Za kakovostno življenje in dobro počutje potrebujemo dobro sodelovanje vseh sistemov v telesu. Skrb za sklepe mora biti le del skrbi za celotno telo. V našem telesu je več kot dvesto sklepov in s tem obilo možnosti, da se pojavijo bolečine.

Sklepi so stiki med kostmi, ki omogočajo gibljivost telesa, sestavljajo pa jih deli kosti, prekriti s sklepnim hrustancem za gladko drsenje, vmesni prostor pa je zapolnjen s sklepno (sinovijsko) tekočino, ki maže sklep in prehranjuje sklepni hrustanec. Vse skupaj obdaja ovojnica, za čvrstost pa skrbijo sklepne vezi.

Kadar se odpravite od doma - tudi če greste samo za dan ali dva - je dobro vzeti s seboj najnujnejša zdravila in pripomočke za lajšanje manjših zdravstvenih težav. Shranite jih v torbico ali priročno škatlo, ki ne prepušča svetlobe in vlage, in jo imejte v osebni prtljagi.

V popotno lekarno najprej shranite zdravila, ki jih redno jemljete, zdravstveno kartico ter potrdilo o zdravstvenem zavarovanju za potnike v tujino ter potrdilo o cepljenju, če ste ga opravili.

Virusov in bakterij je povsod dovolj, oslabljen imunski sistem pa jim lahko zelo hitro podleže. Okrepiti se je treba tudi pred dopustom, zlasti če gremo v oddaljene kraje. Dolga vožnja je stres za telo, prav tako tudi sprememba klime v prvih nekaj dnevih. Zato je najbolje, da imamo s seboj, kar nam lahko pomaga v kritičnem trenutku.

Imunski sistem je dokaj zapleten sistem v človeškem telesu, saj gre za izredno dobro koordinirano delovanje celic, tkiv, žlez in organov. To je nekakšna vojska, sestavljena iz milijonov mikroskopsko majhnih »vojakov«, ki so se takoj pripravljeni spopasti z napadalcem. Vsak »vojak« je programiran, da se odzove na posameznega napadalca. Temeljni del imunskega sistema so bele krvne celice, bele krvničke ali levkociti. Ko je levkocitov v krvi več kot sicer, to pomeni, da nekje v našem telesu poteka »bitka« z napadalci, se pravi z virusi, bakterijami, glivicami in podobno. Med belimi krvničkami so tudi »specializirane« enote, imenovane makrofagi (kar v prevodu pomeni veliki jedci), ki poiščejo in uničijo bolj skrite napadalce.

V medicinski etiki in morali so bržčas najbolj težavna naslednja poglavja: splav – abortus, samomor – suicid in pospešitev smrti – evtanazija. Ta vprašanja so urejali in jih povsod urejajo tudi državni zakoni, pri čemer je tudi močan vpliv religije.

Te poudarjajo: življenje je dal bog in samo on ga lahko vzame. To geslo je že lepo, a življenje je najbolj zapletena zadeva …, kot pravijo Rusi - »žizn eto složnejšaja štuka«. Ali: »Kdor ubije enega človeka, je storil enako, kot bi ubil ves svet …«(koran). Tudi verstva ne sledijo vselej klicu življenja. Tako »samomorilci bombe« v imenu vere in boga pokončajo sebe in številna življenja nedolžnih ljudi. Sicer pa je treba reči, da nacionalne zakonodaje, kar zadeva navedena vprašanja, niso vselej docela skladne z zdravniško etiko, ki mora biti včasih med njimi tako v teoriji, kot v praksi.

Včasih nam po licih polzijo solze sreče, drugič spet solze žalosti, presenečenja, veselja, strahu, solze zaradi telesne bolečine in še in še. Tudi z jokom »govorimo« in razodevamo svojo notranjo podobo. Solze pomirjajo, sproščajo. Še več, zatrjujejo psihologi, solze imajo tudi terapevtsko moč.

Pred nedavnim sem bila v zanimivi družbi. Obujali smo prijetne in tudi neprijetne spomine. Marsikomu so se orosile oči, čeprav je minilo že toliko let.

90-leten zdravnik je dejal: »Ne morem verjeti, da je minilo že toliko let. Najbolj srečen sem bil v življenju, ko sem se leta 1945 vrnil iz nemškega taborišča, sicer bolehen, izčrpan, vendar živ. Ko sem stopil na domačo zemljo, sem od začudenja in veselja na glas zajokal. V joku sem občutil srečo.«

Hrana ima velik vpliv na naše kosti. Statistike kažejo, da je med ljudmi vse več poškodb kosti in gibal ter avtoimunih bolezni, kamor sodijo nekatere vrste atritisov, denimo osteoartritis in revmatoidni artritis. To lahko v pretežni meri pripišemo napačnemu prehranjevanju.

Skupno, poenostavljeno ime za artritis bi bilo – vnetje sklepov, vezi in kit. S hrano lahko zdravimo ali preprečimo vnetja, za katera smo pogosto krivi sami. Dopuščamo namreč, da nam presežek odpadnih kislin povzroča vnetja. Če je teh preveč, da bi jih lahko telo izločilo po normalni poti, odpadne kisline napadejo sklepe, mišice in organe. Če napadejo sklepe, nastanejo artritisi, če napadejo mišice, se pojavijo mišične fibroze in podobno. Tipičen primer je putika ali kristalčni artritis, ki ga povzroča presežna sečna kislina v krvi ali tkivih. Kristali sečne kisline se nabirajo v medsklepnih prostorih ter pri hoji drgnejo sklepe in povzročajo bolečino.