Kvačkana smreka

Potrebujemo:

temno zelene, škrlatne, rdeče, rožnate in vijoličaste tekstilne špagete ali debelejšo volno

kvačko št. 10

škarjice

stožec iz stiropora višine 65 cm (ali manj)

zeleno barvo za trde podlage

pištolo za vroče lepljenje

šivanko za šivanje tekstilnih špagetov

Izvedba: Iz zelenih tekstilnih špagetov nakvačkamo stožec. Začnemo pri vrhu, tri verižne petlje sklenemo v krog s polgosto petljo, nato kvačkamo same goste petlje v spirali. V tretji vrsti iz ene petlje naredimo dve petlji, nato postopno dodajamo petlje v vsaki drugi vrsti, in to po dve, po tri, po štiri, po pet petelj enakomerno po krožnici. Ali pa delamo na pamet, po občutku, le da preverjamo obliko po stožcu. Ko prevleka v celoti pokriva stožec, naredimo še zadnjo vrsto, v kateri po dve in dve petlji pokvačkamo skupaj. Stožec prebarvamo z zeleno barvo in ga posušimo. Pustimo pol metra dolgo nitko, kvačkano prevleko potegnemo čez stožec, spodaj pa nit prevlečemo na nekaj mestih čez rob, jo stisnemo skupaj in zazankamo.

Ko z jesenskim zasajanjem čebulnic za pomlad snujemo lepoto cvetne preproge, sploh ni treba posegati le po onih »velikih«, kot so tulipani, hijacinte in narcise. Brez njih seveda ne gre, a ob njih je še cela plejada drobnih lepotic, ki lahko polepšajo vrt. Mnoge med njimi so nižje rasti in so kot nalašč za škarpnike in skalnjake, morda tudi za skodele in čebrice.

Vsekakor je najpomembnejše pravočasno sajenje, čeprav se moramo tudi pri globini prilagajati debelini čebulic ali gomoljčkov. Vse mora v zemljo, preden pritisne mraz, zato zdaj kar urno v lov za čebulnicami. V zamrzlo prst pač ni dobro saditi. Morebitna januarska ugodna ponudba pa tudi ni kaj prida vredna, saj morajo čebulice biti takrat že v polnem zagonu pri odganjanju korenin, da bodo zacvetele, tako kot pričakujemo in jim veleva genski zapis. Pravočasno sajenje je pogoj za uspeh in narave pač ni mogoče prelisičiti.

STANOVANJE

Predsoba je ogledalo stanovanja, za starejše pa predstavlja prostor, kjer se morajo udobno preobuti in obleči. V hiši je predsoba dovolj velika, v stanovanju pa tako majhna, da se zdi kot križišče poti, polna je vrat in omar. V omarah so mnoge stvari, na katere smo že zdavnaj pozabili. V slabo voljo nas spravljata natrpanost in star pohištveni element za obešanje plaščev z omaro za čevlje in ogledalom, kjer se oblačila grmadijo, ogledala ne vidimo več, manjka pa nam udoben sedež, kjer bi se lahko preobuli. Kako bi preuredili predsobo, da bo videti večja, uporabnejša in prijetnega videza, prenova pa ne bo draga?

Stara ljudska modrost pravi, da je lažje »uštimat'« punco kot pa citre. O dekletih se z Miho Dovžanom sicer nisva nikdar pogovarjala, pogovor je namreč vedno nanesel na tisto, po čemer umetnika najbolje poznamo. Po citranju. In o citrah, ki so mu jih kar nekajkrat na njegovi glasbeni poti tudi ukradli. Seveda pa o glasbi veliko ve tudi njegov starejši brat Ive, ki je bil kitarist v Mihovem ansamblu.

Na citre je v Dovžanovi družini – v Žejah pri Naklem – brenkal že praded. Bil je hrom in je nanje igral cele dneve. Ker ni mogel delati na polju, je zvečer družini zaigral, kar se je čez dan naučil. Ob tem so seveda tudi peli. Miha je na citre začel igrati s šestimi leti. V tistih časih je hodil po hišah in učil igranja na citre upokojeni železničar Janko Lotrič. A postati dober glasbenik pomeni, da je treba redno vaditi, kar pa otroci precej težje razumejo. Ive se spominja: »Miho so kar po cesti lovili, da ga je učitelj lahko zatem učil, navadno pa se je skril na podstrešju za dimnikom v prekajevalnici klobas ...« Vse se bo uredilo, je žalostnega očeta tolažila mama. In res se je. Bilo je v času nekega nedeljskega kosila. Ive se nasmeji: »Tedaj sem povedal, da bi se rad učil igranja na kitaro. Z vajeniškimi plačami sem si jo kupil in začel vaditi. Ne uro, pet, šest vsak dan!«

Islandija, dežela, ki leži na stiku severnoameriške in evrazijske tektonske plošče, je petkrat večja kot Slovenija in ima le nekaj več prebivalcev kot Ljubljana. Večina jih živi na obalnem pasu, kjer so zaradi toplega zalivskega toka zime mile in poletja sveža. Velja za eno najmirnejših dežel na svetu z visokim življenjskim standardom.

 Prvi prebivalci naj bi bili keltski menihi, ki pa so otok zapustili pred prihodom Vikingov. Ti so leta 874 ustanovili prvo naselbino Reykjavik – kadeči se zaliv. Na začetku samostojna država s svojim parlamentom je kmalu postala del Norveške, nato Danske. Šele leta 1944 so se na plebiscitu odločili za samostojnost in razglasili republiko.

Tanka črta v starejši izdaji Atlasa Slovenije me je puščala v dvomih, če je cesta do Robidišča sploh prevozna. A domačini v hribovski vasici Breginj so mi zatrdili, da je cesta sicer ozka in ovinkasta, a v celoti asfaltirana. Speljana je skozi vas Logje, ki se postavlja s presenetljivo veliko cerkvijo, in dolino Nadiže, ki se poleti spremeni v vedno bolj priljubljeno kopališče. Prav reka in okoliške vasi, obdane z neokrnjeno naravo, postajajo vedno bolj privlačne za turiste.

Turizem je videti prava rešitev tudi za oživitev skoraj opustele vasi Robidišče. Za njegov razvoj imata veliko zaslug Staša Mesec in Simon Škvor, ki oddajata lepo obnovljene kamnite hiške. Domnevo, da je vas dobila ime po robidnicah, sogovornika takoj zavrneta: »Robide res rastejo pri nas, a vas se ne imenuje po njih. Naselje ima namreč robno lego. Leži na robu planote, že stoletja pa je tod potekala meja med slovanskim in romanskim prostorom. Od tod najverjetneje izvira nastanek imena,« pravita. Teoriji v prid gre tudi ime, ki se je nekoč zapisovalo Robedišče, leta 1955 pa je postalo na predlog lokalne skupnosti Robidišče.

Jesen je najprimernejši čas za izdelavo visoke grede, saj v naravi najdemo dovolj potrebnega materiala. Visoka greda je primerna za vzgojo zelenjave in rož. Obdelava je mnogo lažja kot na klasični gredi, saj je obdelovalna površina prilagojena naši višini. Ne bomo imeli težav s polži in krti in tudi pred voluharjem jo lahko zaščitimo. Gredo postavimo na sončno in ne preveč vetrovno mesto. Naredimo jo poljubne oblike in velikosti. Ogrodje je lahko narejeno iz lesa, opeke, plastike ali pa kupimo že izdelano ogrodje. Pozorni pa moramo biti na širino grede, da ne presega 120 cm, da jo bomo lahko dosegli z obeh strani.

51. festival Boršnikovo srečanje

Vesela bi ga bila Talija, boginja gledališča, razveseljeval bo obiskovalce, ker bo program izjemno bogat, dogajanje v Mariboru od 14. do 23. oktobra pa pestro. Selektorica BS Petra Vidali je že izbrala tekmovalne predstave – Knut Hamsun: Glad, režija Janez Pipan, Mini teater Ljubljana in Mestno gledališče Ptuj, avtorski projekt Učene ženske po motivih Molièrove komedije, režija Jernej Lorenci, Slovensko ljudsko gledališče Celje in Mestno gledališče Ptuj, Thomas Bernhard: Pred upokojitvijo, režija Mateja Koležnik, Prešernovo gledališče...