Da bi opozorili na to, kako pomembno je zgodnje odkrivanje kognitivnih sprememb za blaženje težav z demenco, podjetje BrainTrip s partnerji začenja neprofitni projekt POMNI. Poleg ozaveščanja pripravljajo tudi pilotni projekt, ki bo starejšim od 60 let omogočil brezplačne presejalne teste za zgodnje odkrivanje demence.

Petsto prostovoljcem bodo s šestimi presejalnimi testi preverili umske sposobnosti (spomin, koncentracijo, govorne veščine, sposobnost načrtovanja in podobno). Udeleženci bodo reševali določene miselne naloge na petih mednarodno uveljavljenih psiholoških in vedenjskih vprašalnikih, ki so se izkazali kot dobri za zgodnjo zaznavo demence (MoCA, ADAS-cog, ACE-III, Phototest, Eurotest). Pri šestem testu pa ne gre za vedenjsko ocenjevanje umskih ali spominskih sposobnosti, pač pa za neposredno meritev delovanja možganov s pomočjo neinvazivne metode, imenovane EEG (elektroencefalografija). Udeležencem bodo merili električno aktivnost možganov s t. i. BrainTripovim demenčnim indeksom (BDI), ki je plod slovenskih raziskav in je že dobila mednarodni certifikat, da jo lahko uporabljajo kot medicinsko napravo. Meritev BDI je kratka in neboleča, do zdaj so jo že preizkusili pri več kot 200 prostovoljcih iz različnih domov za starejše. Testiranja v različnih krajih Slovenije bodo začeli v aprilu. 

Glavkom je potuhnjena bolezen: dolgo ne povzroča težav, ko pa napreduje, povzroči nepovratno okvaro na vidnem živcu. Je celo drugi najpogostejši vzrok za slepoto, ki pa bi jo lahko preprečili, če bi težave pravočasno opazili. S starostjo se veča možnost, da pride do okvar vidnega živca, zato so nujni redni in temeljiti oftalmološki pregledi.

Glavkom je počasi napredujoča okvara vidnega živca zaradi postopnega propada živčnih vlaken, ki povzroča značilne poškodbe vidnega polja. Bolnikom se pred očmi pojavljajo črne packe, blede barve, imajo zamegljen vid ali pa vidijo samo del celotne slike – običajno je najdlje ohranjen centralni del vida. Z napredovanjem bolezni je območje, ki ga vidijo, vse manjše. Pogosto so občutljivi za močno svetlobo, potrebujejo dalj časa, da se prilagodijo svetlobnim spremembam, težko prenesejo prehod iz svetlega v temen prostor. Značilna je izguba kontrasta, ne morejo ugotoviti, koliko je na primer mleka v beli skodelici, težko berejo podnapise na televiziji.

V toplejših mesecih leta ima veliko ljudi težave z utrujenimi, težkimi, oteklimi nogami, pojavlja se celo pekoč občutek na podplatih. Težave segajo od neprijetnih občutkov pa vse do bolečin, ki nas lahko pri vsakdanjem življenju ovirajo.

Tako neprijetno stanje nog povzročajo višje temperature (te vplivajo na prekomerno nabiranje tekočine v tkivih in njihovo počasnejše odvajanje) in tudi dejstvo, da v pomladno-poletnih mesecih veliko več časa preživimo na nogah. »Težke noge« so dobro znane vsem, ki zaradi narave svojega dela veliko časa stojijo. Lahko pa tovrstne težave z nogami kažejo na resnejša stanja, na primer kronično vensko bolezen, bolezni srca, ledvic, hormonske spremembe, ki zahtevajo zdravniško obravnavo.

Čeprav imamo že dobrih osem let tudi državljani Slovenije na podlagi evropskega pravnega reda možnost zdravljenja v državah Evropske unije na stroške zdravstvene blagajne, se za to odloči zelo malo ljudi. Če že, se najpogosteje odpravimo na Hrvaško. Vendar nismo nobena izjema, saj zdravstveno storitev v tujini poišče tudi zanemarljivo število prebivalcev drugih evropskih držav.

Najprej moramo vedeti, da so pravice iz Direktive 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, ki je pri nas v veljavi od decembra 2013, nekaj povsem drugega kot pravice, ki jih imamo pri zdravljenju v tujini na podlagi evropske kartice zdravstvenega zavarovanja. Z njo lahko uveljavljamo le nujne in potrebne zdravstvene storitve med začasnim bivanjem v tujini, na primer med dopustom.

ZDRAVJE

Zgaga je gotovo ena izmed najpogostejših težav ljudi v razvitih državah, kjer je veliko hrane, včasih tudi preveč. Sicer imajo težave z zgago v glavnem ljudje s prekomerno težo, tudi veliko nosečnic, predvsem v drugi polovici nosečnosti, povzročajo jo nekatera živila in pijače ali določena zdravila.

In kako vemo, da imamo zgago? »Gre za neprijeten pekoč občutek za prsnico in neprijetno spahovanje hrane, ko se, kar smo zaužili, brez bruhanja vrne nazaj v usta,« enostavno pojasni višji svetnik prof. dr. Borut Štabuc, dr. med., internist gastroenterolog, ki vodi Klinični oddelek za gastroenterologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. »Ta neprijetna nadloga, ki jo pogosto spremljajo še bolečine v prsih, in to predvsem takrat, ko ležemo ali se pripognemo, občasno tare približno tretjino našega prebivalstva, desetino pa kar vsak dan.« Najpogostejši znaki zgage so pekoča bolečina za prsnico, vračanje hrane v ustno votlino, moteč občutek v zgornjem delu trebuha, spahovanje, bruhanje, slab zadah, grenak okus in tudi razjede v ustih.

Na spletu najdemo veliko kuharskih idej, vendar večina ni vredna počenega groša. Spomnim se nič kaj prida ideje, da lahko toast popečemo z likalnikom, še manj uporabna je ideja, da lahko iz odtajanega sladoleda in malo moke ter pecilnega praška spečemo okusne mafine. A vseeno sem našla tri preizkušene trike, ki vam lahko pridejo prav.

Banana + jajce = palačinka

Za osem ameriških palačink potrebujemo banano in jajce.

Priprava: Banano z vilicami pretlačimo v kašo. Posebej stepemo jajce, nato vmešamo bananino kašo. V ponvi segrejemo maščobo in spečemo male, a debelejše (ameriške) palačinke. Postrežemo z medom, sladkornim sirupom, čokoladnim oblivom ali raztopljenim arašidovim maslom.

Obdani smo z informacijami, ki so si lahko diametralno nasprotujoče, čeprav jih podajajo strokovnjaki celo z istega področja, ter svoje teze podkrepijo z jasnimi in strokovno neoporečnimi dokazi, osnovanimi na znanstvenih dejstvih. Lahko se kar izgubimo v morju teorij, ki jim večkrat ne moremo določiti istih smernic, na primer o tem, kako vzgajati otroka, kako se prehranjevati, kako ohraniti zdravje, kako se spopasti z boleznijo, kako biti srečen …

Kako se potem odločimo, komu verjeti in po katerih navodilih živeti. Postopamo različno – pomembno nam je, kdo od strokovnjakov je bolj znan, katero informacijo večkrat slišimo ali o njej beremo (saj poznamo misel, da tudi laž za nas postane resnica, če jo dovolj dolgo poslušamo), kaj menijo moji najbližji, katera resnica od mene ne zahteva korenitih sprememb življenja, ali mi sledenje določenim naukom prinaša denar, ugled, status … Če imamo lastno izkušnjo, nam je lažje. Ta nas največkrat prepriča, da ji povsem verjamemo tudi v prihodnje, čeprav se okoliščine dogodkov spremenijo.