DEDOVANJE PO SESTRIČNI

Bralka skrbi za sestrično, ki je v domu za starejše. Sestrična nima otrok, bratje in sestre so pokojni, ima pa veliko nečakov, ki nekako pričakujejo, da bodo po njej dedovali. Sestrična se je odločila, da bo vse svoje premoženje namenila bralki, zato jo zanima, ali lahko nečaki to izpodbijajo ali pa morda uveljavljajo nujne dedne deleže.

Nujni dediči so v prvi vrsti zapustnikovi potomci, torej otroci, vnuki, pravnuki ter zapustnikovi posvojenci in njihovi potomci. Kot posvojenci se štejejo le tisti otroci, ki so bili dejansko pravno posvojeni, se pravi, da je bila glede posvojitve izdana odločba. Poleg njih so nujni dediči še starši zapustnika in zakonec oziroma zunajzakonski partner. Zakonec je dedič in tako tudi nujni dedič le, če zakonska zveza traja do smrti zapustnika. Bivši zakonci zato niso dediči in tako tudi ne nujni dediči. Dedki in babice ter bratje in sestre zapustnika so nujni dediči le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje.

Manifest za ohranitev javnega zdravstvenega sistema

Po posvetih med upokojenkami in upokojenci je ZDUS oblikoval zahteve, da starejši dejavno sodelujejo pri nastajanju zdravstvene reforme in da v Sloveniji nadaljujemo razvoj javnega zdravstvenega sistema. ZDUS želi pridobiti čim širšo podporo med članicami in člani ter v vsej družbi. Le tako bo pripomogel k čim bolj solidarnemu, pravičnemu, dostopnemu in kakovostnemu javnemu zdravstvenemu sistemu po meri ljudi in za ljudi.

Zahteve ZDUS so:

Obdržati in razvijati moramo javni zdravstveni sistem, ki mora temeljiti na vrednotah solidarnosti, enakosti, pravičnosti financiranja, kakovosti in varnosti ter biti enako dostopen vsem prebivalkam in prebivalcem Slovenije ne glede na njihovo premoženjsko stanje. Sredstva za financiranje javnega zdravstvenega sistema mora upravljati samo ena zavarovalnica z enim samim obveznim zdravstvenim zavarovanjem, ki se polni iz več virov (prispevki, proračun, davki, trošarine …), kar najbolj ustreza majhnemu številu prebivalcev in njihovi finančni...

Pogoji, ki so jih morale izpolnjevati ženske, da so lahko pridobile pravico do katere od pokojnin v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kakršne so določali predpisi, veljavni v preteklih obdobjih, so se razlikovali od pogojev, določenih za moške. Razlike so se nanašale tako na predpisane starosti kot tudi na nekatere zahtevane dolžine pokojninske dobe. V teh primerih je bila starost za ženske nižja, pokojninska doba pa krajša. Obstajale pa so tudi razlike v višini odstotkov, določenih za odmero nekaterih pokojnin za sicer enako dolgo pokojninsko dobo. Oboje so bile pogojene z zgodovinskim razvojem sistema in njegovimi temelji ter vlogo žensk v družbi.

SOLIDARNOSTNA POMOČ

Naročnica, stara 52 let, sprašuje, ali ji zaradi triletnega neprekinjenega bolniškega dopusta pripada pravica do solidarnostne pomoči, koliko časa lahko največ traja bolniški dopust in ali je varovana pred morebitno odpovedjo delovnega razmerja. Zanima jo še, kako je s pravico do letnega dopusta in regresa. Delavka še pojasni, da je v pogodbi o zaposlitvi opredeljeno, da jo poleg zakona o delovnih razmerjih zavezuje tudi panožna kolektivna pogodba.

Pravica do solidarnostne pomoči ni zakonska pravica, ampak jo običajno urejajo kolektivne pogodbe. Po vpogledu v relevanten člen panožne kolektivne pogodbe ugotavljam, da pravica do solidarnostne pomoči sicer pripada delavcu tudi v primeru bolezni, zaradi katere je odsoten več kot šest mesecev, toda le na predlog sindikata. Pogajalec na strani delavcev ob sprejemanju te kolektivne pogodbe je bil sindikat, ki si je izboril določene ugodnosti za svoje člane. Ali sindikat predlaga izplačilo solidarnostne pomoči tudi za nečlane, je bolj malo verjetno, potreben bi bil vpogled v interne akte sindikata, ki za uveljavitev pravic iz naslova članstva po vsej verjetnosti določajo tudi minimalno predhodno obdobje članstva.

SPREJETI SEBE

Naši naročniki in predvsem naročnice pogosto pokličejo za nasvet v skrbi za svoje bližnje, otroke in vnuke. Vidijo, da nekaj ni v redu, ne znajo ali pa ne smejo pomagati, kar jih pogosto pripelje v stisko. Na primer, kako vnukinji, ki odrašča in sklepa, da jo bodo drugi sprejemali le, če bo lepa in vitka, ali vnuku, ki se začne izčrpavati s telesno vadbo in je vedno bolj obseden s tem, kako je videti, pomagati, da bi se boljše počutila v svoji koži in se začela sprejemati takšna, kot sta, in se ne obremenjevala le zaradi zunanjega videza.

 DIMNIKARSKE STORITVE

Naša naročnica je lastnica hiše, ki so jo leta 2009 prenovili, da je energetsko manj potratna. Obnovili so tudi centralno kurjavo, namestili novo peč in nove radiatorje. Gospa uporablja kurilno olje in ga na leto porabi od devetsto do tisoč litrov. Zanima jo, kolikokrat na leto mora dimnikarska služba opraviti servis teh naprav. Zadnje čiščenje pri njej je bilo opravljeno maja 2015. Januarja letos jo je želel dimnikar obiskati, pa je obisk zavrnila z obrazložitvijo, da se ji zdi glede na porabljeno količino olja čiščenje prepogosto, ne nazadnje tudi zaradi stroškov (48 evrov za 15 minut dela). Gospo zanima, kakšne pravice in dolžnosti pravzaprav ima. Zanima jo tudi, ali mora stroške poravnati izključno v gotovini.

 PLAČILO ZA IZDAJO POTRDILA

Bralka je morala pristojnemu organu za podaljšanje statusa sodnice porotnice predložiti tudi zdravniško potrdilo o zmožnosti opravljanja te funkcije. Osebna zdravnica ji je po pošti poslala potrdilo, na katerem je bilo napisano: »Pacientka je z zdravstvenega stališča sposobna za opravljanje funkcije sodnika porotnika.« Priložen je bil tudi račun zanj v višini 23 evrov, ki ga je bralka poravnala. Kasneje pa ji je kolegica, ki tudi opravlja delo sodnice porotnice, povedala, da ji za enako potrdilo ni bilo treba nič plačati. Obe plačujeta osnovno in dodatno zdravstveno zavarovanje. Bralko zanima, ali ji je zdravnica upravičeno zaračunala potrdilo ali pa je morebiti zlorabila svoj položaj.

S sprejetjem novele zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se med drugim ureja tudi status oseb, ki na dan uveljavitve zakona, to je na dan 1. 1. 2016, opravljajo delo ali dejavnost, na podlagi katere izpolnjujejo pogoje za obvezno zavarovanje (po 15. ali 16. členu ZPIZ-2), in niso uživalci pokojnine.

Po 15. členu ZPIZ-2 se obvezno zavarujejo osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost. Po določbi 16. člena ZPIZ-2 pa se obvezno zavarujejo osebe, ki so družbenice ali družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji, oziroma ustanoviteljice ali ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Obvezno zavarovanje oseb iz 15. in 16. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni ali drug register oziroma evidenco in traja do dneva izbrisa iz takšnega registra.  

IZPLAČILO 20 ODSTOTKOV STAROSTNE POKOJNINE

Bralko A. P. iz Ljubljane, ki je že leta 2012 dopolnila starost 65 let in je zaposlena s polnim delovnim časom, zanima, ali bi lahko uveljavila 20 odstotkov starostne pokojnine glede na spremembo zakona. Nadalje sprašuje, ali bo kljub uveljavitvi dela starostne pokojnine lahko uveljavila starostno pokojnino po prejšnjem zakonu, če bo ta zanjo ugodnejši.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju z veljavnostjo od 1. januarja 2016 je izplačilo 20 odstotkov pokojnine uredil drugače, kot je bilo urejeno do konca leta 2015. Po novi ureditvi zavarovancu, ki je vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po veljavnem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice po zakonu, veljavnem do konca leta 2012, če se za to odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačujejo 20 odstotkov starostne ali predčasne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine mu izplačujejo do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom.

SOLASTNIŠKI DELEŽI

Bralka je skupaj z bratom in sestro podedovala starejšo hišo, vsak je postal solastnik 1/3 hiše. Brat se je, ne da bi kaj vprašal druge, vselil v hišo, jo začel prenavljati in celo zamenjal ključavnico. Bralko zanima, kakšne so njene pravice v zvezi s tem.

Temeljno pravilo je, da lahko vsak od solastnikov uporablja stvar v skladu z višino svojega solastniškega deleža. Če kdo uporablja več, mora za to dobiti dovoljenje drugih solastnikov. Brat se tako ne bi smel samovoljno vseliti v celotno hišo.