Na osrednjem ljubljanskem pokopališču Žale je okoli 45 tisoč grobov, zato je izjemno težko najti tistega, ki bi ga radi obiskali prvič. Tu pride na pomoč sodobna tehnologija, in sicer iskalnik grobov, ki deluje v spletni in mobilni različici (za pametne telefone). Obe imata isto bazo podatkov o pokojnikih na Žalah in drugih 17 pokopališčih, ki jih upravljata (če svojci niso prepovedali objave). Na spletni strani www.zale.si/ je treba vpisati ime in priimek pokojnika ter letnico rojstva ali letnico smrti, če ju poznate. S klikom na ime iskalnik izriše pot od najbližjega vhoda do oddelka in označi grob, omogoča spreminjanje velikosti načrta in tiskanje. S klikom na okence »slavni« pa lahko poiščete grobove znamenitih osebnosti in izveste kaj več o njih.

Na mednarodni dan starejših, 1. oktobra, se je v ljubljanskem Cankarjevem domu zaključil 15. Festival za tretje življenjsko obdobje. V treh dneh ga je obiskalo nekaj več kot 15.000 obiskovalcev, ki so poslušali okrogle mize in predavanja na temo vseživljenjskega učenja ter zdravega in aktivnega staranja ter se sprehodili med stojnicami kar 160 razstavljavcev.

Zvrstilo se je več kot 120 plesnih, pevskih in glasbenih nastopov, na katerih se je pokazala dobra volja in neizmerna energija, ki jo pripadniki tretje generacije radi delijo z mlajšimi. 

 Muzej novejše zgodovine Celje vabi vse, ki bi se želeli naučiti izdelave punčk iz blaga, da se jim pridružijo v četrtek, 8. oktobra, ob 17. uri na Prešernovi ulici 17.

Predstavniki Unicefa jim bodo predstavili projekt Punčke iz cunj, s katerim so rešili že marsikatero otroško življenje. Udeležence bodo tudi naučili šivanja punčk. Število udeležencev je omejeno, zato svojo udeležbo sporočite po elektronski pošti na naslov: jozica.trateski@mnzc.si

Kineziologija, znanstveno področje, ki se ukvarja s proučevanjem gibanja, se v Sloveniji šele uveljavlja, a ga družba vse bolj potrebuje. Prof. dr. Vojko Strojnik, vodja kineziološkega laboratorija na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, ugotavlja, da nam ustrezna vadba pomaga dolgo ohraniti ne le gibljivosti in moči, ampak tudi samostojnost. Zagotavlja, da bomo, ne glede na to, kdaj začnemo (pravilno) vaditi, vedno imeli od tega koristi, zmogli bomo več in živeli bomo kakovostnejše.

»Ko sem zbolel za demenco, so mi nekateri rekli, da me je bog grdo kaznoval. Pa to preprosto ni res! Morda je le hotel, da zbolim, da moja bolezen počasi napreduje, mene pa določil za to, da naredim nekaj dobrega za vse osebe z demenco. In sem. Kajti samo dementni bolniki vemo, kaj potrebujemo in kaj pričakujemo od družbe in tistih, ki skrbijo za nas,« je začel James McKillop, ki se je skupaj z ženo septembra udeležil 25. konference Alzheimer Europe v Ljubljani.

Že leta 2002 je v Glasgowu na Škotskem ustanovil prvo skupino za samopomoč dementnih bolnikov v Evropi. Ker so bili zelo uspešni, so po vzoru te skupine leta 2012 pri organizaciji Alzheimer Europe ustanovili 11-člansko Evropsko delovno skupino bolnikov z demenco (European Working Group of People with Dementia). Pri nas takšne skupine seveda nimamo. Slovenske osebe z demenco se praktično ne pojavljajo v javnosti. V njihovem imenu govorijo, pa še to zelo redko, in jih zastopajo predvsem svojci in drugi, ki jim stojijo ob strani. To po svoje preseneča, saj je demenca tudi pri nas vedno bolj prepoznavna. Res pa je, da je bolezen še vedno močno stigmatizirana. Tisti bolniki, ki še lahko izražajo svoje misli in znajo še govoriti, pogosto rečejo, da jih je strah, da bi jih okolica imela za nore, in ne za bolne. Demenca je namreč bolezen možganov. Ti pa so, kot gotovo veste, odgovorni za vse. Z njimi računamo, pišemo, rišemo, hodimo, se zaljubimo, vonjamo, vidimo, slišimo itn.

STARANJE V SLOVENIJI

Hoja je osnovna oblika gibljivosti. Dokler star človek lahko hodi, se čuti samostojnega. Stari ljudje si malokaj želijo bolj kot to, da jim ne bi odpovedale noge. Navada redne hoje varuje in krepi zdravje – telesno, duševno in socialno. Iz reprezentativne nacionalne raziskave Staranje v Sloveniji bomo predstavili podatke o tem, koliko hodimo slovenski prebivalci, ki smo stari 50 let in več.

Kakšna je vaša sposobnost za hojo? Odgovori na to raziskovalno vprašanje kažejo, da dobra polovica (53,5 %) prehodi brez težav daljše razdalje več kilometrov, četrtina (24,7 %) lahko prehodi krajše razdalje do približno 1 km, vsak sedmi (15,4 %) le po stanovanju, vsak dvajseti (5,2 %) ne more iz stanovanja. Daljše razdalje lahko prehodi več moških, pri hoji na krajše razdalje in po stanovanju so vztrajnejše ženske.

V Domu Petra Uzarja v Tržiču so junija letos ob praznovanju 35. obletnice doma odprli zdravilni park. Namenjen je zlasti stanovalcem z demenco, saj jih spodbuja k različnim dejavnostim. Drugi stanovalci in zaposleni pa tu najdejo mir in sprostitev.

Ob obisku me receptorka popelje na vrt in mi pove, kaj vse so stanovalci doma sami posadili v dvignjene gredice. Pozneje mi direktorica doma dr. Anamarija Kejžar razloži, da so vse rastline, ki so jih posadili, ne samo užitne, temveč tudi zdravilne: koromač, žajbelj, bazilika, peteršilj, med začimbami pa se bohotijo tudi paprike, melancani, kumarice in jagode. Pestrost vabi tako stanovalce kot kuharje k uporabi svežih zelišč. Stanovalci pravijo, da so jedi takrat, ko vsebujejo sveža zelišča, še posebej okusne.

Kaj menijo o medgeneracijski pomoči, smo vprašali sogovornike.

Ela Dolinar, upokojena trgovska poslovodkinja, Škofja Loka: »Da so v nekaterih primerih mladi v takem položaju, da lahko preživijo samo ob pomoči staršev upokojencev, je zelo žalostno. Poznam primere, ko nekateri izkoriščajo starejše in živijo na njihov račun, čeprav jim tega ne bi bilo treba. Vsi poznamo več babic in dedkov, ki skoraj v celoti skrbijo za vnuke, pa ne toliko finančno, kot da jih vozijo v šole in na dejavnosti, pomagajo pri učenju, in še bi lahko naštevali. Starši otrok pa to sprejmejo kot samoumevno, včasih celo tako, kot da je to njihova dolžnost.«