V razvitem svetu vsak dan porabimo na tone sintetičnih zdravil. Prevladujejo zdravila proti bolečinam, pomirjevala, pripravki za večjo moč in energijo, dvig imunskega sistema, proti stresu in depresiji. Marsikdo med nami tudi prehitro seže po tabletah in drugih umetnih pripravkih tudi takrat, ko to sploh ni nujno potrebno.

Glavobol velikokrat izgine, ko popijemo kozarec vode ali dva, izčrpanost mine, če si privoščimo kakšen dan počitka in več spanja. Sicer pa lahko marsikatero zdravstveno tegobo, blažjo bolezen in tudi bolečine odpravimo ali vsaj omilimo z zelišči in drugimi metodami (masažami, kopelmi, dihalnimi vajami, ajurvedo, fitoterapijo, akupunkturo, bioenergijo in drugimi). Prof. dr. Samo Kreft, mag. farmacije, z ljubljanske fakultete za farmacijo pravi, da so vzroki za to, da zbolimo, v življenjskem slogu in okolju.

V strahu pred boleznijo, katastrofami ali takšnimi in drugačnimi sovražniki so ljudje vedno iskali uteho pri bitjih in najrazličnejših silah, ki so večje in modrejše od njih. Obračali so se na Nekaj, kar ima večjo moč, večji vpliv, ki ga niti ni treba vedno razumeti.

V današnjem času ni več modno biti veren. Ne v smislu sledenja ritualom in normam, ki jih predpisujejo različne veroizpovedi. Temu bolj ustreza izraz religioznost, a religiozne prakse ne predstavljajo vere v Univerzalno Dobro. Torej v nekaj ali nekoga, ki vedno najbolje poskrbi za nas, v skladu s tem pa se imamo možnost spremeniti do te mere, da bomo lažje živeli, si znali osmisliti svoj vsakdan in imeli jasnejše cilje.

Z leti slabijo moč, okretnost in ravnotežje, bolijo nas sklepi, slabšata se sluh in vid, sproti pozabljamo, kje smo kaj pustili, v pogovorih se nam izmikajo imena in besede. Neredko se takim težavam pridružijo še bolezni, med katerimi prednjačijo bolezni srca in ožilja, rak, sladkorna bolezen, krhkost kosti, demenca in še kaj.

Nič od naštetega ni mogoče odpraviti, bolj ali manj lahko tegobe le lajšamo z različnimi zdravili. Čeprav z njimi uspešno nadzorujemo tako krvni tlak kot sladkor ali zmanjšamo bolečine, se bodo nadloge spet pojavile, če jih prenehamo jemati.

Letošnja moda nas razveseljuje z barvitimi odtenki, ne pozablja pa tudi na nevtralne barve, ki so osnova garderobe za več naslednjih sezon. Peščeni odtenki do barve lešnika so odlična osnova, ki ji lahko dodajamo pravzaprav kateri koli živahen odtenek ali pa kontrastno barvo.

Če imate v omari klasičen suknjič peščene barve, le preverite, ali vam je še prav. Če so rokavi nekoliko daljši, nič zato, le zavihajte jih na tričetrtinsko dolžino in nosite k hlačam iz džinsa ali pa v kombinaciji z odtenkom temnejšimi hlačami. Zelo modni boste, če oblečete več odtenkov peščene oziroma kamelje barve.

GIBANJE

Starejši ko smo, bolj naše telo potrebuje redno raztezanje mišic. Premalo ljudi ve, da je lahko čudovit vadbeni rekvizit navaden stol. Najbolje je sicer vaditi na stolu s tršim sedalom, a po intenzivnejšem sprehodu in vajah ter delu je raztezanje mogoče učinkovito opraviti tudi na stabilnem vrtnem stolu.

Daljše sedenje ali ležanje otrdi vse naše sklepe, kar zelo dobro poznajo ljudje po poškodbah ali daljših boleznih. Izjemno jim prija intenzivnejše pretegovanje, ki aktivira krvni pretok in poglobi dihanje. Zelo intenzivno pretegovanje sede ali stoje pa je ob povezanem dihanju tudi odlična vaja, ki jo je najbolje preizkusiti in njene učinke spoznati na lastni koži.

Današnji časi so zelo zahtevni. Enkrat je »na piki« preveč mesa, drugič preveč zelenjave, nato so na udaru jajca, ocvirki ali maslo ... Eni zagovarjajo več vode, drugim je celo mleko vir spotike. Prvi udrihajo po mesojedih, drugi po veganih ... in vsakdo hoče imeti svoj edini prav.

Naše telo pa molči. Kar dolgo nam dopušča razna preizkušanja in nam pošilja znamenja, da bi razumeli pomanjkanja, ki jih povzročamo sami: pečejo nas oči, nohti se nam cepijo, lasje tanjšajo in odpadajo, koža se slabša, slabo spimo, pozabljamo, vse bolj nas muči prebava, želodec ali črevesje. Potem se pojavijo presnovne bolezni, protin (putika) in sladkorna bolezen ... in temu ni videti konca.

Paliativna oskrba je temeljna človekova pravica, česar pa se naša družba še ne zaveda dovolj, je bila ena od ugotovitev pogovora o paliativni oskrbi, ki jo je organiziral zavod OPRO.

Nekatere raziskave so pokazale, da po mnenju 32 odstotkov svojcev v domovih za starejše ne skrbijo dovolj za ustrezno blažitev bolečin, 56 odstotkov pa jih meni, da je zelo šibka čustvena podpora. Polovica tistih, ki je imela svojce v bolnišnici, toži nad slabim sporazumevanjem, 80 odstotkov pa pri osebju zaznava premalo spoštovanja do bolnika.