 Sani so vsakdanja zimska podoba skandinavskih mest in vasi na daljnem severu. Tam cest večinoma ne solijo in posipajo s peskom in že vsaj poldrugo stoletje s sanmi, na katerih je prostor tudi za prtljago ali še eno osebo, hodijo v trgovino, šolo, službo in še kam. Hoja ob saneh na dolgih klinah je varnejša zaradi ročajev, ki omogočajo varen oprijem, obenem pa se je mogoče poganjati podobno kot s skirojem in tako premagovati razdalje veliko hitreje kot peš.

Prve tovrstne sani so verjetno nastale tako, da so na smuči pritrdili posebno držalo ali stol, in jih tako uporabljali za prevažanje različnega tovora. Okoli leta 1900 so smuči nadomestile kovinske palice – kline, ki so po zaledenelih površinah omogočile hitrejše drsenje. Ker so sani lahke, vanje pogosto vprežejo psa. Prirejali so tudi tekmovanja s sanmi, ki so bila skoraj tako priljubljena kot tista v teku na smučeh ali hitrostnem drsanju. V osemdesetih letih preteklega stoletja so začeli izdelovati tekmovalne sani iz umetnih materialov, predvsem ogljikovih vlaken. Na olimpijskih igrah v Lillehammerju leta 1994 je bilo tovrstno sankanje celo demonstracijski šport, toda kasneje ga niso vključili v program olimpijskih športov.

Miniaturne vrtove, posajene z rastlinami, v steklenih posodah imenujemo tudi terarij. Klasični rastlinski terariji so popolnoma zaprti in je v njih zelo visoka zračna vlaga, lahko so delno odprti ali pa odprti v celoti. Katere vrste terarij imate, je odvisno od tega, katere rastline boste gojili v njem.

Da si naredite čudovit miniaturni vrt, je dovolj, da upoštevate nekaj preprostih navodil. Rastline boste lažje posadili v večjo in širšo stekleno posodo in tako imeli več možnosti za dodajanje okrasnih elementov. Popolnoma ustrezen terarij je lahko večji kozarec od vloženih kumaric.

Slovensko ljudsko gledališče Celje praznuje sedemdeseto obletnico. To je priložnost, da se spomnimo njegovih začetkov, razvoja, lepo utečenega festivala Dnevi komedije in izvemo kaj več o predvidenem praznovanju visokega umetniškega jubileja in ustvarjanju v času karantene. Svoje spomine pa so nanizali nekateri igralci iz preteklih in zdajšnjih časov.

Prednik sedanje gledališke hiše je bila Družba slovenskih gledaliških diletantov, ki jo je leta 1848 ustanovil Janez Krstnik Jeretin. Konec 19. stoletja se je dramska dejavnost preselila v novozgrajeni Narodni dom, vodil jo je Vladimir Ravnihar, po njem pa Rafael Salmič. Ta je leta 1911 ustanovil dramatično društvo, ki je s presledki delovalo do leta 1936. Konec leta 1950 je bil naposled ustanovljen profesionalni ansambel pod imenom Mestno gledališče Celje, za kar je imel veliko zaslug Fedor Gradišnik.

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Tu je dokaz, da lahko v šali kot za šalo ustvarimo super oblačilo. Glavni igralci pri tej barviti igri so pulover iz čiste volne in dolga šala. Vsi trije kosi so iz modne hiše, znane po svojih živahnih barvah. Prvi šal je enobarven, drugi črtast, dve izmed barv drugega šala sta v istem odtenku, kot sta pulover in prvi šal. Prav sproščujoče mi je bilo obračati in sestavljati črte ter razrezana šala prišiti na spodnji rob puloverja. Rodila se je dolga barvita in neskončno topla obleka – kot nalašč za premagovanje hladnih januarskih dni.

Tokrat poglejmo v notranjost doma v starejši železni dobi (od konca 9. do 4. stoletja pr. n. št.). Tedaj je obsežno območje reke Soče s pritoki doživelo velik razcvet, razmahnila se je poselitev, nastale so nove naselbine in pripadajoče nekropole. Rezultati arheoloških raziskav naselij in študije tam odkritih najdb nam vsaj delno odstirajo pogled v nekdanje domove – notranjost hiš in nakazujejo, katere dejavnosti so se tedaj v njih odvijale.

Kljub številčnosti najdišč na tem območju so naselbine skromno raziskane. Izjema je Most na Soči, kjer je bilo med starejšimi izkopavanji Goriškega muzeja odkritih več kot 30 hiš iz obdobja med 6. in 4. stoletjem pr. n. št. Pretežno lesena bivališča so navadno imela več prostorov. Tla so bila iz phane ilovice, v njih so bile urejene jame za shrambo. Iz ilovice so bila na tleh izdelana preprosta ognjišča, nekatere hiše so verjetno imele tudi peči. Med najdbami, odkritimi znotraj hiš, prevladuje keramika, predmetov iz drugih materialov (kovine, kamna, kosti, roževine, stekla idr.) je veliko manj. Največ je posodja, v katerem so shranjevali, kuhali, stregli hrano, pogosti so tudi drugi pripomočki, ki so jih uporabljali ob ognjišču. Med temi je zanimiv predmet, ki ga poznamo pod grškim imenom pyraunos (piraunos), v slovenščini pa predvsem pod izrazom prenosna pečka.

EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE

Znano je, da je več slovenskih mest kandidiralo za prestižni naslov Evropska prestolnica kulture 2025. Po izboru komisije je naziv dobila Nova Gorica skupaj z Gorico. To bo prva prestolnica kulture v dveh državah z geslom: Gremo! Brezmejno! Zato bo epicenter dogodkov na Trgu Evrope, ki povezuje obe mesti. Pripravili bodo čez 600 kulturnih dogodkov, več kot 60 projektov in se povezali z 251 partnerji iz 34. držav.

Pobuda, da Evropska unija razglasi evropsko prestolnico kulture, je nastala leta 1985. Ta naziv je do zdaj dobilo 60 evropskih mest, med njimi tudi Ljubljana in Maribor. Lani sta bili evropski prestolnici kulture hrvaško mesto Reka in irski Galway, do leta 2024 pa bodo še: letos Timisoara (Romunija), Elefsina (Grčija) in Novi Sad (Srbija); leta 2022 Kaunas (Litva) in Esch (Luksemburg); 2023 Veszprém (Madžarska); 2024 Salzkammergut (Avstrija) in Tartu (Estonija) ter Bodø (Norveška).