Dobre stare viže

Prvo srečanje s petjem sega v njegovo zelo zgodnjo mladost. Mama Milka mu je povedala, da ga je s kolesom, ko je šla navsezgodaj v službo, vozila v varstvo k svoji sosedi. Na krmilo kolesa je obesila »ziček« in Boris je po vsem Ihanu skupaj z njo naglas prepeval: »So ptičice zbrane, v planinco lete …« Ta mu je bila najljubša. Ko se Boris Kopitar v Brendijevi pesmi sprašuje, ali bo vnuk še pel slovenske pesmi, si odgovori: »Bo pel, če ga bo tega kdo naučil.« Petje se pri Borisu doma večkrat sliši. Zdaj poje tudi že skupaj z vnukinjami in vnukom.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Pred stotimi leti, natančneje 26. septembra 1920, je skupina mladih, takrat še neznanih novomeških ustvarjalcev stopila na umetniško pot, prežeto z avantgardnimi hotenji, in izpeljala vrsto dogodkov, kasneje poimenovanih novomeška pomlad, ki so dodobra razburkali kulturno življenje Novega mesta ter po intenzivnosti, drugačnosti in nekonvencionalnosti presegli okvire tedanje slovenske umetnosti. V Dolenjskem muzeju stoletnico zaznamujemo z dvema razstavama Let novomeške pomladi in Mladi neznani avantgardni, ki celostno prikazujeta dogodek, prežet z likovno, glasbeno in literarno umetnostjo, ki so jo ustvarjalci ustvarili, ter prikažeta njihovo življenje in delo.

Srčki vsepovsod

Vezenje srčkov, ki jih obesimo na smrekove vejice, nas sprošča in prežene slabe misli.

Srčke vezemo s križnim vbodom na prte in prtičke tako, kot prikazujeta sliki, ali pa jih sestavimo v poljuben vzorec. Vezemo s tremi nitkami deljive prejice v označenih barvah čez dve ali tri niti na tkanini.

Preden se lotimo vezenja, preštejemo križce na predlogi, nato preštejemo niti na tkanini. Tako vidimo, kako velik bo vzorec in kam ga lahko namestimo.

rdeča

zelena

 Nekaj volne imamo vedno na zalogi, da lahko skvačkamo topla pokrivala in šale. Zase ali kot darilo ljubim osebam.

V časih, ko moramo prevečkrat ostati med štirimi stenami, nam krajšajo čas sobne lončnice, ki so prav tako živa bitja. Številne znanstvene raziskave so pokazale, da so rastline poleg absorpcije ogljikovega dioksida in sproščanja kisika sposobne odstraniti onesnaževalce iz zraka. Zato bo naše bivanje prijetnejše, če si bomo ozelenili bivalni prostor.

Delo z rastlinami sprošča stres, blaži depresijo in zmanjšuje negativizem. Posvetite jim delček svojega časa, se jih dotikajte, namenite jim kakšno lepo besedo. Že od nekdaj je znano, da so rastline čudovite poslušalke. Skrb zanje bo zagotovo pripomogla k našemu boljšemu fizičnemu in čustvenem zdravju, zato vam priporočam, da si doma ustvarite svojo zeleno oazo.

 V zimskih mesecih poskrbite za sveže vitamine in minerale z mikrozelenjavo. Vrtiček si naredite tako, da v podstavke ali pladnje posejete špinačo, blitvo, solato, rukolo, vrtno krešo, azijsko listno zelenjavo, peteršilj in zeleno.

Mikrozelenjava vsebuje vse vitamine, minerale in druge snovi, ki so pomembne za razvoj mlade rastline. Žlica ali dve tako pridelane zelenjave je po hranilni vrednosti vredna več kot manjša skleda solate. V začetnem obdobju razvoja vsake rastline je vse bogastvo vitaminov in mineralov dostopno tudi nam. Vse pomembne snovi so mladi rastlini potrebne do trenutka, ko razvije prve prave liste. Če jo porežemo pravi čas, zaužijemo vse hranilne snovi. Za mikrozelenjavo uporabljamo špinačo, blitvo, solato, rukolo, vrtno krešo. Zanimiv okus imajo tudi azijska listna zelenjava, peteršilj in zelena. Uporabna so tudi žita. Med najokusnejšimi je zagotovo pšenica, uporabljamo pa tudi rž in ječmen. Ne pozabimo na setev zelišč, kot sta bazilika in majaron.

USTVARJALNICA

Te tri simpatične obešanke so kot nalašč za tiste, ki ne marate kupljenih novoletnih okraskov, a radi ustvarjate. Lahko jih naredite le nekaj in z njimi okrasite smrečico ali zeleno vejo v stanovanju. Ali pa jih izdelate več, jih po pošti pošljete sorodnikom in prijateljem in jim tako zaželite srečo in veliko zdravja v prihodnjem letu … 

 

Jelenček

Potrebujemo: svetlo rjavo in belo volno, rjavo in belo penasto gumo (mossgumi), migajoče oči, cofek za nos in kroga, izrezana iz kartona.

USTVARJALNICA

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je tudi odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže, optimistične zgodbe. In že občutek, ko za skoraj nič denarja ustvarimo všečen izdelek, je neprecenljiv.

Namizna svetilka s tekstilom je oddajala preskromno svetlobo. Staro preobleko je zamenjala nova, sestavljena iz kovinskih koščkov, ki zapirajo pločevinke. Ne ustrašite se, spajanje je preprostejše, kot je videti. Odpirač preščipnemo le na spodnjem delu, ga ukrivimo in vanj zataknemo novega. Podobno kot pentlje pri pletenju. Od danes na jutri pa takšne svetilke vendarle ne morete ustvariti. Razen če pri bližnjih in daljnih ljubiteljih pijač organizirate akcijo zbiranja pločevink. Preoblikovana svetilka je futuristični bleščeči okras v stanovanju tudi takrat, ko ne sveti.

To dokazuje tudi razstava Finžgar in Plečnik: prijateljstvo brez meja, ki je na ogled v Plečnikovi hiši. Avtor razstave mag. Marijan Rupert, skrbnik Zbirke rokopisov v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (NUK), je raziskoval njuno korespondenco in odkril veliko novega, s čimer spet dokazuje, da ni le prizadeven knjižni molj, strokovnjak, odgovoren do kulturne dediščine, ampak tudi neke vrste književni forenzik, detektiv, znanec številnih umetnikov, ki mu zaupajo svoje rokopise. Literaturo moraš imeti rad, da se lahko temu delu posvetiš s srcem, je prepričan. Njegove neuresničene sanje pa so, da bi Slovenci dobili literarni muzej.

Decembra poleg petard pogosteje »pokajo« tudi šampanjci, bi se lahko začel tale zapis o peninah … Vendar pozor, v nasprotju z veseljem večine, ko iz steklenice s pokom odleti zamašek, resni ljubitelji te vesele mehurčkaste pijače pravijo, da pri pravilnem odpiranju steklenice zamašek ne sme odleteti z glasnim pokom. Še manj pa sme iz steklenice brizgniti dragocen gejzir te umetelno pridelane pijače, ki naj bi jo prvi izdelali Francozi v pokrajini Šampanja.

 V 17. stoletju so v tem delu Francije pili predvsem rdeča vina, bela pa so ostajala v sodih. Ko so jeseni potrebovali sode za novo vino, so ostanek pretočili v steklenice. Ker pa so bila to predvsem slajša vina, so spomladi, ko je bilo topleje, zavrela še enkrat. Steklenice so bile takrat tanjše, zato je marsikatero zaradi pritiska razneslo. Tako se je raznesel glas, da ima tu prste vmes sam vrag, in tako vino so zato poimenovali hudičevo vino.

Skupina mož sedi na kamnih okoli lipe na jasi. Krog je ravno dovolj prekinjen, da lahko še kdo stopi vanj, ker v tem krogu je vsak dobrodošel. Le korak ali dva stran stoji visok kamen, skoraj bi mu lahko rekli monolit, nad katerim se počasi vzpenja luna. Vse je postavljeno v skladu z zlatim rezom. Samo lučaj stran od tam, že sredi gozda, pa je sedem zdravilnih točk, ki so jih na svojem srečanju povsem naključno odkrili bioenergetiki.

Ne, nismo pokukali na skrivno srečanje kakšnega prostozidarskega združenja. Če bi prisluhnili besedam mož, ki jih veter raznaša po okoliških gričih, bi izvedeli, da se pogovarjajo o čisto posvetnih, a še kako pomembnih stvareh. Kako polepšati, izboljšati življenje v njihovi vasi Selšček. Kajti ti možje so člani vaškega sveta te prikupne vasice, ki se – izključno na prostovoljni ravni – trudijo, da bi vas ostala polna življenja in bi pritegnila tudi tiste, ki zanjo še niso slišali. Njihova želja je razviti butični kulturni turizem, saj so ponosni na najslavnejšega vaščana, slikarja Maksima Gasparija.