V kratkem časovnem razmiku sta bila sprejeta dva zakona, ki sta sicer različna, pa vendar se med seboj povezujeta prav na točki v skrbi za starejše. Zakon o osebni asistenci, ki je konec oktobra ponovno doživel zakonske spremembe, govori o enakovrednem in samostojnejšem življenju oseb z določeno obliko hendikepa. Zakon o dolgotrajni oskrbi, za katerega pravijo, da ni najboljši, pa naj bi sistemsko uredil oskrbo starejših. Kje se zakona stikata in na kaj morajo biti pozorni starejši?

Področje osebne asistence je zadnji dve leti sistemsko urejeno, kar je res velik korak k enakovrednemu in samostojnejšemu življenju gibalno oviranih oseb. Stopenj in oblik invalidnosti je seveda veliko, a splošen podatek o številu invalidnih oseb v Sloveniji se vrti okoli 165 tisoč. Nekaterih njihova invalidnost ne omejuje drastično, spet drugi so povsem odvisni od pomoči. Zato so eni vključeni v redne službe, drugi v dnevno varstvene centre ali pa so prepuščeni negi med štirimi stenami. Osebna asistenca pomembno vnaša svežino v njihova življenja ne samo pri osebni negi, ampak tudi pri socialnem vključevanju, pridobivanju različnih izkušenj. Za konkretne odgovore smo prosili Mirjano Borenović iz Društva Svelipa, ki izjemno dobro pozna zakone s področja invalidnega in socialnega varstva oziroma se že leta trudi, da bi se slišal glas ljudi, prezrtih dolga desetletja.

Pregovor pravi, da zjutraj jej kot cesar, opoldne kot meščan, zvečer kot berač. V njem je veliko modrosti. Z zajtrkom moramo zagotoviti vsaj četrtino dnevnih potreb po hranilih in tretjino potreb po energiji. Če energije ne dobimo, telo preklopi na »stanje preživetja«, zato nam je zmanjka za reševanje nalog, postanemo nezbrani in vse manj sposobni misliti. 

Najpogostejša napaka, ki jo mnogi ljudje delajo, je izpuščanje zajtrka. To slabo navado odrasli prenašajo na otroke in vnuke in jim tako naredijo veliko škode. Zajtrk bi moral biti skupni družinski obred, saj z njim utrjujemo pozitivne vrednote: pripadnost in ljubezen, sprejetost, občutek varnosti in veselega vzdušja, kar nam dá moč za premagovanje stresov in utrjuje občutke estetike ob lepem pogrinjku in morebitni skupni pripravi.

Kot vedno so tudi današnje vaje namenjene vsem. Najstarejšim, malo mlajšim in tudi najmlajšim. Edino, kar je pomembno, je to, da preprijemate, stopate in prestopate ter poskakujete le po svojih zmožnostih in se ob gibanju počutite prijetno. Prav pa je, da se vsaj malo potrudite, saj le na tak način ohranjate in izboljšujete sposobnosti.

Za ogrevanje si danes privoščimo malo mencanja in drgnjenja z dlanmi, pretegovanja in objemanja prstov. Prste vsaj desetkrat tudi na široko razprite in nato močneje stisnite pesti. Priporočljivo je, da dlani, zapestja in roke z rameni vred malo zmasirate, jih ogrejete in pripravite na zahtevnejše delo. Potem še nekajkrat zaokrožite z zapestji, komolci in rameni ter se visoko vzpnite na prste ter iztegnite celo telo. Izkušnje so pokazale, da je vsako ogrevanje vredno zaključiti s kroženji vseh sklepov in hrbtenice.

Po skoraj dveh letih življenja s koronavirusom opažajo, da imajo bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) bistveno manj poslabšanj te bolezni. Nošenje mask in higiena kašlja sta k temu zagotovo veliko pripomogla. Žal pa je opaziti tudi precej manj gibanja in posledično večjo telesno težo pri bolnikih.

Z ukrepi, kot so nošenje mask, higiena rok in pazljivost glede osebnih stikov, so se pljučni bolniki uspešno izognili okužbam z virusi. Vsekakor je priporočljivo, da se teh ukrepov držijo še naprej. Prav tako naj še naprej vzdržujejo priporočeno medosebno razdaljo, kar velja tudi pri stikih z vnučki in njihovem varovanju, saj se še posebej v jesenskem in zimskem času hitro zgodi, da najmlajši iz vrtca ali šole prinesejo kakšno okužbo. A priporočilo o pomenu primerne telesne dejavnosti velja tudi v času, ko se vsi skupaj skušamo izogniti okužbi s koronavirusom. Strokovnjaki namreč ugotavljajo, da so se pljučni bolniki v času covida-19 manj telesno gibali, na ta račun pa se je povečala njihova telesna teža. Navodilo »ostani doma« je marsikoga med njimi zadržalo na domačem kavču, kar prinaša neprijetne posledice in tudi zdravstvene težave.

V Sloveniji vsako leto umre okoli 20.000 ljudi, v glavnem zaradi kroničnih neozdravljivih bolezni. Večina med njimi bi potrebovala paliativno oskrbo, ki bi jim omogočila, da bi iz časa, ki jim ga bolezen še daje, potegnili kar največ in bi zadnje mesece ali tedne življenja preživeli brez bolečin. 

Cilj paliativne oskrbe je namreč ohranjanje vrednot in dostojanstva posameznikovega življenja in tudi podpora svojcem tako v času bolnikove bolezni kot v obdobju žalovanja. Pri nas veliko ljudi umre v bolnišnicah in domovih za starejše, največ pa doma. Vendar pa vse bolnišnice nimajo urejenih primernih oddelkov, tisti, ki negujejo neozdravljivo bolne doma, pa so še posebej v stiski. Ponekod lahko pomagajo prostovoljci Slovenskega društva hospic, ki spremljajo hudo bolne in umirajoče. Imamo en sam stacionarni hospic, to je Hiša Ljubhospica v Ljubljani, ki uporabnikom ponuja brezplačno oskrbo, strokovno zdravstveno nego in psihosocialno podporo. Vendar je v njej prostora le za 12 ljudi. Manjši paliativni center pa nameravajo urediti v Prekmurju, točneje v Mali Polani.